Liu Zakrajšek – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Algos in Stopiti čez sta pesmi, ki sta nastali kot posledici sanj. Algos je naslovljena po eni izmed obeh grških besed, ki tvorita besedo nostalgija, pomeni pa bolečino, fizično in duševno. Pisala sem jo v času bivanja v tujini, nastala pa je na spodbudo sanj, ki sem jih imela po obisku bolnišnice – sanjala sem, da so mi rebra predrle črne veje, ki so mi zrasle okoli telesa. Podoba ženske z razglednice, ki jo omenjam v pesmi, je bila z menoj ves čas bivanja na tujem, saj sem razglednice redno kupovala, med drugim v starinarnici, kjer so prodajali tudi stare najdene družinske fotografije. Za nasmejanimi obrazi ljudi na njih, sem vedno slutila tudi nekaj otožnega.
Stopiti čez pa se nanaša na moje sanje podstrešja družinske hiše. Podstrešja so pogosto skladišča pozabljenih stvari. Enako je s sanjami. Velikokrat sanjam prostore, v katerih sem nekoč že bila ali v njih celo živela – redkeje pa ljudi, s katerimi sem si jih delila. Zato pa jih v pesmih znova prikličem vanje.
***
Algos
Zbujam se,
prepričana, da mi okoli reber
raste trnje,
da se mi na levi rami lušči koža
in umiram.
V sanjah sem
smejoča ženska,
ženska, kot z razglednice,
ki maha pred veliko hišo,
ven iz pokošene trave
vzgajam rože,
ki me davijo,
zasajam jih
pod svojimi lopaticami.
Vsi prihajajo od daleč,
vsi bi radi videli,
ta lep ta strašen
čudež. Ko se prebudim
poslušam za najmanjši šum,
v temi prisluškujem
praznemu prostoru
na zakonski postelji.
Ustvariti karkoli,
kar boli glasneje
kot resnica. Toda vzame
več življenj,
kako se ena solza spremeni
v reko,
po kateri
bomo šli domov.
Petřín, 6.12.2019
***
Stopiti čez
»Vse so čutile,
a le za nazaj.«
Maja Vidmar, Bogovi
Pazi, da ne padeš,
mi zakliče glas od spodaj.
Na podstrešju,
ki diši po mokrem lesu
zlagam srajce in perilo,
ki se je sušilo, ko smo spali.
Pridem dol, samo še hip
zakličem v odgovor,
toda v mislih sem drugje,
v nekem drugem času,
ko sem v podstrešni sobi,
skoraj isti kot je ta,
v hiši, v katero se ne vrnem več,
enako nežno
zlagala velike bele srajce,
na katerih se je še poznala
sled rdečila.
Včasih sem se bala lestve po kateri
se povzpneš do sem.
Spominjam se podobe
babičinega zveriženega hrbta,
ko sem čepela pred kopalnico
pod težko, vzdignjeno loputo,
v strahu, da ji bo spodrsnilo
pred mojimi očmi.
Spomin ostaja isti, toda strah
se je umaknil drugemu.
Ko se naposled le
spustim navzdol
začutim nekaj mokrega
na levi strani svojega obraza.
Vem za senco, ki bo preživela vse,
celo to neomajno voljo,
da se povzpnem na vrh.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: