Luna J. Šribar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kratka zgodba je izšla tudi v decembrski številki Kraljev ulice.
KRATKA ZGODBA PREJEMNICE NAGRADE MIRA ŽENSKEGA ODBORA SLOVENSKEGA CENTRA PEN LUNE J. ŠRIBAR
Luna J. Šribar o poslani kratki zgodbi
Zgodbo posvečam Annalisi. Ženski iz nekega drugega časa, ki je nisem nikoli srečala, a vendar se me je njeno pismo poslano iz »norišnice« tako dotaknilo, da sem jo dolgo nosila v sebi. Pismo sem več let nazaj prebrala v rubriki Giacomov foto kotiček, kjer je italijanski fotograf Giacomo Doni objavil fotografije starih pisem bolnikov iz psihiatričnih ustanov. Annalisa je pisma pisala med leti 1938 in 1941, ustanove nikoli ni zapustila, njena pisma pa niso nikoli prišla do naslovnikov. Ta pomemben košček zgodovine so v obliki enega pisma objavili v Kraljih ulice, mene pa je navdihnilo, da sem napisala tole zgodbo. Pa srečno Annalisa, kjerkoli že si!
***
Takotsubo 1941
Februar 1941
Draga Florentina,
včeraj sem bosa hodila po vrtu in opazovala zamrznjene rožnate popke. Vrtnici, ki jo imam najraje, se je letos tako mudilo zacveteti. A jo je ujela zmrzal. Ne vem, če bo sploh preživela. Mene pa sploh ni zeblo, čeprav je naletaval sneg. Kmalu so prišli pome, po zmrzali ne bi smela hoditi samo v tanki oblekici, so mi rekli in me odpeljali na toplo.
Pogrešam Te,
Tvoja Annalisa
April 1941
Draga Florentina,
moja vrtnica je preživela, ima celo nove popke. Postaja toplo in zdaj sem lahko večkrat na vrtu, če ni zaklenjeno, grem tudi dlje. Toda bodi mirna, nisem vedno sama. Včasih gre z mano tudi Bernard. Zelo je pozoren, drži me pod roko in veliko sprašuje. Zares ga zanima, kako se počutim. Tudi on občuduje naš vrt, zdaj že lahko vohava prve cvetove in poslušava milo žvrgolenje ptic.
Pogrešam Te,
Tvoja Annalisa
Maj 1941
Draga Florentina,
tako srečna sem. Pomlad je, vse se prebuja. Z Bernardom sva skupaj vedno več. Pravi, da nama gre dobro. Včasih sploh ne vem, če bo moje srce zdržalo toliko lepega. A bodi mirna, Bernard zmeraj poskrbi zame. Zadnjič sva hodila res dolgo, vse do pečin. Tam je bilo kot vedno tako vetrovno. Ko sem bila na robu, sem razprla roke, veter pa je mršil moje dolge lase. Potem je Bernarda zaskrbelo in je rekel, da se raje odpraviva nazaj. Preden sem zaspala, je bil v mojih kodrih še vedno vonj morja.
Želim si, da bi bila z mano,
Tvoja Annalisa
Julij 1941
Draga Florentina,
naj Ti povem, da sem zaljubljena. Mislim, da je zaljubljen tudi on. Tako pozoren in skrben je, ob njem se počutim res varna in končno imam upanje. Ponoči sedim na gugalnici v vrtu, poslušam čričke in gledam v zvezde. Zadnjič je bila polna luna, segla sem z rokami proti njej in se vrtela toliko časa, dokler nisem postala povsem omotična in sem padla v mehko travo. Ko so prišli pome, ker je bil čas za spanje, se sploh nisem mogla nehati smejati. Še zaspala sem z nasmeškom. Mogoče me ženin odpelje, ne bi rada ostala tu do konca svojega življenja. Toda bodi mirna, skoraj prepričana sem, da me bo zaprosil za roko.
V upanju na skorajšnje snidenje, ljubeča Te
Annalisa
September 1941
Draga Florentina,
poletje gre h kraju. Zvečer se vame že zajeda hlad, zato se raje držim bolj notri. Tudi oni pravijo, da je zame bolje tako, ker me v prsih nekaj čudno tišči. Zdi se mi, kot da bi se mojega srca oprijemala majhna hobotnica. Ima nešteto lepljivih lovk, zato me včasih res stiska tu notri. Toda bodi mirna, prav prijazna je, nič hudega mi noče. Končala bom, zadnje čase se tako hitro utrudim.
Pogrešam Te,
Tvoja Annalisa
Oktober 1941
Draga Florentina,
moram Ti povedati, da je mala hobotnica res živahna in se vse močneje ovija okrog mojega srca. Zdi se mi, da raste in se s svojimi lovkami razteza po vsem telesu, kot bi potrebovala več prostora. Ne bo mogla biti zaprta za vse večne čase, mislim tudi, da ji manjka voda. Tako me vse bolj vleče k morju. Lahko bi prisegla, da vsak večer, ko položim glavo na blazino, zavonjam morski zrak in slišim šumenje valov.
Želim Ti vse dobro,
Tvoja Annalisa
November 1941
Cenjena gospa Florentina Animo,
resnično obžalujem, da vam moram sporočiti tragično vest o Annalisi Animo. Vaša sestra je utrpela Takotsubo* ali sindrom zlomljenega srca. Lahko Vam zagotovim, da smo poskušali storiti zares vse, da bi ji pomagali. Zadnje mesece je bila na varovanem oddelku, prav tako je prejemale hipnotike. Navkljub našemu trudu ji je nekega večera uspelo pobegniti, nazadnje so jo videli hiteti v smeri proti pečinam. Izvedli smo dolgotrajno iskalno akcijo, a je nismo uspeli najti.
S spoštovanjem do Vaše brezmejne izgube,
Dr. Bernard Fluvio
Marec 1942
Draga Florentina,
oprosti, da se Ti dolgo nisem javila. Postaja topleje in nimam veliko časa za pisanje. Ko se sprehajam po vasi, že vidim prve popke vrtnic, ki komaj čakajo, da se pokažejo v vsem svojem razkošju. Spoznala sem tudi soseda Leona, ki je zares prijazen z mano.
Predvsem pa Ti moram povedati, da še nikoli nisem videla ničesar tako srečnega kot je bila mala hobotnica, ko se je potopila v prostrano morje. Za hip mi je bilo hudo, ker sem jo vzljubila. Toda bodi mirna, moje srce je zdaj svobodno.
Ljubeča Te,
Annalisa
*Takotsubo ali sindrom zlomljenega srca je ime dobil po japonski besedi tako tsubo, ki pomeni lonec za lov na hobotnice, katerega obliko dobi srce pod vplivom tega sindroma.
