/ 

O patetiki in podobnih rečeh, ki jih opazim, ko grem kdaj mimo

Lenart Sušnik – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Lenart Sušnik o poslanih pesmih

Pesmi so nastajale med letošnjim septembrom in decembrom. Predvsem so posledica predolgih sprehodov, vsakodnevnih opravkov in posedanja po kafičih, na žalost.

 

I

Pleša tega starca že dolga leta ugaša kot neko počasno bežno in nespecifično zavedanje o konceptih minljivosti in podobnih nesmislov o časovnih premicah in daljicah pa vseeno pije in ga vidiš kako izklaplja alarme in čaka stene predragih ljubljanskih sob pronicajo govno sosedov in sebe drek ki ga potiskajo iz ust si v istih sapah tlačijo in nazaj v oči in v nos in šeenkrat usta in predvsem oči in predvsem ko izklapljajo alarme

  

II

S stiskom pljuč izrinem zrak iz zapackanih mešičkov potuje po sapniku mimo grla in skozi polgnile zobe pobarvane s katranom. Glas tujca, nekoga, ki ga ne poznam, ki se mi gabi od vznotraj. Prižgem čik in nadaljujem gledam obraze zasenčene z oranžnimi lučmi na poti in vsake toliko koga pozdravim, čeprav že dolgo nikogar več ne poznam in čeprav že dolgo nihče več ne pozna mene in čeprav zares ne želim poznati nikogar in nihče že dolgo ne želi več poznati mene. November je vedno zabaven kmalu bo božič in kolektivno se veselimo prižiga luči za vratom gniločega trupla preverzno plešemo in pijemo in čakamo spet pomlad, ko sonce razbeli in mrhovina še najbol diši

  

III

Pride človek k tebi, v rožno, v dom, v sobo, na tvoj balkon, čaj, čik in predvsem raziskovanje relativnosti take in drugačne – prostor in čas v izolaciji študentske sobe se transformira preoblikuje stalno in tu ni tam je nekoč rekel nek modrec na stolu na morju po konzumaciji večje količine gob in interier in exterier stopita v disonanco – čigavo? Hitro pogledaš prej veliko mežikaš in zdaj nič in. gledaš dolgo zdaj gledaš stran in pretvarjanje, da ne veva in da nisva videla in da neznosna teža samote ne pritiska s stropa z napol ugaslo, zjebano lučjo ŠDLJ, ki jo bo hišnik, majkemi, jutri pa res zamenjal. Bil sem že tu v drugih telesih in tudi ti in včasih sem moški in drugič ženska in ti si včasih moški in drugič ženska in vedno ista lajna in vedno slepo prepričanje da je distorzija tripa izolirane samote unikatna in posebna in potem en kup neumnosti. Jutri imam faks grem. Adijo. Te pospremim? Če se ti da. Da se mi. Lepo. Brez objema

  

IV

Poteze na njenem obrazu dajo jasno vedeti kako lepa je nekoč bila lasje govor geste spominja me na zdaj kako lepi so ljudje kako ne vejo in kako jebeno razpizdeni bodo, ker zdaj sedi v banki in ureja novo bančno kartico idiotu ki ne razume pol kurca bankirstva in kar še tli poganja od sredine navzven po naoljenih cevkah da se kaže v premiku roke in izdihu. Poznam jo poznam jo poznam jo poznam jo poznam jo poznam jo poznam poznam jo poznam jo poznam

  

V

Spustim se v razpoko v zemlji pod vodo v dvigalih iz starih čolnov – v vzporednih kolonah se spuščajo in dvigajo na tisoče kilometrov globoko in na dnu me vrže ven – dolg tunel in na vsake toliko nekaj malega zraka dokler se ne odpre v vesolje in nič in na sredini niča napolneskončna kača večja kot planeti se zvija in mi pojasni, da sem zdaj pa res umrl in jokam, ker očitno kljub vsemu rad živim in vzame me vase – ne boli – delim si prostor v njej z milijoni drugih, ki so umrli slabših smrti kot jaz pa vseeno jokam, ker vem.

  

VI

V temi sem se odvadil gledat obraze in ko slišim ime kakega znanca me prime da bi na pločnik odvrgel vsebino svojega praznega želodca. Če je slučajno še kdaj sonce se rinejo vame in ponoči jih sanjam, kako lebdijo okrog mojega obraza in se vrtijo v krogih. Upam na večni november in demolacijo sebe kot osebka, devalvacijo vsega kar me konstituira kot tridimenzionalno bitje. Prelil se bom v steno in hipotetično ploskev.

  

VII

Iztaknem si iglo iz žile, si skuham kavo pojem zajtrk in pozabim da sem kadarkoli hotel karkoli reči, odložim flašo, grem na šiht, oddelam, požiram kubične hektolitre dreka brez nekih resnih razlogov, ker ne vem več, da sem imel kadarkoli karkoli za povedat fuknem stran čik in ko pridem domov drkam in pozabim, da sem imel kadarkoli karkoli za povedat in začnem telovadit, spoznam ženo in pozabim in par otrok lahko vržem čik na tla a ne iz glave in vprašanje, če sem sploh kdaj zares karkoli vedel, imel za povedat in ali je lahko sploh kako drugače.

   

VIII

Kronično rifrešam in se z bolniškega stola oziram skozi ramo kdaj se bo kdo po hodniku sprehodil mimo ampak itak nikoli nikogar ni in megla pritiska na moja temena vsak dan pristneje kar je bila nekoč erotična masaža zdaj bolečina in ni vsaka pesem dobra moje pa so sploh zanič

  

IX

Včeraj sem sedel na kavi s staro prijateljico. Pogovor je zaradi najine nepriznane odtujenosti potekal o vsem in ničemer. Na neki točki me ležerno vpraša: “Ej, a si slišu, kdo se je ustrelu zanč?” Ne. Nisem slišal. Jaz ne vidim in ne slišim nič. Skratka, šlo je za mojega soseda. Znan ulični mafiaš, bojda. nekaj deset ali dvajset let je preživel v zaporu, to se ve. Ob samomoru je imel pri sebi dva otroka, se ve. Enega starega petnajst in drugega nekaj čez dvajset let. Z luknjo v čelu ga je našel petnajstletnik. Po tem, ko je slišal pok pištole in zbil vrata očetove spalnice, se ve. No, vsaj tako pravijo. Sam ne bi vedel.

Pogreb je bil bojda hiter in prazen. “Odvrgli so ga v grob kot smet in nato odšli”, prijateljica zaključi pripoved. Tega človeka sem poznal, ji povem. Ne preveč dobro, a vseeno. Predihava nekaj mučnih trenutkov tišine, nato reče, “no, kokrkol” in nadaljuje svoje pripovedi o banalnem vsakdanu. Specifično o nekih serijah. Delam se da jo poslušam, a je ne več in je še nekaj časa ne bom.

Gledam po ljudeh, ki sedijo in govorijo in avtomobilih ki se vozijo mimo. Človeka so bojda ravnokar odvrgli v grob kot smet po tem ko je njegovo odprto glavo našel petnajstleten sin in svet

boli kurac.

   

X

Drevje ob cesti se seseda samo vase. Pregnilo do roba od vznotraj navzven pregnilo od vedno vlažnega zraka, ki ga moči megla. Skupaj s cesto in nami prebada prostor in čas in se postavlja vedno drugam – na vse kraje hkrati in vedno obme. Danes ponoči sem sanjal, da moram najprej in še več pisati, ampak. Vlažen zrak, vedno razmočen od megle, me od znotraj gnije do robov.

 

  
 
  

  

Lenart Sušnik – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Rojen leta 2000, pod srečno zvezdo. Včasih sem še hodil na faks poslušati predavanja slovenščine in primerjalne književnosti, zadnje čase pa večino hodim na RŠ, ki je, bojda – vsaj tako pravijo tam –, boljši od faksa. Dvakrat cepljen, enkrat prebolel, majkemi.