Pesem po mojem izboru
Naseli me, znova (Petra Koršič, Furlanka je dvignila krilo, 2017)
Najbrž mora glas vedno sam,
iz največjih nižin, prodreti skozi
razprta usta, da se zasliši grom
zgodovine, in jasnina.
A kaj glas, ko smo srce prodali
hrupu, da nas zavije.
Zareži vame prečno, ne da odteče
kri, da se pred teboj odpre
življenje, ne v besedah, ne z besedami,
dejansko, in v tebi.
Živ si, in najbolj si živ,
ko verjameš v svoje drevje.
Kar je gori, se je skrčilo v belo
kvadratno platno in se boči,
plapola nad mojo glavo kot baldahin,
vse drugo je nepremično in mirno.
***
Petra Koršič je z izidom prvenca Furlanka je dvignila krilo pesniški prostor zaznamovala kot pesnica z izrednim občutkom za jezik in njegovo prožnost ter rabo simbolike, ki se vrača k motivom iz narave; te motive kombinira in podpre s številnimi sugestijami, ki v bralcu okrepijo že tako čutno doživljanje pesmi – to doseže (tudi) tako, da nakaže gibanje, dotik, zelo pomembno vlogo ima v njeni poeziji tudi barva. Podobe v pesmih so orisane z občutkom, ki ga verjetno najlaže opišem kot nežnost, a tista skrbna nežnost, ki jo izkaže mati svojemu otroku. Občutljiv bralec v pisanju Petre Koršič takoj zasluti nadvse intimen proces, ki ga vodita intuicija in globoko občutenje sveta, njegovih impresij. Pesem, ki je na neki način še posebej vredna izpostavitve, je kar prva pesem iz prvenca, naslovljena Naseli me, znova. To je pesem, v katero se stekajo (ali pa se iz nje porajajo) vsi ključni intimnejši motivi zbirke: osebni izraz, vitalnost (življenjska sila) in vera.
Pesem se začne z zavestjo o individualnosti – ne glede na to, ali je ločenost od sveta lažna ali resnična (ali smo mi sami že celota ali to postanemo šele skozi odnose), je samost (ref. J. P. Sartre) velik, nemara poglavitni del našega izkustva. Posameznik, četudi v življenju stalno stremi k dvojini in (občutju) pripadnosti, skupnosti, je na neki točki prisiljen sprejeti svojo posameznost, vključujoč vse nepopolnosti, stiske, nezapolnjene praznine. Pri Koršičevi je zanimivo, kako v večini svojih pesmi ne potrebuje misli na naslovnika (pogosto opazimo celo odsotnost subjekta), kar je v nasprotju s številnimi pesniki, ki pišejo z mislijo na bralca oz. ciljno publiko – ki se skratka zanašajo na dialog ali ki pišejo svoje občutenje sveta z mislijo na vse druge, ki doživljajo isto izkustvo ali stisko. Avtorica s svojo poezijo vzpostavlja intimen svet, v katerem je prostora dovolj za vse, a ne bo nič bolj prazen, če ne bo v njem nikogar. V prvi kitici je nakazana – v slovenskem umetniškem prostoru skoraj vseprisotna – misel, kako je mnogokrat predpogoj za ustvarjanje (izražanje) ravno to, da je posameznik potisnjen v tolikšno (čustveno) izolacijo, da se njegovo notranje doživljanje dovolj zbije, zgosti (utesni) in neizogibno izstreli navzven – pri pesnikih na papir. Sorodni analogiji sta biser, ki nastane znotraj školjke, ko to nekaj razi, in nevtronska zvezda, katere snov najprej kolapsira in se nato odbije navzven v prostor (supernova). Zanimivo je, četudi fizikalno-biološko nepovezano, da podobno kot pri supernovi nastanejo kemijski elementi, ki omogočajo bolj celostne življenjske oblike, tudi z literarnim (in drugim) ustvarjanjem pridobimo način za bolj večplastno doživljanje sveta in nas samih. Pri avtoričini pesmi je misel bolj svojstvena, a sorodna. Misel lahko dojemamo neposredno, torej da vokacija dotlej zatiranega, utišanega glasu eskalira najprej v burnost, nato v razjasnitev preteklega in – z distanco – v mir; ali pa jo dojemamo metaforično, torej v pomenu, da je najlažja pot do razrešitve osebne notranje stiske umetniški izraz, ki ga doživljamo intenzivno, a nas polagoma razbremeni in ustvari prostor za novo perspektivo.
V drugi kitici nas avtorica opozarja na nevarnost, kako se oža prostor osebnega izraza, ker lastne stiske sredi nemira, hrupa sveta več niti ne prepoznamo, kaj šele, da bi se ji z nežnostjo in skrbjo posvetili. Glavni razlog, zakaj poudarjam izbrano pesem, pa preberemo v osrednjem delu pesmi: »Zareži vame prečno, ne da odteče / kri, da se pred teboj odpre / življenje, ne v besedah, ne z besedami, / dejansko, in v tebi.« Metafora, če si jo drznem prevesti v v novo metaforo, bi bila slišati takole: zarezati [vame], a ne na način, da me raniš – da dokažeš mojo smrtnost, šibkost, minljivost – marveč na način, da me povežeš s samim sabo. V tej misli utegne biti skrito bistvo (vitalnost!) poezije Petre Koršič. Misel, namreč, da v nekoga zarežeš na način, da ga odpreš za življenje, ne ubiješ. To lahko med drugim storiš z besedami, tudi (morda predvsem?) s poezijo, a ne tako, da besedilo iz nas prikliče estetski užitek. To ni dovolj. Šele ko me nagovoriš na način, da bom lepoto verzov začutil ne v verzih samih, marveč v sebi in ob zazrtju v prostor-čas, v katerega sem umeščen, šele takrat bo to prava poezija. Šele ko bodo v meni odmevali občutki, vtisi, ne verzi, in bom te lahko odnesel s seboj tudi potem, ko bom knjigo zaprl. Ko bom zaradi poezije bolj živ. »[I]n najbolj živ si,« zapiše Koršičeva, »ko verjameš v svoje drevje.« Ko verjameš v korenine, s katerimi si pritrjen, ko verjameš v plodove, ki na drevju zrastejo, in ko verjameš v zemljo, ki je osnova za oboje. Za pesnika so korenine lahko marsikaj – družina, v kateri odraste, literati, ki jih bere, paradoksalnost in porajanje življenja nasploh ipd. – sadovi pa so nam, kot vseskozi namiguje avtorica, bolj ali manj vsem skupni, to je naša poezija. Poezija, ki se hrani s sokovi, ki se pretakajo skozi nas, v nas pa pritečejo iz zemlje – življenja samega. Celo v zaključku je bistven ravno poudarek na pesmi, ne na pesniku; kajti, kot je namigoval že Tomaž Šalamun, je pesnik zgolj medij, ki pesem, ki nekje že eksistira (kot tok ali občutje), prikliče v bivanje oziroma ji to snovno bivanje omogoči. Pa ne trdim, da je bil Šalamun neizpodbitna avtoriteta – menim pa, da se je s to mislijo približal (sicer nedojemljivi) resnici poezije in je zato njegova misel vredna omembe. Bistveni del pisanja (in izražanja nasploh) pa morda ni niti v tem, da poezija izhaja iz življenjske sile (zemlja, korenine), niti v nastali pesmi (sad). Bistven utegne biti sam proces pisanja ter pesnikova notranja preobrazba, ko in ker ustvarja. Ključ do tega pa je, kot namigne pesnica, v veri: v zaupanju vase – v »svoje drevje« , življenjske sokove. Prizadevati si torej ustvariti harmonijo med vsemi deli sebe – svojo preteklostjo (koreninami), sedanjostjo in prihodnostjo (nastajajočo poezijo). Zadnja kitica se tako sklene z obetavno napovedjo (obljubo?), podobo mirnega, ravnovesnega (notranjega) sveta, ki mu živost in utrip daje poezija sama.
Naj z zaključkom spomnim, da je v razmisleku pod drobnogled vzeta zelo široka, posplošena interpretacija pesmi. Avtorica ima do pesmi zagotovo nekoliko drugačen odnos, tudi vsebinsko ozadje pesmi si lahko zamislimo kot bolj posebno od predstavljenega v tem prispevku (na kar morebiti namiguje že podatek, da je pesem v zbirki posvečena trem osebam, U. Zupanu, Z. Kaučiču in I. Mačus). Kljub temu menim, da je pesem kakovostno izhodišče ne le za branje in razumevanje poezije Petre Koršič, temveč tudi dobro opiše človekov naravni vzgib k pisanju poezije in njeno nujnost (v zapisani besedi ali kateri drugi obliki, skozi katero se izkazuje poetičnost, npr. likovna umetnost, gledališče, ples, arhitektura), kar lahko služi kot iztočnica za branje katere koli druge poezije v slovenskem in tudi širšem literarnem prostoru.