Lučka Zorko – Klarisa Jovaović – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Če pastirica juho kuha / in v juho, ki jo kuha, / pade muha – / je kriva pastirica / ali muha? Zbirka pesmi za (majhne in take malo večje) otroke Klarise Jovanović Če v juho pade muha se na duhovit, hudomušen in jezikovno igriv način ukvarja z velikimi vprašanji majhnega človeka, ki v svojem svetu igre s pomočjo domišljije poustvarja svet velikih na izviren in dinamičen način – prav take pa so tudi pesmi iz te zbirke, ki se ne igrajo z rečmi, pač pa z jezikom.
Tematsko so zgrajene okoli osnovnih žarišč, ki so pomembna otroku, to so hrana, pijača, slaščice, živali, rastline, igrače in ljudje iz najožjega družinskega okolja. Tako svet otroka, ki je v večini pesmi tudi pripovedovalec, sestavljajo muhe, mačke, pajki, polži, kiti, dinozavri, bibe, pa ati in mama, babice, tete, sosede, seveda tudi igrače, šotori, vozila, pite, juhe, sladoledi, vprašanja in neizmerno radovednost pa sprožajo tudi voda, strah in čas – tri pomembna polja otrokovega spraševanja. Vsako pesniško situacijo seveda spremlja tudi čustvo – najsibo prijetno ali neprijetno – ki ga otrok lahko razume in ga začuti tudi sam. Zdi se, da je Jovanovićeva ustvarila svet, v katerem se otrok počuti doma in ki ga preko jezika znova in znova raziskuje na nove, izvirne načine. Tisto, kar daje temam širino in moč ter jih postavlja v svežo, novo sfero, pa je seveda jezikovna spretnost.
Izbor pesniških oblik sega od čisto klasičnih pesmi s kratkimi, obvladljivimi, ritmiziranimi in urejenimi verzi, preko izštevank, uspavank, ugank, pa vse do bolj poglobljenih, umirjenih, bivanjskih, kjer pa so uporabljene metafore, ki jih otrok z lahkoto razume in si jih predstavlja. Največjo jezikovno vrednost teh pesmi pa predstavljata preigravanje verzov iz ljudskih pesmi in zabavne prepesnitve slovenskih pregovorov, rekov, fraz, frazemov in ustaljenih besednih zvez. Ne le otroku, pač pa tudi odraslemu bralcu Jovanovićeva približa skrivnost besede in njene zvočne podstati, ki je v bistvu nekaj nematerialnega, zvočni proizvod, ki pa ima ogromno kontekstov, podkontekstov, pomenov, podpomenov, nadpomenov, protipomenov, sopomenov; kjer lahko ista beseda v različnih položajih pomeni nekaj popolnoma drugega in hkrati proži niz svojstvenih asociacij, ki posledično sprožajo čustva. Gre za knjigo, ki postavlja besedo kot nekaj trdnega, nespremenljivega pod vprašaj, a jo obenem še trdneje zasidra v svet kot čustveno jedro človeka, ki okoli besede zgradi svoj svet in svoj smisel. Jovanovićeva tako na subtilen način pokaže, kako deluje jezik. Pesmi so ritmične, pisane v urejenem verzu, ki si mestoma dovoli dovolj svobode, da se ne zapre v svojo formo, rime pa so tako domišljene, da delujejo čisto organsko.
Barvite, živahne, hudomušne in obenem subtilno-nežne ilustracije Štefana Turka pa pesmi ne le dopolnjujejo, ampak, kot se za likovni del spodobi, obenem gradijo še vzporedni svet s svojo lastno dinamiko in izpovednostjo.
Otroci imajo radi pesmice. Uživajo v dinamični igri jezika. Dovzetni so za igrivost in moč besede, za njene plasti, njene podtone in njen zvok, senzibilno in čustveno se odzovejo na čustvo, ki ga beseda razkriva in ki se v njej skriva, zapomnijo si verze in si jih ponavljajo kot mantro. Moč in učinkovitost pesmi sama ponavadi preverjam tudi preko svojega štiriletnika, ki je zbirko pesmi Jovanovićeve Če v juho pade muha »požegnal«, saj jih rad posluša vedno znova, kak verz si med igro tudi zašepeta, pesem o atiju, ki se zaključi z Ne sme se bati, / saj je moj ati, pa je pospremil z radostnim vzklikom: »Ej, mama, ta Klarisa pa pozna mojega atija!« Tako ta zbirka res ni od muh, če smo v njej s tako radostno lahkoto prepoznali tisto, kar imamo radi.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
