Peter Svetina je eden najbolj izstopajočih slovenskih mladinskih pisateljev. Večina njegovih del je nastala v povezavi z ilustratorjem Damijanom Stepančičem. Pri izdaji najnovejše slikanice Spoznal sem te po rdečih nogavicah pa je Svetina sodeloval s priznano poljsko ilustratorko Krystyno Lipko – Sztarbałło. Poljska ilustracija ima bogato zgodovino in je, še posebej v zadnjem desetletju, doživela svojevrsten preporod. Krystyna Lipka – Sztarbałło je sicer pripadnica starejše generacije poljskih ilustratork, sta pa njen opus in dejavna promocija poljske ilustracije pomembno vplivala na mlajše poljske ustvarjalce na tem področju, ki so zdaj – v svetovnem merilu – absolutno na vrhu.
Spoznal sem te po rdečih nogavicah je delo slovensko-poljskega umetniškega tandema, ki deluje po zakonitostih, značilnih za Svetinovo poetiko. Ker je prostor dogajanja postavljen v Varšavo, se zdi izbira poljske umetnice logična odločitev. Lipka – Sztarbałło z lahkoto razume, nadgradi in zapolni Svetinovo zgodbo. Podobno kot v drugih delih tudi v slikanici o rdečih nogavicah Svetina ustvari dejavnega junaka, katerega (domišljijska) pustolovščina zahteva tudi dejavnega bralca. To je zgodba o dečku Timeju, ki z očetom odpotuje v mesto, ko je v slikanici sicer neimenovano. Ko oče odide na službeni sestanek, Timej ostane sam v hotelski sobi. Skozi okno opazuje mestni vrvež in se (z mislimi) sprehodi po njegovih ulicah. Dečkov (domišljijski) sprehod je zgrajen po asociativnem oziroma verižnem vzorcu, kar je pogost element v Svetinovem pisanju. Enostavna, toda domišljijsko neomejena otroška logika, ki jo le redkokateri pisatelj dojame, sprejme in ubesedi tako dobro, kot to uspe Svetini, se v Spoznal sem te po rdečih nogavicah celostno združi z estetiko Krystyne Lipke – Sztarbałło. Dečkova žeja po raziskovanju in njegova radovednost sta tako močni, da si, kljub temu da se iz hotelske sobe najverjetneje sploh ne premakne, sam ustvari potovalno dogodivščino, v kateri spozna prebivalce mesta in njegove znamenitosti. Pot deluje verižno povezana in dečkov asociativni tok mu dovoljuje, da mesto užije v vseh njegovih podrobnostih in se poveže z ljudmi, situacijami in stvarmi, ki jih opazi. Ravno zaradi tega vzročno-posledičnega trenutka se tudi bralec z lahkoto potepa skupaj z njim, opazuje kip Nikolaja Kopernika, ki v rokah drži Zemljo, z njim sedi ob reki, se z njim prelevi v želvaka, ki ga kapitan ladje reši iz zagate, z njim zabije gol na nogometnem igrišču, se z njim vozi s tramvajem, izkaže prijaznost brezdomcu, se kotali v makovem obročku in se na koncu skupaj z njim vrne v izhodiščni položaj.
Tudi v tej slikanici Svetina ponudi ključ za vstop v zgodbo. Ta ključ hkrati deluje kot simbol, s katerim lahko bralec razvozla dogajanje in mu lažje sledi. V tem besedilu so to rdeče nogavice. Skozi slikanico se pojavljajo kot nekakšen lajtmotiv, kar izkoristi tudi ilustratorka. Njihov pomen pa, da avtor spretno obdrži bralčevo pozornost, spoznamo šele na koncu. Rdeče nogavice so nogavice Timejevega očeta. Ko se deček »sprehaja« po mestu, jih opazi na nogah različnih moških, ki sooblikujejo njegov domišljijski potep in mu izkažejo določeno prijaznost. Rdeče nogavice so simbolno gledano znak varnosti, ki jo Timej občuti ob očetu in zaradi katere se počuti varnega tudi v svetu, po katerem se giblje. Širše gledano so rdeče nogavice simbol njunega odnosa, ki je očitno topel, zavezniški in zaradi katerega se Timej neustrašno giblje po domišljijskih in resničnih ravneh. To pa je še ena značilnost Svetinovega pisanja, ki ga tudi ilustratorka dobro ujame. Dogajanje je postavljeno v oprijemljiv in prepoznaven prostor, sta pa v njem neločljivo povezani tako realna kot fantazijska plat. Zaradi tega se njegovo pisanje, tudi v tej slikanici, spogleduje z magičnim realizmom. V zakonitosti takega sveta, kljub temu da vsebuje nekatere neresnične elemente, ne podvomita ne avtor ne bralec. Je svet, ki omogoča tovrstno skorajda pravljično prehajanje. Timej iz realnega prostora hotelske sobe skozi okno, ki je kot nekakšen liminalen, vmesni prostor, s pomočjo domišljije vstopi v prostor, ki si ga umisli. Ta prostor je tudi pomemben vidik vizualnega dela slikanice. Ilustratorka je ujela prismuknjen, eklektičen, rahlo nonsensni, svetovljanski in nagajiv Svetinov slog, hkrati pa ga je nadgradila s podobami, ki zajemajo iz poljskega imaginarija in zaradi katerih slikanica deluje tudi kot nekakšen potopis. Ilustracije so večinoma realistično natančne, naslikane z močnimi barvami, ampak istočasno tudi dovzetne in pozorne na trenutke vstopa fantazije. Ilustratorka premišljeno premika perspektivo in usmerja bralčev fokus, zaradi česar se bralcu včasih zdi, da gleda na svet skozi Timejeve oči, včasih pa se zdi, da ga le spremlja na sprehodu.
S slikanico Spoznal sem te po rdečih nogavicah je Peter Svetina znova pokazal, zakaj je na vrhu slovenske produkcije knjig za otroke in mladino. Njegova sodobna pravljica, opremljena s podobami odlične poljske ilustratorke, je vzor slikanice, ki uspe zabavati, je svetovljansko radovedna, neustrašna v misli, ki jo sporoča, in tudi na izvedbeni ravni; je topla v tematiziranju odnosa med očetom in sinom; sporoča, da je svet velik in lep ter poln prijaznosti. Je pa tudi, podobno kot preostala dela Svetine in njegovih ilustratorskih sodelavcev, velik omaž otroški (in odrasli) domišljiji.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
