Luka Benedičič o poslanih pesmih
Pesmi so nastale v iskanju novega izraza skozi čutnost in simboliko; lepljenje podob, ki pa vseeno ohranja nit, zgodbo. Zame je bilo pisanje teh pesmi način očiščenja in pomiritve. Želim si, da bi bil tak tudi proces, ki ga občuti bralec.
***
Ni izhodov, le stalno prihajanje.
Mimo prostorov in ljudi,
ki niso vezani na nič, razen na čas,
ko so se zgodili.
Okrog tebe same sence
in odmevi, ki jih ne razumeš,
in sonce, ki sije v neko novo telo.
Umij svoje roke, z vodo,
in uniči strah
pred usodo,
tudi če ne verjameš vanjo.
***
Ti si, ki nosiš ime,
ki te ni vredno.
Zadovoljno razpeta med mesečino
in plivkanjem morja.
Vsak dan gledaš iz ogledala
in brusiš svoje ustnice.
Veš, da so razdalje, zato potuješ
skozi, ne preko.
Čas, ne kraje.
V tebi so dnevi, ki se me ne spomnijo,
ker sem jih sam pozabil.
Tudi kar vidim, je lahko
privid.
In ko prestopiš v nevidno,
postaneš večja od sebe.
Iz sence mi mahaš,
daljna in sama.
***
Kitara, ki je njen glas
zvok mojega telesa.
Ostanek neke zgodbe, ožuljene,
razbrazdane,
prenapolnjene s časom,
le zakaj streha ne prepušča vode,
le zakaj ena pesem ne ustvari druge,
če je ostanek neke zgodbe
utrgan cvet
in so barve – so barve –
in en sam klic prestavi sceno
v daljne puščave, ki se stikajo z vodo,
skupina pesnikov,
molitev, ki jih greje,
streha, ki ne prepušča morja,
tako neznanska masa,
tako velika teža,
toliko nemoči poklja v lesu;
in šotor, ki bi rad bil zatočišče.
***
Ni svet, da bi se skril v meglo
in ne obstajal.
Iz dolin poskakuje tuljenje
volkov.
Iz rek se napajajo
srebrne srne.
Glas, ki te kliče, prihaja z dna
Lamartinovega jezera.
O to medeno srce …
Te tvoje mehke, sijoče dlani …
En sam premik, da
zaloputnejo vrata skrinjice.
In se izpije vino
iz studenca, ki je poln vode.