Marija Jeremić – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kratka zgodba je izšla tudi v novembrski številki Kraljev ulice.
Marija Jeremić o poslani kratki zgodbi
Zgodba je nastala, ker Ferdo zahteval pozornost. Če je ne bi zahteval, zgodbe ne bi bilo.
***
Pred sedemnajstimi leti je družina mojega moža med sabo izglasovala, da bodo v svoj dom sprejeli brezdomca. Zakaj so se tako odločili in kako se je pripetilo, da so v mestecu Gogi naleteli na brezdomca ‒ ne vem! Obstajajo različne teorije, ki vse po vrsti spadajo pod okrilje družinske mitologije, ta pa je meni dostopna le spotoma in še takrat v cenzurirani obliki. Lahko le ugibam, da je Gospod Ferdo zapolnil vozel osamljenosti, ki je nekoč nastal. Ne smem pa prisegati na tako močne izjave.
Pred tremi meseci sem se preselila k moževi družini. Sedaj osemdesetletni Ferdo je moj dober prijatelj. Morda se bo to komu zdelo nenavadno ‒ da ob jutranji kavi klepetava osemdesetletni gospod in petindvajsetletna nevesta, a je tako. Lahko povem, da si z gospodom deliva dragoceno lastnost, da nisva v sorodstvu z nobenim v hiši. To je temelj najinega prijateljstva.
Ferdo je čokat in strašansko nizek možakar, čigar lasje mestoma blago sivijo. Še vedno lahko rečem zanj, da je zvit temnolasec. Njegov pogled razkraja težak primer sive mrene. Zdi se, da so njegove oči tako globoko vsajene v obraz, kot da bi gledal z dna vodnjaka. Opazila sem tudi, da se mu oči nenehno solzijo, a solz nikoli ne pobriše. Včasih se pot in solze sestavijo skupaj v potoček umazanije na gospodovem prikupnem, upokojenem obrazu. Glas ima še vedno zelo globok. Včasih se zdi, da se mu glas nekoliko spremeni glede na to, o čem govori in kaj potrebuje. Ko je veselega počutja, na primer, ima isti glas kot takrat, ko me nadira od jeze, ker sem mu pozabila prinesti večerjo. Če pa ima otožne trenutke, ko razmišlja o bližajoči se smrti in pasji vročini, se njegov glas za odtenek prelevi v glasek neke male punce, tako mičkene, da si še riti ne zna pobrisati.
Gospoda krasi tudi poseben stil hoje. Revmatičen je namreč, preveč, še za svoja leta. Ker zelo visoko ceni samega sebe in ker je venomer sestradan pozornosti kot pes, imam včasih vtis, ko ga opazujem na vrtu med paradižniki, da ne hodi, temveč blago skače z desne na levo. V hiši družine mojega moža veliko odmeva. Zato poleti, ko si gospod ne privošči nogavic, že v spodnjem nadstropju slišim njegove živčne korake, saj si pogosto pozabi postriči nohte, razen če ga sama ne spomnim. Slišim, se pravi, ne korake, temveč njegove nohte, ki se lahkotno dotikajo parketa, kot noge kakšne ovenele manekenke v pokoju.
Gospod se ne zaveda (tako kot se jaz zavedam), da v tej hiši živi zaradi miloščine družine mojega moža. Morda je tako tudi prav. Prav je, da on ne vidi majhnih pozornosti, ki jih pripravim za svojo taščo, kot samo njen priviligej znotraj matriarhata našega doma. Prav je, saj jih on razume, kot nekaj, kar mu je prikrajšano, a je to njegova pravica. Medtem ko se sama počutim kot pes v cerkvi v tej družini, zna Ferdo glasno in jasno zahtevati svoj košček kruha. Nikoli nisem bila tako brihtna in ga imam za najvišji zgled v tem primeru.
Včasih se tudi skregava. Bi rekla, sicer, da pes, ki laja, ne grize, a Ferdo še kako zna izbrati primerne besede za precejšen učinek bolečine. Dovolj je, da me pogleda s svojimi otopelimi očmi v trenutku, ko vem, da ni povsem svoj, ker je, na primer, lačen moški, in me je že spravil ob živce. Takrat bi najraje videla, da se obrne in gre stran. Ampak ne. Gospod bo rekel, kar bo, in jaz bom potrpela, ker moram. Priznam pa, da me konflikt mine že takrat, ko mi zabiča, da moje navade prenaša kot mačka mlade. Jaz pa tako. Takrat pomislim ‒ kaj pa umazanija od mojih čevljev na tleh od prejšnjega tedna, kaj pa kislo mleko, od katerega je bruhal pa sem mu ga jaz nalila, kaj pa to, kaj pa tisto …
Smrt, pomislim v trenutku šibkosti takoj, ko se zbudim zjutraj in analiziram včerajšnji konflikt. Ferdo ne sme umreti. Mu ne pustim umreti. On je moj zaveznik v tujih sobah in hodnikih. Moj slovar slabih in dobrih navad v družini mojega moža in moj recept za doseganje svojih pravic med diktaturo. Trenutno sem pod nesrečno zvezdo, a se lahko vsaj kaj naučim od človeka, ki je star kot svet. Ferdo, ti si dober pes.
Preostali prispevki in literatura na portalu
