Luka Benedičič – Muanis Sinanović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
»Lačen težko hodiš. / Sit težko hodiš. // Samo hodi.«
Ko sem dobil naročilo za recenzijo Krhkih karavan, sem pomislil, ali sploh lahko povem kaj, kar se ni znašlo še v nobeni recenziji ali ob izpostavitvah v okviru kritiškega sita, festivala Pranger ter nominacije za Veronikino in Jenkovo nagrado. Ker svoje kritiško delo, kadar se ga lotim, vedno razumem (tudi) kot iskreno komunikacijo s pesnico oz. pesnikom, sem se prvo vprašal: »Kaj bi Muanisu lahko povedal, česar še nikjer ni prebral?« Zato ne bom podal celovite tematizacije in ocene knjige. Pač pa se bom obregnil ob sentiment, ki se mi je sprva zdel sekundaren, vse globlje v knjigo pa vse bolj središčen.
V eni od pesmi beremo opis dneva, ki traja in se ne konča. V njem so ljudje, ki v vsem skupaj nekaj slutijo in v teku skozi naselje, ki v pesmih pogosto igra dvojno vlogo realnosti in privida, vonjajo perilo in dim, prečkajo močvirja … Ves čas so izpostavljene meje nečesa. Pogosto na način, ki postavlja na laž razdor med naravnim in človeškim, med podeželjem in mestom, tradicijo in modernostjo, religijo in sekularnostjo itd. V vsakem je delček drugega. Vmes pa se svetlika nekaj, proces ali pót (pôt), kar liki v pesmih doživljajo kot vztrajnost stvari, upanje, trajanje in možnost miru. Prehajanje med oblikami – v slutnji izgube oblike.
Tudi kritiki so to prepoznali. O tem so pisali z referencami na lepoto, mistiko, tudi izgubljenost; največ z oznakami »eksistencialno«, »metafizično«ali »religiozno«. To je pritegnilo mojo pozornost. Ne le zato, ker me te teme zanimajo kot bralca, temveč, ker sem vem, da so pomembne tudi za Muanisa. Pa vendar: do teh spraševanj smo slovenski kritiki poezije v splošnem precej zadržani. Tega ne mislim pejorativno. Jasno je, da vsak kritik izhaja iz bralskega stališča, ki mu je blizu. Sam pogosto občutim, kako se lahko naprezanje iti onkraj sebe kot bralca – ob pomanjkanju prostora za pisanje, dobrega honorarja ali drugačne motivacije – zdi precej iracionalen napor. Glede na večplastnost pričujoče knjige tudi ni presenetljivo, da se je artikuliralo veliko raznolikih stališč, kjer duhovnost ni bila v ospredju analize. Na en način pa se mi vseeno zdi, da je večina socialnih, političnih in zgodovinskih motivov v pesmih zato (ali tako), da osvetljuje točno določen vidik človeškosti; morda so celo poizkus opredelitve conditio humana. Kritiški krogi so majhni, med seboj se beremo in tudi o avtorjih, ki jih recenziramo, vemo marsikaj. Enako velja za Muanisa. Njegova očaranost nad sufizmom je vsem poznana, v Krhkih karavanah pa je vpisana že v spremni citat, namreč Rumijeve verze:
Pridi, pridi, kdorkoli že si; popotnik, častilec, ljubitelj znanja … ni pomembno. Naša ni karavana obupa. Pridi, četudi se prelomil svojo zaobljubo že tisočkrat. Pridi, pridi, še enkrat, pridi.
Zato sem pričakoval, da tu navzoče vzporednice ne bodo omenjene le kot odprte kategorije, temveč, da bodo tematizirane tudi bolj detajlno. Tudi sam ne mislim, da je religiozno občutje očitna matrica teh pesmi. Odlično artikulirana rdeča nit, detajlna tematizacija, visoka raven osmislitve knjige kot celote – to so temeljne kvalitete Krhkih karavan in vsi smo jih začutili. Mislim pa, da religioznost (v širokem pomenu) tu vstopa kot nastrojenost ali princip, brez katerega bi bili subjekti v Muanisovih pesmih zelo drugačni, kot so – in kot bi bili, če bi o podobnih zadevah pesnil kdo drug z ljubljanske scene, čeprav slogovno podoben.
Mistika je pogosto tematizirana kot skrivnost materije; kot čudenje nad oblikami in načini porajanja in prepletanja, zavesti in bivanja. Ni samo neko stanje, v katerega lahko telo vstopi, ampak je tudi že nekaj, iz česar je (vsako) telo nedoumljivo položeno. Kot pesniški analitiki bi tudi rekli, da je mistika ime za območje, kjer se igramo z razmerjem med celoto in partikularnostjo. Tako je tudi z mistiko v Krhkih karavanah: »V puščavi znakov ni veliko zabavnega. Samo seštevek / vseh reči in barv.«Ne vpisuje se le v tradicionalne motive iskanja in potovanja, ampak tudi v politično in tehnološko, npr. v pesmih Dan po koncu sveta, kot ga poznamo in Obliki življenja, pa nasploh v številnih, sploh v sklopu kratkih pesmi. Nastajajo izvirne kombinacije podob, npr. modreca v puščavi, ki, »ko gredo kvarki skozenj / vidi, da je v njih strah«. Duhovnost Krhkih karavan je tako zemeljska, da se zelo redko poslužuje tradicionalne religiozne pesniške forme, metafore. Tudi čas ni romantično nedoločen ali postavljen nekam daleč; zelo je navzoč sodobni svet in njegove specifike.
Tako pesnik vzpostavlja odnos, do družbe in do poezije, preko naslavljanja sveta, v katerega sta obe položeni; pa ne materialnega sveta, ki oživi šele v zrcalu človeka, pač pa sveta, ki je celo v človekovi zavesti nekje v ozadju in se čuti kot odsotnost (ali rojstni kraj) oblik, ki jih poznamo, občuti pa se kot možnost, prihodnost, trajanje, celo usoda. Najbolj duhovno vprašanje v knjigi pa je odnos do časa. Natančneje, do njegovega preobilja (še bolj kot do negotovosti): »bojevniki se sprašujejo, kaj naj naredijo s tem / nespečnim časom. preveč ga je. nočejo toliko živeti. vsi boji / so se že davno končali.«Tudi metaforo nočnih nomadov doživljam, preko asociacije in razpoloženja noči, kot potovanje skozi čas, neizgotovljenost.
Podob, ki razpolagajo s časom, z njim varčujejo ali ga zapravljajo, je res mnogo. Ene so bolj neposredne, druge bolj enigmatične: »Stari gusar je še vedno vlekel / leseno nogo za seboj. / Hodil je po kvadratih ulic. V nogi je / bil svitek papirja. List je bil prazen«– že spet preobilje časa, truda in hoje; ali pač varčevanja papirja, na katerem ni nič … Je tudi pesnjenje, kljub preobilju besed, za nič? Zakaj sploh pesniti? Muanis Sinanović ugotavlja: ker proti njemu nič ne gravitira. Podobno: iskati milino, ravno zato, ker se je vse drugo ne tiče. Kot razberemo iz pesmi, pa to iskanje ni eskapistična drža, ampak bolj razbiranje poti, ki se lahko pokaže kjerkoli. Telo se zaobljubi poti, ki je na neki način že pred njim. Včasih se ne pokaže takoj: »Naj se čaka kot pes lastnika«. Da nam je lažje, tudi »stari pesniki / ponujajo roko.«
V kolikšni meri gre pri mistiki za religiozno in v kolikšni za življenjsko, ne bi smelo biti ločljivo. Podobno tudi Krhke karavane niso ločljive od horizonta (mistike), ki vztrajno intervenira v pesmi in njene subjekte – ter jih premika v določeno gledanje na človeka in svet.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.