/ 

Dionizova in druge pesmi


DIONIZOVA

   

Konec koncev
prav zaradi svoje neznatnosti
se odpovedujem razumni vdanosti.
Na tesnem sem z udi
in čuti bi radi poskakovali.

Na dvoje ušes, na par očes,
na obe nogi lovim blagostanje.
Vdihujem med sinjimi sanjami,
v izdihovanju šelesti vse nekdanje.
Ne bom več služil videzu in dobroti.
Dnevi so mlačni, iz zvezd so le vinske noči.

Nočem biti v eni dimenziji, sploščen od luči,
v meni so vsi trije spoli,
moški, ženski in otroški!
Čas se drsti, raztisočerja se od ljubezni.

Veselim se gibke majhnosti, svoje ljubke malenkosti.
In ne verjamem naduti zvestobi, ker ni večnosti.
In ne verjamem v boga, ki se nikdar ne smeji.

  

PRAVZAPRAV

  

Pol svojega življenja spim,
pol svojega spanja sanjam:
pol mojih sanj je v barvah,
polovica pa v belem na črni podlagi.
Napol verjamem, napol sem žalosten.

Pravzaprav ni prehudo,
pravzaprav niti predobro:
pravzaprav je zoprno samo to,
da nikoli ne veš, če je tema
samo odmor ali že konec filma.

   

LEVA DESNA

   

Tudi levičarji imajo dve roki,
eno na levi in drugo na desni.
In ko se med sabo pozdravljajo,
katero od dveh si stisnejo?

Če bi gledala glava nazaj,
bi bila levica na desni
in desna roka na levi.
Vse je odvisno od glave.

Človek brez levice
je lahko levičar?
In levičar brez glave,
je levičar ali desničar?

   


SLOVENSKA LIPA

   
​ Lepa je lipa bila, a nerodovitna.
​ Mehek les samo, zdravilen čaj
​ in pesniški navdih je dajala:
​ brezplodno je raslo slovensko drevo.

​ Zato smo na lipo cepili bučo,
​ ki zdaj koristno cveti in rodi.
​ Veter ji v vejah veselo buči
​ in buče na lipi pobožno donijo.

​ Zven teh rumenih zvonov
​ oznanja prek širnih poljan:
​ pod Triglávom slovenski je raj,
​ gaj bučnih lip in bučni čaj.

​ In vsi prašiči ob lipovi piči
​ postanejo lirični, pojejo v zboru
​ ob luninem svitu, spomladi.
​ Zdaj vsako prase iz rodoljubja rase.

O avtorju / avtorici
(fotografija Damijan Simčič) Marko Kravos (1943), tržaški pesnik, prozni pisec za otroke in mladino, esejist in prevajalec (iz it., sr-hrv., špan. ter iz narečij), diplomirani slavist. Četrt stoletja je vodil založbo v TS, nato par let katedro za slovenski jezik s književnostjo na Univerzi v Trstu. Predsedoval je Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, tržaškima Slavističnemu društvu in Slovenskemu klubu, ta čas je predsednik Skupine – Gruppo 85 v Ts; za časa Cirila Kosmača in Mire Mihelič je bil tajnik DSP, med leti 1996-2000 pa predsednik slovenskega PEN-a. Izdal je 18 samostojnih zbirk, 15 knjižnih izdaj za otroke. Preveden je v okr. 30 jezikov. Prejel nagrado Prešernovega sklada, zlatnik poezije v Celju, v Italiji pa vrsto nagrad vsedržavnega pomena, leta 2017 tudi nagrado za poezijo Društva bolgarskih pisateljev.