Luka Benedičič o poslanih pesmih
Nove pesmi so moje prizadevanje ubesediti, kar doživljam kot usodno ujetost človeka v cikličnost in transformacijo, ki se, paradoksno, odvijata v navideznem napredovanju časa. Da življenje, ki je rana, ustvari celjenje rane, rabi poezijo. Zato iščem besedne približke, ki bodo v svoji čutnosti in kontrastih poskusile kompenzirati ta spoznanjski manjko.
***
Rana
Rana je blato. V dežju se liže.
Flamingo brez ravnotežja,
odtis črnega oglja.
Origami mojster, ki več ne more
zgibati origamija.
***
Krogotok
Prst ima polna usta mravelj. To ni Dalíjev film.
Njegov film je črn in je bel in ni nič od tega.
Krade čas, ko se Gospodar igra mačke in miši.
Miš zmaga, ko najde sir. Pot do njega lunin
obstret. Luna tedaj zavije po volčje.
Stepni volk na zadnjih tacah, se izraste
v bujno akacijo.
Hesse je mesečina in režanje hijen v savani.
***
Pri Vulkanu
Kovačnica jaza. Not polomljen, ven zdrobljen.
Z jezikom ognja se igraj, ko (se) zgubljaš!
Krdelo duhov te vleče na dno reke …
To ni Lete, tu se spomniš vsakih sanj,
bledih in sladkih: ljudožerske so dežele
te obale, po tleh hladne dojke.
Drži svoj smeh!
Noč je beznica, smrt jutro nove nežnosti.
Mojster izginjanja, poglej si v oči!
Prezimi v sebi,
da te ne opeče čas.
***
Kapela iz bršljana
V sešitku iz bršljana tekaš bosonoga.
Ogrlica iz lunic ne verjame v smrt.
Moder nasmeh imaš od morja, ko te zajaha
tramontana. Ti v naročju, naročje
v živem pesku.
Zunaj toplota, vsemožnost ruševin. Odmevi grlice.
Rozasti dotiki, kosmati šum v ušesu …
v tem pa žalost, polna balkanskih hribov.
Kdaj te bom poznal, kot te pozna
Tejrezias?
***
Ni ti treba
živeti vseh Metuzalemovih let,
da veš, kako cvili ljubezen.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
