LITERARNI KOLEDAR – 28. FEBRUAR
Alphonse de Lamartine (1790–1869)
Danes mineva 150 let od smrti Alphonsa Lamartina, francoskega pesniškega velikana prve polovice 19. stoletja. Slovenci smo bolj kot njega brali in beremo kasnejše simboliste, dekadente in sploh findesièclovce, tudi Prešeren Lamartina verjetno ni poznal (za razliko od angleških in nemških romantikov). Sploh smo kolikor toliko celovit vpogled v njegovo pesništvo dobili sramotno pozno, šele konec prejšnjega stoletja z Menartovim prevodom za zbirko Lirika (MK, 1995). Seveda so bili z njim seznanjeni domači romanisti, najslavnejša pesem Jezero je bila v slovenščino zagotovo prevedena že v predprejšnjem stoletju, potem je mogoče naloviti še kakšne drobce po redkih antologijah. Stvar je najbrž v tem, da so v slovensko poezijo prek moderne, torej pozno, premočno vstopili »prekleti pesniki« (Baudelaire, Verlaine, Rimbaud), Lamartine tedaj za nas in tudi svet ni bil več zanimiv.
Zato pa so ga še dolgo v drugo polovico 19. stoletja častili Francozi. Bil je lik nacionalnega romantika v tedanjem pomenu genialnih pesnikov, pri čemer francoska imperialna kraljevina pesnikov kot narodnih svetnikov seveda ni potrebovala. Ob Lamartinovem nastopu je imela Francija za sabo že bogato renesančno in klasicistično dediščino. Toda eno je tradicija, drugo pa je duhovna in emocionalna moč romantike, ki je povsod, kjer se je pojavila, ustvarila vsaj eno mednarodno pesniško zvezdo. To se je zgodilo tudi Lamartinu, ki je romantik v temeljnem pomenu besede le s svojo prvo zbirko Pesniška premišljevanja (Méditations poétiques) iz leta 1820. In če smo natančni, sestavljajo jedro tega »dogodka« le štiri ali pet pesmi, ki so si pridobile svetovno slavo romantične izpovedi. Ko je knjižica 26 pesmi izšla, drobna, neugledna, brez avtorskega podpisa, je nastala situacija, ki jo Menart opisuje z naslednjimi dramatičnimi stavki: »To je bila vžigalica v seno. Triumf. Vsestranski krik občudovanja. Zlasti med ženskim svetom in mladino. V pol leta je bilo prodanih deset tisoč izvodov v petih izdajah.« Kdor danes ve za Lamartina, kdor ima ozaveščeno moč njegove pesniške besede, ta ve za pesmi Osamljenost, Večer, Dolinica, Jezero, Jesen, pesmi, ki so bile stokrat ponatisnjene. Menartov prevod jih je tudi v slovenščini naredil genialne. Oglejmo si pesem Osamljenost (L’Isolement), ki je (bila) v vseh izdajah na prvem mestu, pesem, ki »tekmuje« z drugo, v svetovnem merilu verjetno še bolj prepoznavno, s pesmijo Jezero (Le Lac).
Osamljenost
Na hribu v soju sonca, ki zahaja,
pod starim hrastom večkrat rad posedam
in tih na pisano podobo kraja
pod sabo tožno in brez misli gledam.
Tu šumna reka penasto se meče
in vse bolj medla vije iz doline,
tam jezero lovi v valovje speče
večernico, žarečo iz sinjine.
Na vrh gora, okronanih z gozdovi,
večerni mrak še zadnji žarek lije,
a za obzorja belimi robovi
že voz kraljice senc v meglicah sije.
Medtem iz gotskega zvonika seže
pobožen glas in bega vseokoli.
Ustavi se popotnik. Zvon poleže
še zadnji dnevni hrup in v mraku moli …
A ta podoba mila ne prevzame
mi duše s čarom, z radostjo brez meje:
le blodna senca ves ta svet je zame,
saj sonce živih – mrtvih ne ogreje.
Saj, ko oko od brega pa do brega
zaman ta svet objema hrepeneče
in z juga vse do severa prebega,
si pravim: »Ne, nikjer ni zame sreče.«
Le kaj mi mar ti dvorci in te koče,
doline, hoste, reke, tihi gaji –
te slike brez slasti osrečujoče?
Nekoga ni – in prazni so vsi kraji.
Naj sonca pot se spušča ali vzpenja,
naj mračno bo nebo, naj brez oblaka,
kaj čas bi meril? To stvari ne menja!
Kaj mar mi sonce? Kaj pa me še čaka?
Če mogel bi za soncem v krogu dneva,
le puščo zrl na svetu bi cvetočem:
za nič mi ni, kar sonca luč obseva,
jaz od veselja prav ničesar nočem.
Morda pa ónkraj zadnjih mej prostorja,
kjer sonce sonc drug svet obliva z bliščem
– če bi odpadla mi telesna skorja –
bi našel to, kar v zemskih sanjah iščem?
Tam bi opil se z vinom koprnenja,
tam našel bi ljubezen, up in z njima
popolno srečo, ki je cilj življenja
in ki na svetu tem imena nima!
Zakaj – o, motni cilj željá – v poletu
ne znam se k tebi dvigniti brez teže,
zakaj še zmeraj sem izgnan na svetu?
saj na ta svet prav nič me več ne veže!
Ko na poljani list z drevesa pade,
se dvigne veter in ga v dalje žene;
jaz sem prav tak suh list na tleh livade:
odnesi, burni severnik, še mene!
Tu je treba povedati zgodbo v ozadju, ki jo pozna vsak Francoz, tako kot mi poznamo Prešeren-Julijino, le da je Lamartinova veliko manj mitična in ima trden realni okvir. Leta 1816 je šestindvajsetletni bolehni pesnik odpotoval v topliški kraj Aix-le-Bains ob jezeru Bourget (vznožje vzhodnih francoskih Alp, blizu Annecyja) in tam spoznal šest let starejšo gospo Julie Charles, kreolko, poročeno z 38 let starejšim pariškim zdravnikom. Zaljubila sta se in zvezo nadaljevala v Parizu, se dogovorila, da se jeseni naslednjega leta znova dobita ob jezeru Bourget (kasneje imenovanem kar Lamartinovo jezero). Toda gospa je imela hitro napredujočo jetiko, na dogovorjeno mesto ni prišla, decembra istega leta (1817) je umrla. Saj si lahko predstavljamo: iz velike praznine razočaranega pričakovanja je najprej nastala pesem Jezero, nato pa še globoka žalostinka Osamljenost. V obeh je pesnik moč ljubezni do ženske slikal z močnimi podobami iz narave. A če rečemo slikal, je morda premalo; gre za to, da je ljubezen s pomočjo narave predstavljena kot del božjega stvarstva.
Lamartine se je sicer kmalu za tem srečno poročil, županoval rodnemu Mâconu, bil v diplomatski službi v Italiji, zašel v politiko, razvil razkošen in zapravljiv slog, ki ga je na stara leta tepel, doživljal družbene poraze in vzpone (član Francoske akademija, številne državne časti) – toda smrt, ki je prekinila ljubezen do gospe Elvire (ime, ki je zaradi diskretnosti prekrivalo pravo), je bila osrednji dogodek njegovega življenja in mitotvorno središče njegove pesniške slave.
Pesmi, povezane s to veliko ljubeznijo, njeno minljivostjo ter pesnikovim duhovnim pretresom predstavljajo jedro francoske in esenco evropske romantike. Čeprav je Lamartine v naslednjih petdesetih letih napisal še veliko poezije, predvsem zazrte v božjo eksistenco – ter enormno veliko zgodovinske proze, s katero je skušal krpati svoje finančne luknje –, uspeha mladostnih Pesniških premišljevanj ni mogel več ponoviti. Nenehno so izhajale nove, obogatene izdaje. O tem, kako je (bila) med Francozi zapisana njegova zgodnja poezija, dovolj pove podatek, da so še leta 1927 na kraju ob jezeru, kjer naj bi nastala znamenita pesem, postavili znamenje.
Pripravil Peter Kolšek
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
