Malteška književnost je v središču letošnjega festivala Vilenica. Petra Semoliča, ki je z Immanuelom Mifsudom uredil knjigo
Wara Settembru Antologija sodobne malteške književnosti, smo zaprosili, da iz nje izbere najljubšega avtorja in avtorico.
Peter Semolič o izboru kratke zgodbe Loranne Vella
Podoben pristop (kot ga Immanuel Mifsud zavzema v poeziji, op. ur.) k sicer bolj intimni temi, temi demence, najdemo tudi v zgodbi Scanje in hostije Loranne Vella, v kateri se pisateljica dotakne kar nekaj tabujev, od kraje hostij in mašnega vina, do umora in nenazadnje tudi demence in izgube osnovnega človeškega dostojanstva, ki ga ta prinese s sabo. Pesem Immanuela Mifsuda in zgodba Loranne Vella nam lepo pokažeta nekatere osnovne tendence v sodobni malteški književnosti, kot tudi njeno umetniško moč.
***
Spet sem se poscal v hlače, v spodnjice in tako naprej, scanje kaplja navzdol po stolu. On ne opazi, še naprej blebeta, danes je začel z motornimi kolesi, bla, bla, bla. Nekoga so povozili, je rekel. Mater, scanje je vroče in lepljivo, ko mi teče po hlačah, čutim, kako mi curlja zadaj po nogi. Nočem imeti čisto poscanih rok od brisanja, preden mi pride do nogavic, če pa bom vstal, ga bom razškropil naokrog. Vince je imel bicikel, a ne, Vince? se zaderem, da bi se vsi ozrli drugam, potem se spomnim, da je govoril o mopedu, zaradi česar se vsi zasukajo in me spet pogledajo. Jaz pa sem ravnokar vstal, da bi odhitel v svojo sobo, čeprav tam vsakič na koga naletim, zmeraj vohljajo pod žimnico, bogve kaj pričakujejo, da bojo našli tam. Če mislite, da je moje skrivališče na očeh, ste se krepko ušteli. Parkrat sem jih videl, kako so brskali po mojih predalih, ne vedoč, da sem jih zasačil. Le za koga me imajo, za zabitega kmečkega cepca? Samo zato, ker so me zaprli sem noter. Ampak jaz se bom smejal zadnji, bojo že videli.
Moje hlače so mokre, menda sem se polil z vodo, ni ne prvič ne zadnjič. Misli me odnesejo v preteklost, v roki imam kozarec in pozabim nanj, ozrem se na zapestno uro, koliko kaže, in ga prekucnem, ves moker sem po rokah. Drugi se mi rogajo, pičke privoščljive, imajo se za boljše od mene, ampak videl sem jih, kako potegnejo ven svoje smrdljive proteze, preden zadrnjohajo. Jaz imam vsaj še vedno svoje zobe, kolikor jih je ostalo, naj crknem, če bom pustil, da mi kak dohtar natlači tuje zobe v gofljo, jaz jih bom zbil njemu, če me namerava nahecat, da bi jedel s tujimi, hrana je potem en gravž. Zato pa nosim s sabo palico, stolkel jim bom pogačice. Mislijo, da lahko pridejo in pokradejo moje obleke, vidim jih, kako se splazijo v mojo sobo, kadar grem kaj pojest, potem se vrnejo, prepričani, da so me vrgli na finto, ampak jaz poznam njihove trike, nič ne bojo našli v mojih žepih in rokavih, hostij ne skrivam tja. Moje srajce in gate perejo v dišečem milu, verjamejo namreč, da bo šel tako ven smrad po njihovih pocastih prstih, s katerimi šlatajo moje obleke. Ampak norca se delajo iz sebe, ne iz mene, samo jaz poznam skrivališče, v lopi mojega tastarega, v prazni konzervi, ki je še ni nabasal z maticami, vijaki in žeblji. Sunil sem jo in vanjo shranil hostije, jo postavil zadaj na polico, kjer je zaenkrat ne bo našel, počakal bom, da bo polna, in proti koncu meseca bova imela žur, jaz in Twanny, s steklenico rdečega iz mežnarjeve kleti pa s konzervo hostij in zažurala se bova do nebes. Twanny bo ta dan svojemu staremu sunil škatlico čikov, rekel sem mu, naj ne pozabi vžigalic, ob tem je skoraj crknil od smeha, pa še dedovo puško bo prinesel in potem bova pošicala vrabce, da bo frčalo perje, in počila par jebenih potepuških mačk, ki zmeraj hodijo javskat pod moja frdamana okna in ne vejo, kdaj je dost, to bo hec!
»Vstanite, Joe, se greva zdaj umit in oblečt.« Poškilil sem, ali je opazil konzervo s skritimi hostijami, ne kupim njegovega butastega režanja, faca kretenska! Najrajši bi mu jo speštal, rekel pa nisem nič, da ne bi šel spet brskat po moji omari, a so mogoče notri frdamane hostije. Dun Manuel in njegov mežnar sta prečesala ves frdaman plac, cel kraval sta zagnala, rekla, da so vlomilci prišli od drugod, kje da bi bil kdo iz vasi, mater, a ti to štekaš! Na kraj pameti jima ni prišlo, bučama zabitima, da bi lahko bila midva, ha, jaz in Twanny, takale dva prefriganca, ampak če bi naju dobila, bi mi mama zavila vrat in oče bi me pretolkel na žive in mrtve. Pa ne, da se medtem nisem navadil na njegove pesti, za takega hrusta se ima zaradi svojih opičjih ramen, utrjenih od kamnitih klad, ki jih vsak dan dviguje. Ne čutim več njegovih udarcev, celo kadar me potolče na tla, mi kdaj izbije zob, ulije se kri, okušam jo, udarci dežujejo, jaz pa se sam pri sebi smejim, ker vem, da obstaja kraj, ki ga nikoli ne bojo dosegli, ker znam poiskati skrivališča, prebrisan tič sem, kot včasih reče neki moj stric, čeprav en drek ve o meni, razen če je ujel ta pogled v mojih očeh, ko nisem pazil, in je pogruntal.
»Dežuje! Dežuje! Lije!«
»Pomirite se, Joe, samo prha je, umivamo vas. Pomočili ste se.«
»Dežuje, dežuje, dežuje!« Septembrski dež prinaša vse mogoče skrbi, podredi si te, ti obrne življenje na glavo, potem pa se spet pokaže mastno sonce, ki vse skupaj posuši, da je že čez teden dni požgano in pozabljeno. Tako je to v naravi. Ampak tokrat ne. Prima večer sva si izbrala, a ne? Kakšen naliv! Vseeno sva šla ven, tja do doline, ki se je dušila pod deževnico, jaz s konzervo hostij pod pazduho, Twanny z vinom in s puško, ogrnjena v pelerini najinih očetov, da sva s kapuco čez glavo izgledala prava hrusta, kar speljite se, zapornikov ne vzameva. Koliko sva stara? Trinajst? Štirinajst? Vsekakor sva bila videti višja, krepkejša od svoje dejanske starosti. Jaz sem bil podoben svojemu očku, Twanny pa svojemu. Nič čudnega, da so naju zamenjali za njiju.
»Mary Anne, daj, prinesi nove hlače, te so raztrgane.«
»Ne jemlji mojih stvari, niso tvoje, pusti jih pri miru!«
Šla sva v kamnito lovsko zatočišče, pogoltnila hostije na prazen želodec in na hitro zlila vase vino. Še vedno si lahko prikličem okus po sladki rdeči pijači. Matiček, kako nama je zlezla v glavo, kraljevsko sva bila natrkana, komaj sva stala pokonci.
»Hej, Joe, ste v redu, boste bruhali? Mary Anne, pomagaj mi tule, nocoj ni videti zdrav.«
Dež ni in ni ponehal. Nič drugega nama ni preostalo kot poslušati, kako teče dol, debele kaplje, ki se odbijajo od kamnov, še glasneje donijo v najinih z vinom prepojenih možganih. Potem se mi je zazdelo, da slišim, kako se nekdo smeji, nato še neki drugi smeh, kaj je to, jebemti? Se smeje dež? Mater, sem bil zjeban! Čakaj malo, kaže, da tudi Twanny nekaj sliši. Videl sem, da je s prstom pokazal proti vhodu, potem pa z grimaso oponašal mačko. »Jebene mačke se gonijo,« sem zavreščal, mu iztrgal puško iz rok, pomeril skozi odprtino in sprožil.
»Umirite se, usedite se, no, zberite se, Joe, nihče vam ne bo vzel vaših reči, vse so samo vaše.«
»Ne odpirat te frdamane omare, sem rekel!«
»Pomirite se, pomirite se.« Pomirim naj se, mi praviš? Pri tem da se dan po neurju moja mama dere kot jesihar, si ruva šope las, pa kako so deževali frdamani udarci, najprej oče, potem je on nehal in je povzela mama,
njima reci, mater, naj se pomirita! Tisti dan jima je uspelo doseči skriti kraj notri v meni, udarci so segli prav do tja. Frdamani udarci so boleli več tednov, najhujši je priletel z očetovim pogledom, ki se je zavrtal vame po tistem frdamanem neurju, ki je obrnilo na glavo naša življenja in življenja cele vasi, ki je še vedno žalovala zaradi hladnokrvnega umora Rosie, najprikupnejše punce v vsej naši krasni vasi. To je bilo zadnjič, da me je očka pogledal, po tistem, ko so njega in Twannyjevega očka začopatili, njegove oči – dvoje pesti, ki sta me usekali naravnost v obraz, ko je dvignil glavo od bednih tal, kamor so ga prikleščili štirje policaji, pa še to s težavo, komaj so ga potisnili dol, ko so ga prišli aretirat. S svojim jeklenim prijemom bi lahko zmazal oba debilneža, oblečena v policaja, vendar se je zadržal. Izraz na njegovem obrazu, s kakršnim me je prebodel, je povedal vse.
»Nazaj v vodo vas bova morala poleči, samo sprostite se, malo ste se pobruhali.«
Nikdar niso našli konzerve s hostijami, našli pa so dežni plašč in puško. Rosiejina prijateljica ni niti kanček dvomila, koga je videla na dan neurja, ko je zbežala od kamnitega zaklonišča in Rosiejinega na tleh ležečega, negibnega telesa, kljub temi in dežju okrog sebe.
Moj očka in Twannyjev očka, kdo drug? Zmeraj sta nama bila za zgled, meni pa Twannyju tudi. Potem ko so ju zaprli, sva hočeš nočeš morala prevzeti njuno mesto v hiši.
»Si v redu, dedek? Se kaj bolje počutiš? O, kdo je tako čeden in lepo napravljen? Pa kako lepo dišiš! Skuhala ti bom skodelico čaja, kaj praviš? Danes si prav srčkan!«
Kdo je to, jebemti? Ji bom že dal njen jebeni srčkan. Porkaš, zbil ji bom vse zobe, če še enkrat stopi v mojo sobo, prisežem!
Po angleškem prevodu Ramona Zerafa prevedla Miriam Drev
Miriam Drev je pesnica, pisateljica, književna prevajalka kot tudi avtorica številnih kritik in spremnih besed.
