Naprej v lep ustvarjalni čas

MARKO KRAVOS (1943) tržaški pesnik, pisatelj, urednik, esejist in prevajalec je diplomiral iz slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je soustanovitelj in sourednik revije Zaliv, kot docent je vodil oddelek za slovenistiko in predaval o slovenski književnosti na Filozofski fakulteti na Univerzi v Trstu in bil skoraj petindvajset let urednik Založništva tržaškega tiska v Trstu. Predsedoval je Slavističnemu društvu v Trstu (1977–1988), med letoma 1978 in 1981 Slovenskemu klubu v Trstu in Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji od 1982 do 1986. V Sloveniji je v tem obdobju deloval kot tajnik Društva slovenskih pisateljev in bil med letoma 1996 in 2000 predsednik Slovenskega centra PEN. V zadnjih letih je predsednik društva Bralna značka Slovenije. Prejemnik številnih nagrad (1982 Nagrada Prešernovega sklada, 2000 Astrolabio d’oro – italijanska nacionalna nagrada za poezijo, 2007 Premio Reggio Calabria za poezijo, 2008 Scritture di frontiera – Trst, 2016 Zlatnik poezije, 2017 Zlati pegaz za pesništvo na literarnem festivalu Slovanski objem v Varni – Bolgarija, 2019 Schwentnerjeva nagrada), nazadnje je leta 2021 postal vitez italijanske republike. Pogovor je nastal ob počastitvi pisateljeve osemdesetletnice.

Tvoj opus obsega bogato pesniško bero. Začetki tvoje pesniške poti segajo desetletja nazaj. Od kod je prišla vzpodbuda?

V družini smo peli: doma, v zboru, na koru, v gostilnah; prav tako brali in recitirali poezijo: bilo je kot zadihati v svojem jeziku po letih fašizma! Verze sem začel pisati za v tiskani dijaški list Literarne vaje v Trstu: v tem listu je bilo tedaj morje vrstnikov t.im. pesnic in pesnikov, ki so se mi zdeli nezaslišano banalni, posiljevalci jezika in čustev. Torej me je navdihnila zgroženost nad zlorabo besed, čvekarjenjem! V začetku 60.ih pa že objave v Naši Sodobnosti. – Morda je prišla spodbuda od Kosovelovih najstniških verzov: Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel, ognja prepoln, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel… ker sem tudi sam takrat bolehal na pljučih. V šoli pa so nam »strili brat« Ketteja, Murna, Gestrina… in kako je vsa Moderna prekmalu pomrla – pa da v grobu od ustvarjalne neizpetosti potem niso mogli spati. Kdor ne spi, pa tudi sanjati ne more!

Zavezanost slovenskemu jeziku v tržaškem okolju na nek način ni presenetljiva. Pa vendar …

Že zgodaj sta bila v meni dva »nareka«: da moram ostati kar najbolj normalen, domač v svojem okolju – s tržaškimi Italijani vred. In po drugi strani zajemati iz primorske literarne zapuščine, pa ne tiste rodoljubne, pač pa iz kosovelovske biološke angažiranosti /občutka za naravno v človeku in v domači krajini. V moji prvi zbirki Pesem (1969) so v prvi pesmi tudi programski verzi: Tihi ljudje in otroci / naj prisluhnejo moji besedi,/ naj odpirajo usta / in kimajo z glavo/ … To je moj tržaški odklon od tedanje neoekspresionistične in eksistencialistične poetike na kontinentalnem Slovenskem: precej predrzno. A na dolgi rok mi je prav to omogočilo, da sem si spletel svoje gnezdo iz besed. Žal pa moj princip, da naj bi bil na Slovenskem doma tudi kot pesnik, ni deloval. Razumem: ko nisi v toku, si tuj, si nekaj od prej; ali pa prezgodaj uglašen na preprosto in pristno (kot se je izrazil Kosovel svoj čas – danes pa rečemo bio in eko).

Sedemindvajset izdanih pesniških zbirk kaže raznoliko podobo. Kljub temu se zdi, da jih povezuje tvoja igrivost, humor, včasih ostro začinjen, drugič hudomušen, erotika in sredozemski svet. Kako bi sam označil svojo poetiko?

Upesnjujem kaleidoskopski svet, morda s pobegi v naivnost ali kozmos. V želji, da ne bi ostal sam, imam zvečine ironijo, humor za klobukom, nos pa vtikam v vsako greha vredno bitje: rad se predajam erosu ¬ ne samo ob srečevanju teh, ki so ženskih oblin, tudi v živo naravo, oljke, v obrušeni kamen, ki je bil nekoč školjka. Kakšno ganotje me včasih prevzame, ko stiskam v dlani oreh!

Nekoč si dejal, da sebe nikoli nisi imel za avantgardnega pesnika, niti se nisi zavezal heretičnosti poezije. Zakaj takšna odločitev?

Heretično je bilo v mojem primeru pesniti v nepapirnatih, nerazum(ar)skih izrekih svojih pesniških tovarišev. Čeprav sem zlahka prepoznaval vlogo in domet sprotnih avangard pri nas. A kaj naj s tem na Tržaškem – bodisi med Slovenci ali v soočanju z italijansko soseščino. Tu so se pojavljali valovi avangard v drugem ključu in v drugih kronotopih.

Rad imam, ko pišem, pripovednost, se pravi zgodbo, saj je v osebni izpovedi preveč zasebništva, egocentrizma. Iz tega mojega nagiba je nastajalo kar nekaj epskih besedil, n.pr. o Jazonu, ciklus Pesmi desetnice, celo parodična pesnitev Prešeren v Trstu.

Zadnjih petnajst let negujem zgoščenost in večpomenski napon jezika v verzih (nekoč sem zaslutil svojega daljnega bližnjika v Hlebnikovu): zato se omejujem na sestavke s šestimi verzi. Naj bodo besede – kot suho zlato (tak je naslov zbirke iz leta 2017). Pri tem pa ne pozabljam na zvočni izvor jezika, čeprav se za klasične vezane oblike ne zmenim: iščem svoja soglasja, za sproti: da bi se moje dojetje življenjskega trenutka vezalo še na posluh mojih sodobnikov, pa tudi prednikov in prihodnjikov … če bi le znal še na gosli in z njimi mehčati robove slovarskih gesel! Blizu mi je zaklinjavec Renato Quaglia, ki s svojimi uroki obuja v kamnih dušice /rožice iz svoje Rezijanske doline.

Ko ravno omenjaš Renata Quaglia te povprašam o vajinem dolgoletnem sodelovanju. Med njegovimi zbirkami si kot prvo prevedel zbirko Baside/Besede (Trst,1985), s katero se je vpisal v slovenski pesniški prostor in zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Na kakšne probleme si naletel pri prevajanju glede na posebnosti rezijanskega jezika?

Predvsem mi je bilo treba prevajati iz govorjenega, bolje rečeno zbornega jezika, kakršna je rezijanščina: v jezikovni izraz, ki je »kruto« vezan na knjižni jezik, torej na konvencijo in papir. A saj je bil tudi v meni nagib, da slovenščina mojih verzov spet pridobi zvočnost, melodično učinkovitost; pomenljivost in očarljivost. A Renato je v svoje verzne stvaritve zlagal tudi neznansko vero v moč besede – tako bibličnega kot šamanskega izročila. Kako to izraziti v sodobnem standardnem – od medijev in tržnih sporočil iztrošenem jeziku!? Seveda se da. Mora biti mogoče, ker je zaklinjanje tudi način, da ostanemo »vezani na svojo dušo«, kot bi rekel sam Quaglia. Svoj jezikovni fond pri prevajanju njegove poezije sem zajemal iz ljudskega slovstva, iz frazeoloških vzorcev, s sugestivnostjo pogovornih redukcij… Pač iz občutkov ob podoživljanju prepevanja v svojem otroštvu.

Še bolj je ta prajezik urokov in nagovarjanja rastlin, živali in zaumnega v človeku izrazit pri Silvani Paletti. V njeni zbirki na CDejki Mali rug / Glas neba (2016).

Ta stik z rezijanščino je prevetril tudi slovar mojega pesništva.

Ma, do literarnih moljev na Slovenskem ta glas ne seže tako zlepa, se zdi. Pa bi bilo potrebno temu dati ceno ¬ kot izvirnemu, okoljsko občutljivemu pridelku!

Pa sva spet pri tvjem pesništvu. Tretje oko je zbirka, ki je obveljala za enega tvojih prvih ustvarjalnih vrhuncev in jo kritika uvrstila med pomembne dosežke literarnih izdaj tistega časa. Zbirka je izšla leta 1979 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, pomenila je »svež korak na slovenski pesniški oder.« Kaj je po tvojem mnenju botrovalo takšni opredelitvi?

Morda že čutnost v jeziku, pa seveda primorska igrivost, provokativna infantilnost (tudi na Koroškem se je k nečemu podobnemu zatekel Gustav Januš, kasneje pa Jani Oswald). Kar je z robov slovenščine dovajalo sproščenost v ustvarjalne tokove v središču. Tu je bilo tedaj, konec 70-ih in v 80-ih, kar precej intelektualnosti, kar je meni delovala snobovsko. Seveda je bil ta moj pesniški »korak« veliko bolj prizemljen in daleč od »odra«.

Težko je iz tvojega pesniškega opusa izluščiti najbolj izstopajoče, saj prinašajo vedno nekaj novega. Pa vendar bi izpostavila Sredozemlje – Mediterraneo – Mediterran – Méditerranée, večjezično pesniško zbirko, opremljeno z grafikami Franka Vecchieta. Knjiga je potem potovala po svetu …

Nastala je iz sredozemlja življenja, iz krize srednjih let obeh, pesnika in grafika. In tedaj ujela sapo v jadra. Tudi kot tiskarski manufakt. Predvsem sva ob tej izdaji – samizdatu! – zbrala še odlične popotne tovariše: za esej Matjaža Kmecla, za prevode pa Arnalda Bressana, Majo Haderlap, Slavka Mihalića, Alasdaira MacKinnona, Viktorja Jesenika. Tudi s tiskarno Graphart v Trstu je obstajala zarotniška vez. Takrat je bila v zraku še iluzija, da je umetnost seme in sad človeštva – in da bo Sredozemlje spet vdihnilo naši civilizaciji (predvsem evropski) življenjsko moč. Predstavitve po evropskih prestolnicah in odziv zasebnih kupcev na reprezentativni grafično-pesniški izdelek je bil izreden: kljub visoki ceni je bilo prodanih 1200 izvodov.

Z likovnimi umetniki si večkrat sodeloval pri izdajah svojih knjig. Ali slika grafika, risba podaljšujejo pomen pesmi, se z njo spogledujejo ali nemara kdaj celo nadgradijo pomen?

Podoba predvsem zaznamuje besede in papir, na katerega so postavljene za svoj javni nastop. Preko likovne govorice opozarjajo, da gre za nekaj posvečenega, morda okultnega, vsekakor pa da bralec vstopa v prostor, kjer si bo lahko našel neosebno in vendar intimno dražilo v pesniškem ključu. Največkrat sem na svoje pesniške podvige jemal prijatelje, tržaške sosede: Marjana Kravosa, Klavdija Palčiča, Franka Vecchieta. Človek z vsako objavo, knjigo ali razstavo, veliko tvega. Če si najdeš družbo, je ustvarjalne tesnobe manj. Tako gradiš tudi medsebojno zaupanje, s katerim preživiš v svetu, ki je velikokrat brezdušen in brezbrižen do teh, ki se kot nori predajajo pridelovanju nesnovnih dobrin.

Umetna inteligenca in transplantirana pasja srca v današnjih dneh le še izpostavljajo potrebo umetnikov, da skupaj in v sinergiji nastopamo.

Še jaz vprašanje moji sogovornici, dragi Cvetki Bevc! Se spodobi, da toliko modrujeva o poeziji, o škarjah in platnu zanjo? Teh najinih dilem in bojev za svoj glas ne bi smel v najinih stvarcah nihče opaziti. Pogled v kuhinjo ne vzbuja apetita. Kdo bo to bral: v stanovskem glasilu DSP pa sploh! Zato si dajva zdaj, vsaj KOT INTERMEZZO, privoščiti mojo prigodniško pesem. Ob letošnji majski veselici.

NE KONCA NE KRAJA

sedmine – pa ne za sedmino
Na enem koncu sem jaz
ob svojem rojstvu.
Je prišlo do tega prirastka
iz golega naključja
ali zanosnega objema?
Kakorkoli, prednikom
za rodovitnost hvala!

Na drugem koncu je zdaj
več ali manj mene kot
poskus obstanka, užitek
ob vsakdanji skorji kruha,
ko sem začuden in ganjen,
da ni vse spet v znamenju
hudega in pandemiji zlega.

Vnaprej in vsem naokrog
hvala, da ste že danes prišli
na jutrišnje sklepno slavje,
menda prezgodaj, a zagotovo
še pravočasno za odtis, podpis
na moji rjuhi, na mojem prtu
ali v spominski knjigi.

Ne bodi nam žal ali sram,
če smo se imeli malo radi,
če smo se imeli za norca,
če smo sebe prisebno žrli,
se s posmehom pomilovali,
se sočutno zapili. Komu zapustiti
nepočesane spomine, skomine?

Ta klaftra do blage zadnje ure
naj zaleže kot sto let bližine
pod obokom večerne zarje,
za postoterjen kanec malvazije,
za zlat poblisk na listu poezije.
Naj ostane naš račun odprt:
in nasvidenje za objemanje!

Dragi Marko, če ne drugače, počastitev osemdesetletnice je že pravi razlog, da se kaj več razkrije o tebi, prebere pa tudi. S pesmijo si me malo prehitel, moje voščilo bi moralo biti na koncu, a naj bo zdaj. Za lep ustvarjalni čas še naprej, kot sem ti zaželela v nekem zapisu. A še malo jadrajva s pogledom nazaj. Tudi na tvojih več kot petindvajset let urednikovanja pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Izredno delo, pod tvojim budnim uredniškim očesom je izšlo več kot tisoč knjižnih naslov. Schwentnerjeva nagrada je šla v prave roke. In zasluženo. Kaj ti je najbolj ostalo v spominu na tisti čas? Ali drugače – kako je delovanje založbe zarezalo v takratni tržaški, italijanski in slovenski prostor?

Bilo je med leti 1970 in 95. Treba je bilo osnovati vsaj približno profesionalno založbo, ki bo izdajala slovenske umetniške, znanstvene, otroške, bralne – tudi likovne in zvočne publikacije. Novih in starejših avtorjev – in ne samo takozvanih zamejcev; tudi knjige v italijanščini, z vsebinami, ki so se pojavljale v prostoru ob meji, naseljenem s Slovenci, z zavestjo, da je to živahen kronotop tudi z evropskega vidika. Manj srednjeevropskega, bolj sredozemskega tipa!

Izvirno je bilo izdajanje Pesniških listov pri založbi ZTT v sedemdesetih letih. Prinašali so sodobno poezijo, kar sproti, še sveže izpisano: izhajali so – mesečno! – kot monografske objave, po osemkrat na leto. V njih so svoje prvo objavo doživeli Čuk, Mermolja, Fišer, Jolka Milič, Bogdana Herman, Jurinčič, Andrej Kokot… Za tako opazno in sila okretno objavo so se odločali tudi Zlobec, Miroslav Košuta, Žerjalova, Pregarc in Pangerc: pa Strniša, Menart, Kocbek. Od pesnikov iz soseščine so v dvojezičnih objavah izšli Slavko Mihalić, Ali Podrimja, Luciano Morandini.

Kar nekaj je bilo prvih objav iz zapuščin primorskih književnikov, ki med obema vojnama niso mogli izhajati doma, na Primorskem: Vl. Bartol, Feigel, Kosmač (z nepozabno in nedokončano pravljico Kamen in njiva); pa Igo Gruden, Janko Samec, Marija Vojskovič. V zbirki Leposlovje so s svojimi novimi deli nastopali Josip Tavčar, Benečan Roman Firmani, Ivanka Hergold, Renato Quaglia, Boris Pangerc, Irena Žerjal, Sergej Verč, Al. Pregarc, Milan Bufon, Miran Košuta, Alenka Rebula, tudi Marko Sosič, Dušan Jelinčič, Igor Škamperle, seveda. Tu so izhajali tudi pisatelji, ki so bili zaradi ideoloških razlogov izločeni iz ustvarjalnega utripa v osrednji Sloveniji, ki je imela tedaj še za zelo utesnjujočo mejo: a smo prav zato še bolj zavzeto poskrbeli za preboj prek ideoloških pregrad; vključevali smo v sodobno književnost vse z našega konca, kar je potrjevalo pestrost, tudi posebnost prostora: Vinko Beličič in Ljubka Šorli, na primer, rezijanske in beneške avtorje v narečnih izrazih. Pa cel kup koroških tovarišev iz kroga Mladja: Florjan in Cvetka Lipuš, Maja Haderlap, J. Messner, Fabian Hafner, G. Januš, J. Čertov, K. Močilnik, Jani Oswald .

Nič manj nisem ponosen na izdajanje likovnih monografij: Spacala, Černigoja, Hlavatija, Vecchieta, Edija Zajca, Palčiča.

Ob tem so se vrstile monografske obdelave znanstvenih tem, kot npr. Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, Plemiška pisma Marenzi – Coraduzzi, oboje izvrstno opremljeno – iz temeljitih rok in znanja Pavleta Merkuja. Objave iz zapuščine Baudouina de Courtenaya pa tudi drugega gradiva iz Benečije in Rezije; knjige o plesnem izročilu, objava citiravcev in zapisov njihove glasbe. Ah, koliko tovariških podvigov z avtorji, ki so mi kot uredniku poganjali kri po žilah. Pa še smo prevajali naše avtorje v italijanščino: Kosmača, Bartola, Kosovela, Bevka, Rebulo, pa tudi Levstika, Prešerna. In seveda italijanske avtorje iz obmejnega prostora v slovenščini: Fulvia Tomizzo, Scipia Slataperja, celo Dantejevo Božansko komedijo v Capudrovem novem prevodu. Od znanstvenih izdaj bi navedel monumentalni Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, za Tržaško in Goriško pokrajino.

Ob vsaki teh publikacij sem se zaljubljal. Kot kak škrat sem gladil te naše zlatnike in se trudil, da bi jih spravil do bralcev. Do kulturne javnosti na Slovenskem.

Kako ti je uspelo ob vsem urednikovanju, prevajanju, pesniškem ustvarjanju napisati tudi zajeten opus za otroke?

Res mi ni več mogoče razumeti, kako je bilo vse to iskrenje na vse strani mogoče. Pa še sem v 80-ih vodil Slovenski klub v Trstu: redno, vsak torek se je tu zbirala klapa ustvarjalnih Tržačanov – z gosti Italijani in iz osrednje Slovenije. Pred tem, v sedemdesetih, pa sem dva mandata predsedoval Zvezi sl. kulturnih društev v Italiji. Ni čudno, da se nama je z Ivanko Hergold zakonska zveza skrhala. In tako je lahko moje zasebno književno ustvarjanje našlo čas le ob ukradenih nočeh in ob nedeljah. – Pa vendar, ob vsem vrvežu in prerivanju z ustvarjalnimi osebki v Trstu pa tudi v širšem zaledju tedanje Jugoslavije, Italije in Avstrije sem vedel, da svojih talentov ne smem zakopati. Včasih je bilo moje pisanje kontrapunkt mojim sopotnikom, včasih, recimo esejistika ali prevajanje, pa sta bili komplementarni mojemu založniškemu delu.

Ko se mi je življenje v živo in v poeziji zjedkalo in čisto zameštralo – hm, je bila to kriza srednjih let? – sem začutil, da sem zrel za ponovno otroštvo, za izražanje za prvobitni svet otrok: ki je poln elementarnih vtisov in pojmov, poln domišljije in iluzij, obenem pa odprt za igro besed, podob, dogodivščin. Biti preprost, pomeni biti izčiščen, uglašen s stvarstvom. Sposoben, da se vraščaš v čas in se potapljaš v tolmune davnine z vživljanjem v vloge junakov in princes. Prve pravljice sem napisal o dojenčku, celo o človečku še v predrojstnem obdobju. Še danes me gane, koliko osebno izpovednega je v Treh pravljicah: ena sladka, ena rahla, ena skoraj modra, iz leta 1991. Tudi v zgodbicah ob Binetu Brvincu je veliko iz lastne biografije, a zato nič manj fantazijsko.

Knjiga Kratki časi – Trst iz žabje perspektive ti je prinesla nominacijo za nagrado Prešernovega sklada. To so tvoji spomini na otroštvo, branje za velike in male bralce. Kako se je bilo potapljati v spomine in potem vsaj del tega prenesti na papir?

Res, ob domišljijskih pravljicah sem se lotil Kratkih časov: 60 in več biografskih črtic o prvem otroštvu v tržaškem predmestju. Lahko jih jemljemo tudi kot sestavne kamenčke za mozaični roman o odraščanju. Za to pripoved sem moral izumljati jezik na novo, bil je seveda narečno obarvan, brez lepotičenja, stilnih ali razumarskih prenarejanj. Zato še danes deluje sveže. Honorarji za Kratke čase so mi tudi pomagali preživeti, ko sem leta 1993 postal tehnološki višek – tj. brez službe. Ko sem tedaj na samem znova užival ob skorji kruha in požirku kave, sem spet ugledal naravne pojave okrog sebe in v sebi. Pisati za otroke, mlade, še ne okostenele > ali ponovno otročje ljudi, se je skladalo z mojim zatekanjem k delu v sadnemu vrtu, v samotni strmini sredi kriškega Brega nedaleč od Miramara. Pri obojem se čudiš prerajanju. In po taki prezračitvi tudi spet lahko kaj postoriš v poeziji, se na novo spogledaš s kako žensko sopotnico… se spet pustiš speljati v neprofitno družbeno brižnost. In tako me je spet speljalo k intenzivnemu delu docenta na tržaški univerzi, pa k predsedniški funkcija pri Slovenskem centru PEN. A se sprijazniš in prilagajaš, kot star maček. Saj ni težko preživeti, če ohraniš razgled preko dnevnih tegob preko umetniških sprostitvenih aktov. In še to: če sem se ozrl na življenjsko pot svojih staršev, sem pomislil, da ni bilo nikomur lahko in da imam še srečo!

No, od tedanjega hudega in prenapornega so mi še zavratne bolezni začele strah delati in me popadati.

Morda pa si zato še raje rečem: živim, rad imam to življenjce. Njegova senca so moje knjige. Vedno bodo ob meni, z mano. Otročje, ne?!

Tvoja zadnja izdana knjiga je Deva iz Devina in trije junaki: igrokaz po starih zgodbah. Kaj jo je navdahnilo?

Mitološki motivi, vezani na grad in tamkajšnjo okolico, z mitrejem, izviri Timave. V oči mi je padlo ime Devina po Devi, kar je v toponomastiki razprostrto po Evropi, kjer je bila slovanska poselitev. Očitno po ženskem božanstvu s slovanskega Olimpa. Pa še da gnezdi v devinskih skalah sokol selec, v kraških jamah tam okrog polmiš-poltiči. Da raseta tod v bregu mirta, zrnka. Iz morja zletajo morske lastovke… Če vse povežeš še s časom kresa, s sv. Ivanom, ki je dal tudi Štivanu ime , že je tu snopovje, ki naj da moko za kruh iz slovenskega (ali atavičnega, neandertalskega) izročila. Očaran sem ob tej dediščini, tem naravnem, duhovnem, dednem spominu v svojih celicah. Zakaj bi ga ne izpisal za nove rodove?! Seveda preoblečenega v pravljico, kjer je princesa muhasta kot današnja dekleta, trije snubci pa nerodni in najstniško nastopaški, no, razen tretjega, Ivana, ki bi najraje ostal pri svoji čredi ovac, ker ne ve, kako je treba z dekleti!

V tem se je pojavil, pravi čas, še Jurij Devetak, domačin iz Nabrežine, ki se posveča stripu. Tako je bil zame izziv še bolj hudo pregrešen. Upam, da nama je uspela tudi humorna plat in nagib obeh k igri, igrariji. Zato sem to skupno zgodbo opredelil kot igrokaz.

Vem, da je treba zaključiti najin klepet, drugače boš začel šaljivo godrnjati. Natrosila sva obilo, toda le še eno vprašanje. Kam te nesejo tokovi ustvarjalnosti?

Rad bi speljal do izida zbirko – moj prevod iz narečja – istrske pesnice Loredane Bogliun: naslov ji je Moj oče Mati božja. Rad bi skončal pravljico o štirih hudičih. Rad bi spet v verzih zarotil hude čase in nesreče okrog nas. Odvrnil od sebe malodušje, nespečnost.

A morda bom le užival zeleni mir pod visokimi krošnjami, pod visokim nebom. In se učil leteti. Plavati po morju iz brezgrešne modrine, spozabe. Nikoli ni prepozno, niti pri 80-ih.

Včasih so rasli hrasti počasi,
navzgor in malo postrani!
Bili so zdravi in nepočesani.
Biti obriti in brihtni in stari
nikomur ni v čast.
Ozdràviti se s čudežem v čaši.
Kot grčast hrast vzeti si čas
za kuštravo rast!