DIONIZOVA
Konec koncev
prav zaradi svoje neznatnosti
se odpovedujem razumni vdanosti.
Na tesnem sem z udi
in čuti bi radi poskakovali.
Na dvoje ušes, na par očes,
na obe nogi lovim blagostanje.
Vdihujem med sinjimi sanjami,
v izdihovanju šelesti vse nekdanje.
Ne bom več služil videzu in dobroti.
Dnevi so mlačni, iz zvezd so le vinske noči.
Nočem biti v eni dimenziji, sploščen od luči,
v meni so vsi trije spoli,
moški, ženski in otroški!
Čas se drsti, raztisočerja se od ljubezni.
Veselim se gibke majhnosti, svoje ljubke malenkosti.
In ne verjamem naduti zvestobi, ker ni večnosti.
In ne verjamem v boga, ki se nikdar ne smeji.
PRAVZAPRAV
Pol svojega življenja spim,
pol svojega spanja sanjam:
pol mojih sanj je v barvah,
polovica pa v belem na črni podlagi.
Napol verjamem, napol sem žalosten.
Pravzaprav ni prehudo,
pravzaprav niti predobro:
pravzaprav je zoprno samo to,
da nikoli ne veš, če je tema
samo odmor ali že konec filma.
LEVA DESNA
Tudi levičarji imajo dve roki,
eno na levi in drugo na desni.
In ko se med sabo pozdravljajo,
katero od dveh si stisnejo?
Če bi gledala glava nazaj,
bi bila levica na desni
in desna roka na levi.
Vse je odvisno od glave.
Človek brez levice
je lahko levičar?
In levičar brez glave,
je levičar ali desničar?
SLOVENSKA LIPA
Lepa je lipa bila, a nerodovitna.
Mehek les samo, zdravilen čaj
in pesniški navdih je dajala:
brezplodno je raslo slovensko drevo.
Zato smo na lipo cepili bučo,
ki zdaj koristno cveti in rodi.
Veter ji v vejah veselo buči
in buče na lipi pobožno donijo.
Zven teh rumenih zvonov
oznanja prek širnih poljan:
pod Triglávom slovenski je raj,
gaj bučnih lip in bučni čaj.
In vsi prašiči ob lipovi piči
postanejo lirični, pojejo v zboru
ob luninem svitu, spomladi.
Zdaj vsako prase iz rodoljubja rase.
