Luna Jurančič Šribar o poslani zgodbi
So podobe, ki zamrznejo čas, saj ne glede na to, koliko ga preteče, ostanejo enako močne. Okrog ene takih otroških podob je spletena ta zgodba.
Nekaj je treščilo. Bili so pod zemljo, pa je vseeno usekalo kot bi bili pod milim nebom. Velike modre oči tistega dekliča stisnjenega v kot, so se ozrle navzgor k mami. Mama, prej je brala pravljico, ki so jo pravzaprav poslušali vsi zbrani, je hipoma utihnila. Stisnila je svetlolaso glavo k sebi in se začela komaj opazno pozibavati.
Če so se zvoka siren do takrat že navadili, jih je grozljivi tresk bliskovito zbudil iz otopelosti. Približal se jima je sosed iz 2c, s katerim je mama malo prej podelila makaronovo solato s kumaricami. Pogladil je malo po laseh in se nasmehnil: »Samo zvočni zid so prebili. Nič drugega.« Medtem, ko je jedla makaronovo solato, se je spraševala, v kakšen zid so se
zaleteli, da je tako treščilo. Moral je biti prav zares trd zid. Mama ji je kasneje prebrala: »Ko se telo giblje nad zvočno hitrostjo, rečemo, da prebije zvočni zid. Zunanji opazovalec bo pri prebitju zvočnega zidu slišal močan pok, znan kot zvočni udar.«
Čeprav so ostali stanovalci moledovali, mama ni mogla več brati pravljice. Ker jo je mala slišala že neštetokrat, jo je znala na pamet in jo je sosedom sama povedala do konca. Pravljica je pripovedovala o pogumni deklici, ki bolj ali manj živi v svojem domišljijskem svetu. In naj so stvari okrog nje še tako hude, se nikoli ne ustraši. Kmalu že ni bilo več jasno, ali je tako pogumna ali le tako nora. Na koncu se izkaže, da je to pravzaprav popolnoma vseeno.
Ko so pojedli vso makaronovo solato, je bilo po majhnem tranzistorju razglašeno konec nevarnosti. Lahko so se odpravili nazaj gor v stanovanja. Mama je odprla vrata, mala pa je takoj stekla v svojo sobo k akvariju. Spomnila se je, da pred alarmom ni utegnila nahraniti zlate ribice. Ampak ribica ni bila več lačna. Spokojno je lebdela na vodni gladini s trebuhom navzgor. Mali se je izvil le tih stok, v očeh pa so se ji začele nabirati solze. Ko je v sobo stopila mama, so se ji že vdrle po licih. »Oh, srčica,« je rekla mama, »preglasen pok je bil zanjo.« Nista je pokopali kot prejšnje domače živali. Mama je rekla, da ribe niso za v zemljo. Da morajo biti svobodne in odplavati. Ujela jo je v mrežico in šla v kopalnico. Mala je zaslišala tih pljusk in potem šumenje vode. Ponoči je sanjala kako njena ribica plava po prostranem sinjem morju in se igra z drugimi ribami. Zbudila se je z nasmeškom.
Ko se je kasneje po telefonu pogovarjala s prijateljico iz Bosne, ji je ta povedala, da so njihovega Runota morali osvoboditi, ker se mu je od pokanja zmešalo. Tako je rekel njen oče, preden ga je odpeljal za bajto, od koder se je potem slišal še en pok. Zvečer je sedela poleg mame, ki je gledala poročila. Iz televizije je odmevalo pokanje, mami pa so po licih tekle solze. Mala jo je objela in ji šepetala naj ne joka, ker sta ribica in Runo zdaj svobodna. Mama
si je obrisala solze in rekla: »Vem srčica, vem.«
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
