Narečje je naročje jezika

Tista pingulauenca ki jo nie bluo

Ist san naglih pomisenla
de na tisti viej
so pingualuence perpenjal
za se poletja veselit

Liep prostor
pred kamanovo Curincuovo hišo
nad stazo an velicin koritan
kjer žene so prale
gvant an grankuosti

»Kašna liepa vieja«
san jala smehe
»tle so se šigurno pingulal«

Pa ti ki se vas lepuo zmisleš
si mi poviedu de tist drieu
je bil premajhan
kar so tle šele živiel

Nasmieh se mi je ugasnu
na vien ali si se zaviedu

Za šigurno
bi mi bluo buj lahko
če mi je bla ostala
manku podoba
nasmiehov adne pingulauence

Pesnica (1961, Čedad), že od svojega petnajstega leta piše v svojem jeziku srca, beneškem narečju. Otroštvo je preživela v hribovski vasici Mali Grmek. Po poklicu je bolničarka, zaposlena v Čedadu. Z možem Miho imata dva sinova in živita v Kozici, v občini Sv. Lenart.

Sodeluje in zmaguje na številnih natečajih in pomaga ohranjati slovenstvo v Benečiji. Njena obmejna identiteta postaja univerzalna z njeno govorico in pisanjem, saj jo krepita pogum in modrost kulture, ki jo pomaga razvijati. Zanjo je pisati v slovenskem beneškem narečju  naravno in samoumevno, vendar ni bilo vedno, saj je hodila le v italijanske šole. Slovenske abecede ni poznala in se je je naučila šele v poletni šoli, ki jo je pripravil Študijski center Nadiža. Slovensko poezijo v beneškem narečju je začela pisati v drugi polovici 70. let. Njena prva pesniška zbirka nosi naslov Sanje morejo plut vesoko, izdalo jo je Kulturno društvo Ivan Trinko v Čedadu 2011. leta.

Pesmi zbirke Pingulauenca ki jo nie bluo/Laltalena che non c’era so zapisane v beneškoslovenskem narečju in italijanščini, zbirki je dodan slovarček narečnih besed. Spremljajo jo empatični nagovori Helene Jaklisch, Alessandra Ermellina, Manuela Cohena, Michele Obit ter prav take ilustracije Elene Rucli. Uredila jo je Živa Gruden. S svojo poezijo Andreina Trušnjak podpira slovensko manjšino in pravi, da je upanje za beneške Slovence dvojezična šola v Špetru.

Njena poezija je univerzalna zaradi naravno upovedenih spominov na preteklost in drobcev sedanjosti, pritegne nas po človeški in pesniški plati. S to zbirko se je uvrstila v finale letošnjega festivala Pranger; vitez poezije 2023 je Andrej Medved.

Ko govorimo o knjigi pesmi v beneškem narečju, se moramo spomniti vsaj ene v ziljskem: Maria Bartoloth, Zilščə pušəlč: Pesmi spodnje Zilje; Mohorjeva založba, Ljubljana, Celovec in Dunaj, 2015, 72 str. + DVD. Pesmi so prevedene v knjižni jezik in nemščino, beremo natančne opombe o avtorici, opombe k zapisu ziljskega narečja, slovarček ziljskega narečja in pojasnila k posameznim pesmim. Besedila nevsiljivo, tematsko in likovno usklajeno z besedilom, dopolnjujejo ilustracije Melanie Bartoloth. Knjigi je priložen DVD.

Dvanajst pesmi, dvanajst rož šopka. Prva, Čeča, je antiuspavanka; sledijo ji uokvirjeni spomin na otroštvo s konkretnimi opisi dela in ljudi Padem v klet; tretja (Pa je bila nekoč) je spomin na prekinjeno pripoved avtoričine stare matere (»Tudi življenje večkrat basni pretrga.«); sledi Na dan sv. Jožefa, opis praznovanja sv. Jožefa na Čajni (in v Gorjah), ki so se ga otroci veselili zaradi sejma. Prajtelj obuja šege v zvezi z butaro, pa ne le na cvetno nedeljo. Naslednja, Pred veliko nočjo, obuja in poetično zaokroži velikonočne šege, naslovna pesem, tj. Ziljski šopek, je v sredini: v šopku zlatega ovsa, rožmarina in nageljnov pesnici odseva cel svet.

Cel svet odseva tudi v spodaj navedeni pesmi Andreine Trusgnach Cenkove.

Mrieža

An takuo
na začetku tele jeseni
pluje rahlo
tud oranžna mrieža blizu hiše

čelih šele zavezana per kole

Pomočnik vietar
poskrivš
ji je odvezu an konac
an jo je potisnu v luht
vickrat

jo je napunu sabe

tkaj da ji je stuoru čut
tiste pomanjkanje par sarc
od kar sanjaš de padeš od vesocega
an na vieš
če je strah

al pa samo frajnost

***

Razlaga besed

Poskrivš: skrivaj
Frajnost: svoboda
Pingualenca: gugalnica
Manku: vsaj