Mary Oliver (1935) je ena izmed vidnejših predstavnic sodobne poezije zlasti v rodni Severni Ameriki. Njena poezija je opažena in večkrat nagrajena, uvrščena je v antologijo sodobne ameriške poezije. Poleg poezije piše in predava o pisanju poezije. Prevod bogatega opusa, zbranega v zbirki Zakaj se zbujam zgodaj, je v slovenščino prišel dokaj pozno, in sicer šele leta 2015, ko ga je prevedla Tanja Ahlin (pozneje je izšel še ponatis zbirke).
Po slogu in entuziazmu je avtorica primerljiva z Waltom Whitmanom, a se odmakne opisovanju navdušenja nad ljudmi; v njenih pesmih ima pomembno vlogo narava, ki prerašča v simbol življenja. Družina je motiv, pri katerem je zaznati tesnobo in nemir; njen zvesti sopotnik na številnih sprehodih, ki so povod in izvor pisanja, lahko bi rekli raziskovanja, pa je njen pes. Pogosta so asociativna nizanja podob, retorična vprašanja, ki se opirajo na filozofijo in predvsem vzhodnjaško miselnost (vprašanja o stvarjenju sveta, motiv Bude in sufijskega pesnika).
Pesnica M. Oliver je ena izmed najbolj tenkočutnih, a hkrati suverenih avtoric, ki upodabljajo naravo, njeno divjino, divjost in lepoto. Razvijanje vidne podobe je tako eden izmed najmočnejših atributov, ki se vedno poveže z eksistencialno tematiko. Slednja sledi spoznavanju o minljivosti, a hkrati nagiba k neprestanemu zavedanju, da je življenje eno samo in izredno dragoceno. Vse skupaj pa povezujejo brskanje, razmišljanje in odkrivanje življenja samega: »Spev, ki se rojeva / iz neskončnega iskanja, ptica ve tole: molčati mora, / če jo nenadoma napadejo z odgovori. Namesto tega // o, poslušaj njeno divje, jedko nežno žvrgolenje, nenehno / brez odgovora.« Pesem Marjetice je tako kot prispodoba, odbiranje cvetov, iskanje in brskanje v središče, a pravega spoznanja verjetno ne dobiš.
Narava je za avtorico počelo, čudež, ki ga neprestano občuduje in se radosti nad razkošjem vsega živega in neživega – kar najde med svojim pohajkovanjem ali meditacijo sredi pobočja (Kaj sem se naučila doslej). V pesmih je zaznati eno samo radost, ki proseva skozi razvijanje »slike«, na kateri so lahko bodisi medved bodisi marjetica bodisi komar bodisi divje gosi. A prav tako lahko povzroči katastrofo in bolečino. Tako pesem dveh polov, dobrega in slabega, Kje se ples začne, kje konča? predstavlja simbol življenja-sveta, ki je po eni strani lep, a po drugi neprijeten in že sam drobec lahko povzroči razkol; kar pa pravzaprav ni dokončno določljivo.
Avtorica kljub natančnim popisom in razvijanju vidnih podob ni pozorna na točno določeno poznavanje vrst živali, na kar opozori tudi sama v pesmi Vešče: »Obstaja neke vrste bela vešča, ne poznam / njenega imena, se pa lesketa, zares, / v soju dneva / sredi maja / v gozdu, prav / takrat, ko se rožnati lepi čeveljci / prebujajo.« A ravno to hipno zaznavanje, ki ga doživiš ob točno določenih ciklih, daje poseben eros, nabit s prav posebno milino in migetanjem – vse je živo, vse se pretaka in se nikoli na ustavi. Tako tečejo dnevi in jutra so tista, ki naj jih nikdar ne bi zamudili; prižiganje dneva je treba zreti z vso ponižnostjo in hvaležnostjo. Tako je nastajanju dneva napisala jutranjico, pesem Jutro ob velikem jezeru. Pesem tenkočutno razvija porajanje jutra od zadnjih ostankov noči, »njenih črnih slapov«, do vzhajanja sonca in zbujanja živali. Natančen izris jutra v naravi avtorica doseže z asociativnim nizanjem, polnim orisov, kar pesmi daje še prav posebno vzdušje.
Prav tako pa so pesmi, ki govorijo o letnih časih, eno samo upodabljanje lepote in zavedanja temnih kotičkov, ki jih nosi človek; vrhunec lepote, sladkost in črne šape življenja (Avgust) nastopijo skupaj. A vse gre naprej; Jesenska pesem govori o minevanju, o bogastvu, ki ga prinese ta letni čas, ki se znova zliva v zimo, to pa avtorica suvereno oriše; zaznati je, kot da gre za britev, ki reže po obrazu, ko se sprehajaš po praznih poljih, preplastenih s skorjo snega ali le težko zbito ilovico. Čas, ki zahteva, da vztrajaš v krutosti ohranjanja živosti, v potrpljenju. Čas, ko si pripravljen in primoran uzreti tudi onkraj sebe ter si priti do živega – in tudi to lomastenje je lahko lepo in dragoceno. Nato pa spet uzreš pomlad, ki te dvigne ravno zaradi najbistrejših odtenkov neba, drgetanja in klitja, ki ga čutiš od vsepovsod.
Poezija Mary Oliver je prek podobe narave, ki jo avtorica razvija in opisuje v drobnih detajlih, simbol samega življenja, stkanega iz lepote in temine. Iz konca in začetka bivanja. Iz spoznanja, da je svet krut, a hkrati lep, dvignjen nad tunele in rove, ki se skrivajo v nas samih. In je lahko v vsakem posamezniku skrita zlovešča vešča ali snežna gos. Da pa lahko vidimo vso lepoto prebujanja dneva in odhajanja noči, se je res vredno zbuditi zgodaj.
Poletni dan
Kdo je napravil svet?
Kdo je napravil laboda, pa črnega medveda?
Kdo je napravil kobilico? To kobilico namreč –
ki se je pognala iz trave,
ki jé sladkor iz moje roke,
ki čeljust premika nazaj in naprej namesto gor in dol –
ki pogleduje naokoli s svojimi ogromnimi zapletenimi očmi.
Zdaj dvigne blede prednje roke in si dodobra umije obraz.
Zdaj s tleskom odpre krila in odjadra proč.
Ne vem natanko, kaj je molitev.
Vem pa, kako biti pozoren, kako pasti
v travo, kako poklekniti v travi,
kako biti brezdelen in blagoslovljen, kako pohajkovati prek polj,
kar sem počela ves dan.
Povej, kaj drugega naj bi počela?
Mar ni tako, da na koncu vse umre, in to prezgodaj?
Povej, kaj nameravaš storiti
s svojim edinim divjim in dragocenim življenjem?
prevedla Tanja Ahlin
