Fotografije iz albuma

Lidija Golc o Fotografijah iz albuma

Ciklus Fotografije obsega šestdeset strani (več), a se strinjam s Szymborsko, da je treba imeti koš in ga uporabljati. Trenutno za ponovna branja in koševanje preprosto ni časa (pouk, izpiti, februarske mature so tukaj, nega staršev, zaostanki z zapisniki …) Tudi ko ni časa, me radost pisanja pritegne ob vsakem času, še največkrat, razumljivo, ko časa ni. Namesto vsakdana bi se prilegel kak Tarkovski ali pa Zgodbe iz kostanjevih gozdov.

***

Fotografije iz albuma

Polno zasedena okrogla miza? So vsi prišli?
Posamezniki tako različni, da bi bolj ne mogli
biti. Različni po načinu govorjenja in življenja,
drugačni po oblekah, ciljih, vrednotah, starosti.
Jedo in pijejo. Govorijo in smejijo. Niso vsi:
tistih najbolj drugačnih – ni. Morda oni

za eno drugo mizo ždijo, polni vprašanj
in svojih nesoočenj, jez in predsodkov;
mogoče pa jim je vseeno za tole belo nedeljo
in belo mizo in vse skupne istosti in razlike,
ki pač niso krive pobeglih sanj, saj vsak
(tudi) izza te bele mize svoje življenje vodi sam.

Srečanja se udeležiš, ko se soočiš s sabo,
ko odpreš vsa okna, vrata in zdržiš prepih,
ko znaš biti glasen, rjoveč in tih, pa vendarle
verjameš vase in v Boga in se boriš, padaš,
vstajaš, jočeš, se smejiš, poješ, vlačiš
svojo prtljago in je kdaj kak punkelj odložiš.

Odgovornost te od daleč spremlja, vztrajno,
dolgotrajno ti dopoveduje in čaka,
da jo sprejmeš, da postane tvoja,
da ti lahko pomaga podreti vse zidove
in ograje; da te obtoževanje drugih mine …
Za okroglo mizo ni cele družine.

***

   
Včasih kaka fotografija v spominu tako odseva,
da ne bi nikakor ponovil ne leta ne dneva,
v katerega te potopi, da v duši zaboli.
Si to res ti vse prebedel, prehitel in preživel? –
Da, ti si bil, nikamor se nisi skril,
pogumno si hodil, sapo lovil in se boril.

Zdaj stiskaš zobe, ko nekdo s te slike le zase ve,
še vedno sebe poveličuje in le sebe se spominja.
Površno zagrebeni spomin, le rahlo z zemljo
in dihanjem prekrit, bo ponovno vzklil,
pretežko breme spet na rame se zvali,
se je že zvalil: prav res neverjetno, nosil si ga ti.

Hodil si sključen, misleč, da bremena se ne vidi.
A znamenja so bila drugačna, čudni zemljevidi
so te vodili skoz dneve in noči, ko si komaj vedel,
kaj in kako, zakaj, zakaj tako zelo boli.
Še za nazaj si z Bogom sam, za nazaj obremenjen,
tvoj križ privezan nate in vraščen vate.

Zdaj hodiš pokončno in se pogovarjaš z Njim,
nosiš ta križ ponosno, življenje, hvala bogu,
znosno, celo lepo, saj križ razumeš, ko se, sama,
tiho pogovarjata – objestnosti, požrešnosti sveta
nikakor ne motita. Fotografije, hvala vam:
kdor je bil tam, razume: če daješ, nisi nikoli sam.

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Lidija Golc – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.