Adania Shibli: Zgolj detajl
Prevedla Barbara Skubic. Ljubljana: UMco, 2024. (Zbirka Roman).
Palestinska prozaistka, dramatičarka, esejistka in univerzitetna predavateljica Adania Shibli, rojena leta 1974, se je slovenskim bralcem prvič predstavila leta 2013 s proznim prvencem Dotik (prevod Masaas iz leta 2002 naj bi bil »dotik duše«). Medtem ko je založba Modrijan avtoričin priimek zapisala Šibli, ga založba UMco ob izdaji njenega romana Zgolj detajl, ki je na lanskoletnem frankfurtskem knjižnem sejmu zaradi »preložitve« podelitve nagrade LiBeraturpreis vzdignil veliko prahu, sloveni Shibli. In medtem ko je slovenski prevod Dotika nastal po angleškem prevodu Paule Haydar, ki ga je ameriška univerza v Rochestru leta 2011 nominirala za enega najboljših proznih prevodov v angleščino, je avtoričin zadnji roman iz leta 2017, ki ga je premierno izdal libanonski založnik, nastal po izvirni arabski predlogi.
Četudi prozno delo Adanie Shibli iz leta 2004 Ljubezen je za vse enako daleč in na angleških ter ameriških gledaliških odrih uprizarjano dramo Napaka, kot tudi druga avtoričina fikcijska in nefikcijska dela pri nas ne poznamo, je med v slovenščino prevedenima delima moč uzreti tako tematske kot slogovne vzporednice. V obeh delih je v ospredju brezimna deklica oz. mlada ženska, Palestinka, skozi katero avtorica na način krhkih, subtilnih okruškov izriše ne le njene usode, temveč usodo številnih Palestink preteklega in sodobnega časa. Pri tem pa postopoma, sprva prikrito, kar se v vsej tragiki razodene ob koncu, razgrne tudi krvavo politično ozadje na ozemlju (nekdanje) Palestine. In na presunljiv, šokanten način pokaže, da sta sedanjost in preteklost prepleteni mnogo bolj, kot se zavedamo.
Če v Dotiku deklica z Zahodnega brega na način spominskih drobcev, podanih s sugestivnimi pesniškimi podobami, skozi svoj, nedolžen in omejeni zorni kot tankočutno opazuje svet okrog sebe, pri čemer ne zmore dojeti akta posilstva, ki ga je deležna, pač pa se navdušuje nad belo čipkasto poročno obleko njej podobne deklice, pri čemer bralec razen nasilja nad otrokom občuti tudi tragiko in zlorabo dogovorjenih otroških porok kot del okorele ter nedopustne islamske tradicije, je v delu Zgolj detajl mlado arabsko palestinsko-beduinsko dekle podvrženo skupinskemu mučenju, zlorabljanju in umoru s strani izraelskih vojakov globoko v puščavi Negev.
Dvodelna pripoved slednjega dela z značilno okruškasto, jedrnato, skorajda naturalistično pripovedno maniro je v prvem delu postavljena v leto 1949, leto dni po nakbi, ko je bilo s svojih ozemelj in domov razseljenih sedemsto tisoč Palestincev kot posledica resolucije Združenih narodov, ki so leta 1947 v skladu s cionistično ideologijo »ljudem brez zemlje« podelili »zemljo brez prebivalstva«, pri tem pa odmislili dejstvo, da je bila Palestina naseljena dežela s prebivalstvom, mesti in organizirano družbo. Zgodba uokvirja pripoved tretjeosebnega pripovedovalca v vlogi vodje izraelskih vojakov in sloni na resničnem dogodku. Četudi je sprva v ospredju obotavljanje vodje glede usode dekleta, potem ko so njegovi vojaki kruto umorili njeno družino oz. rojake, na katere so po naključju naleteli med patruljiranjem v negevski puščavi, slednji tudi sam izvede akt posilstva, ki mu sledi umor dekleta.
V drugem delu, ki se dogaja petindvajset let kasneje, želi mlada prvoosebna pripovedovalka, intelektualka iz Ramale, s tveganim in težavnim obiskom področja tega dogodka ter muzejskih arhivov raziskati kruti incident, za katerega izve po naključju iz časopisnega zapisa. Presune jo detajl, da se je umor dekleta njenega rodu in njenih let zgodil 13. avgusta, na dan njenega rojstva, ob čemer avtorica na presunljiv in mojstrsko literariziran način ponazori spoznanje, da ta majhen detajl (angleški prevod dela je Minor Detail) pomeni mnogo več.
Da tudi v dogajanju obeh pripovedi oziroma obeh deklet obstajajo podobnosti, ni naključje. Politje las z bencinom beduinskega dekleta v prvem delu kot zgolj eno od nasilnih in ponižujočih dejanj izraelskih vojakov, dobi svoj ekvivalent v nenamernem politju z bencinom mlade ženske iz Ramale v drugem delu, v obeh zgodbah se pojavi pes, ki v čehovljanski maniri pištole, ki visi na zidu v prvem delu in ustreli v zadnjem, napoveduje tragični izhod obeh protagonistk, enaka starost Palestink in že navedeni skupni datum smrti in rojstva, predvsem pa ustrelitev obeh na tako rekoč istem mestu s strani pripadnikov iste vojske podčrtuje nemara najpomembnejše sporočilo dela. Dela, ki ga je avtorica, kot je povedala v enem izmed številnih intervjujev, ustvarjala dvanajst let in ki v drugem delu vsebuje nemalo avtobiografskih elementov, namigujočih tudi na to, da je pripovedovalka iz Ramale nemara avtorica sama, ki je bila ob obisku muzeja s strani izraelske vojske priprta z argumentom, da še nikoli niso videli palestinske ženske z računalnikom.
Dne 13. avgusta 1949, ko je bila umorjena palestinska beduinka, je bilo umorjenih in rojenih mnogo Palestink in Palestincev, prav tako vsak naslednji dan in vsako naslednje leto do leta 1974 in čez. Še posebej je delo pridobilo na teži v zadnjem letu, ko se v Gazi in na Zahodnem bregu na očeh svetovne politične javnosti dogaja genocid nad palestinskim narodom. Da je prvoosebna pripovedovalka umrla medtem, ko je iskala sledi za ubito rojakinjo, sestro, Palestinko – in za trenutek morda uzrla njene posmrtne ostanke? – na istem mestu, na enak način, se v času izida, še bolj pa z današnjim pogledom bere kot sporočilo, da nakba še vedno traja, pri čemer avtorica s pretresljivo ponazoritvijo sintagme en človek so vsi ljudje pokaže, da je sodobna mlada ženska tako rekoč ista ženska kot tista pred petindvajsetimi leti. S tem, ko je zagrešen zločin nad eno Palestinko, je zagrešen nad vsemi Palestinkami, uboj enega človeka pomeni uboj vseh ljudi, ki se je dogajal, se dogaja in se bo dogajal v nesmiselnih krvavih vojnah po svetu. Sedanjost in preteklost sta eno, nasilje je ciklično vračajoče se zapisano v genih človeštva.
Delo Zgolj detajl je bilo razen angleščine in nemščine prevedeno še v francoščino, španščino, italijanščino, portugalščino, poljščino, indonezijščino, prevodi najbrž še nastajajo. Avtorica je bila med drugim nominirana za mednarodno bookerjevo nagrado, finalistka ameriške literarne nagrade National Book Award in prejemnica nagrade Angleškega centra PEN.
V času pred lanskoletnim frankfurtskim knjižnim sejmom so se v Nemčiji pojavile obtožbe antisemitizma proti romanu, češ, da avtorica dogajanje med izraelskimi vojaki in civilnim prebivalstvom, ki ga v obeh delih romana zastopata obe palestinski dekleti, popisuje zgolj črnobelo in stereotipno. Zato je prišlo do odločitve o preložitvi podelitve literarne nagrade LiBeraturpreis, nagrade, ki se običajno podeljuje pisateljicam iz Afrike, Azije, arabskih držav in Latinske Amerike z namenom promocije lastnega dela in doseganja večje prepoznavnosti na mednarodni ravni. Tudi na sejmu in po njem obstajajo številni glasovi, tudi tujih založnikov – nekateri med njimi so iz tega razloga frankfurtski knjižni sejem protestno zapustili -, ki so odločitvi vodstva sejma nasprotovali, saj da v romanu ne gre za antisemitizem, pač pa za femicid in da so prav takšni literarni glasovi v času izraelske agresije nad Palestino še toliko bolj pomembni. Predvsem pa da bi nagrada, kot je zapisano v njenem statutu, morala temeljiti izključno na literarnem vrednotenju dela. Nedvomno je Zgolj detajl s frankfurtsko polemiko dodatno pridobil na prepoznavnosti in pomembnosti ter (literarni) svet razen z mojstrsko literarno pisavo osupnil s svojo globoko in pretresljivo sporočilnostjo.
