Peter Handke: Moj dan v drugi deželi: zgodba o demonih
Prevedla Amalija Maček. Ljubljana: Beletrina, 2024. (Knjižna zbirka Beletrina)
Ena izmed stalnic literarne pisave doma in v svetu najbolj znanega sodobnega avstrijskega pisatelja, pesnika, dramatika, scenarista in prevajalca Petra Handkeja (1942), je v več delih pojavljajoči se protagonist, bodisi z identičnim imenom, bodisi, kar je še pogosteje, je skozi pripoved zaznati zlitje pripovedovalca z avtorjem v gosto avtofiktivno tkivo. Če je avtorjevo med poletjem in jesenjo leta 2020 nastalo in leto kasneje izdano kratko delo Moj dan v drugi deželi, ki ga formalni kriteriji bolj kot roman opredeljujejo kot novelo, po mnenju stroke mogoče brati kot nekakšen antipod davnega leta 1993 napisanega in izdanega obsežnega romana Moje leto v nikogaršnjem zalivu (slov. prev. 2021), se Handkejev zadnji literarni izdelek na specifičen način navezuje tudi na njegovo lesedramo Lepi dnevi v Aranjuezu iz leta 2012 (slov. prev. 2021), napisano v dramski formi kot poznopoletni dialog med Moškim in Žensko. Natančneje, navezuje se na njeno filmsko upodobitev iz leta 2016 v režiji Wima Wendersa, ki je vlogo ženske protagonistke zaupal Handkejevi soprogi, igralki Sophie Semin. Ob pisatelju, ki njun dialog beleži na pisalni stroj, in Nicku Caveu, ki po odpetih pesmih iz offa iznenada sede za klavir in odigra ter odpoje Into My Arms, se na cvetočem vrtu vile iz 19. stoletja na obrobju Pariza dvakrat pojavi tudi sam Handke. S svojo nenadno prisotnostjo, ki prekine gledalčev skorajda hipnotični napoj ob vstopanju v čustveni svet osrednjih protagonistov, v vlogi vrtnarja-sadjarja napove usodni »vdor realnega«, ko lirični, a vse bolj zapletajoči se, erotično obarvani in melanholično toneči dialog prekinejo hišni alarm, hupe in sirene nevidnih avtomobilov ter hrup helikopterja.
Slednji avtorjev podpis dobi svojo izpolnitev slabo desetletje kasneje v na pogled preprostem, a v skladu s Handkejevo pisavo izrazito večplastnem, metaforično zasnovanem in zagonetnem delu Moj dan v drugi deželi. Kot je povedala prevajalka dela Amalija Maček, gre za literarno ubeseditev dogodka, ki se je avtorju dogodil ob Blejskem jezeru in ki ga je povedal zgolj nekaj prijateljem ob priložnosti skupne večerje. Prvoosebni pripovedovalec-sadjar v neimenovani vasici na avstrijskem Koroškem je z »vdorom realnega« v svoj specifični notranji svet, prerešetan z vrtinami brutalnega vsakdanjika, soočen skorajda ves čas tridelne pripovedi, saj velja za čudaka, ki da so ga obsedli demoni. Po izločitvi s strani sovaščanov se naseli na opustošenem pokopališču na robu vasi, kjer mu potrebno podporo nudi zgolj njegova sestra. Zaradi klevetanja v njim nerazumljivem jeziku (glede na dejstvo, da Handke govori tudi slovensko, gre predvidevati, da je šlo za slovenščino) se ga sovaščani, tudi otroci, izogibajo in mu na ta način vtisnejo vlogo katalizatorja družbe, ki ji na način per negationem ponuja zrcalo in družbi od nekdaj nujno potrebno vlogo grešnega kozla prevzame nase. Z vlogo čudaškega, izobčenega sadjarja – vedenje o sadjarstvu je Handke najbrž pridobil iz zapiskov svojega strica, materinega brata, ki je v Mariboru obiskoval vinarsko-sadjarsko šolo (te zapiske je Handke prebiral v slovenščini in za strica v nekem intervjuju povedal, da je bil »edini prepričani Slovenec v naši družini«) – se Handke navezuje tako na Biblijo kot na gledališče. Ob tem pa tudi v tem delu neguje pogosti temi domotožja, povezano z odhodom iz domače vasi, in nostalgijo kot tipično, srednjeevropsko obarvano sestro slovenskega hrepenenja. (Kot je znano, sta Handkejevi najljubši slovenski besedi prav domotožje in hrepenenje.)
Na tej točki se že dotikamo srži Handkejeve literature, ki je tudi v delu Moj dan v drugi deželi ni mogoče spregledati in ki je bistvena za njegovo razumevanje. V ta namen se je najprej potrebno spomniti pisateljevega davnega, razvpitega in inkriminiranega dela Sanjačevo slovo od devete dežele (1991), v katerem je Sloveniji zameril njeno osamosvajanje od skupne države, izkazoval nerazumljivo nostalgijo po Jugoslaviji in si dovolil še vrsto drugih neverjetnih in iracionalnih sodb, s katerimi je razburkal svetovno javnost in zaradi česar je ne le eden največjih živečih, temveč tudi najbolj kontroverznih avtorjev na svetu. Sanjač v njem je cankarjanski sinonim za umetnika-pisatelja, nerazumljenega, izločenega iz družbe in potisnjenega na njen rob, deveta dežela pa dežela literature, umetnosti in zato popolne svobode, »najsvobodnejša med vsemi deželami«, kot je zapisal v delu Pisateljev popoldan leta 1989. Znano je, da je njegova »deveta dežela« (pred-samostojna) Slovenija, saj se je zaradi lastne vloge pisatelja par excellence, cankarjanskega sanjača torej, zlahka identificiral s cankarjanstvom in slovenstvom, v katerem je zaradi nacionalne nesamostojnosti prišlo do prenosa nacionalne subjektnosti v literaturo. Ta sakralizacija literature je Handkeju pomenila, da se je v Sloveniji počutil kot v »deveti deželi«, kar je s slovensko nacionalnostjo vsaj formalno izginilo in najbrž izzvalo pisateljev kontroverzni odziv.
Pogoj za Handkejevo navedeno držo je dejstvo, da zanj literatura ni zgolj tehnična spretnost ali umetelnost, ampak nekaj bistveno bolj zavezujočega. Handke ni pisatelj le poklicno, ampak je za to tudi poklican; pisateljevanje je njegova najgloblja identiteta in eksistenca, njegov modus vivendi. Zanj je življenje pisanje, literatura, ki je edina resnična, je njegov edini realni, bitni svet. »Zanamec, ko me ne bo več tukaj, me najdeš v deželi pripovedi, v deveti deželi,” je zapisal v Ponovitvi (1986, slov. prev. 1988), leta 1991 pa Ivu Štandekerju dejal: »Poskušam biti pisec eksistence. Vse, kar si želim, je, da bi ganil ljudi, da bi jim omogočil videti svet, ki ga sicer niso sposobni zaznati. Ki sicer je njihov, sam pa ga skrivam v svojih konceptih. Onkraj gledanja televizije in jutranje interpretacije sanj. Odkrivam najobičajnejše zgodbe o ljudeh – toda iz njih bi rad spredel mitološke pripovedi. (…) Očitajo mi vzvišenost tona. Ko bi samo vedeli, da se slednji poraja iz napora, da bi besedam, ki jih je okužila zgodovina in izpraznila naša civilizacija, povrnil njihovo prvobitno moč.«
Prvoosebnega pripovedovalca v Mojem dnevu v drugi deželi gre v duhu pisateljevega literarnega sveta razumeti torej kot umetnika, ki je vnovič nerazumljen, ki vlogo izobčenca brez obrambe prevzema nase. Ob navidezno naključnem srečanju z neznancem ob jezeru, ki razmejuje dve deželi, z »Dobrim Gledalcem«, ki ga odreši prekletstva prisotnosti demonov, je nenadoma nagrajen. Po odplutju s čolnom v »drugo deželo«, v »neprenehno praznino«, v deželo popolne svobode, kamor se je podal po navodilu neznanca, ne-tujca, sreča med drugim svoja starša, ki sodita med tiste prednike, ki so se po sestrinem pripovedovanju »brez novic izgubili bodisi v lastni deželi ali kjerkoli drugje in jih nikdar več niso videli«. Višek preobrazbe, ki jo doživi izobčenec, predstavljajo njegovi prijatelji na skupni večerji, kjer razmišljajo tudi o tem, kaj narediti, da bi bil svet lepši, in partnerka.
Vendar ima pripovedovalčeva svoboda omejen rok trajanja. V zadnjem delu pripovedi je videti, da se znova vrne na kraj izobčenosti, v vlogo nekoga, ki goji sadno drevje v špalirju in o tem piše čudaške knjige. Videti zato, ker razdelek uvede in zaključi navedba o pripovedovalčevih sanjah o vrnitvi v nišo na nekdanjem stepskem pokopališču, zaradi česar je njegova vrnitev lahko zgolj metaforična. Ne glede na to gre celotno pripoved glede na čas nastanka brati tudi kot aluzijo na pogrom, ki je avtorja vnovič doletel ob razglasitvi prejema Nobelove nagrade za literaturo leta 2019. Poveličan in hkrati osovražen, luč, ki ga za trenutek osvetli, ga hkrati s slavo potisne tudi v območje izpostavljenosti, obsodb in teme, v območje obstranca z roba opustelega pokopališča, česar bo avtor v zvezi s svojim jasno in javno izkazanim stališčem leta 1991 bržčas deležen za vselej.
Zaključek dela kaže tudi na to, da je Handke s svojim mestom v (literarnem) svetu pomirjen. Spravo s samim seboj in svetom upodablja pripovedovalčev rahlo cinični, samoironični, a spravljivi pogled v ogledalu, ki ga navdihne z radostjo in ki mu ne uide privesek uporništva, mnogo milejšega uporništva od tistega izpred mnogih let, pa vendar drže, ki jo navdaja neusahljiva volja do življenja, ali po Handkejevo, neusahljiva volja do pisanja.
