Larisa Javernik – Klarisa Jovanović in Štefan Turk – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Prevajalka, pevka, pravljičarka in pisateljica Klarisa Jovanović ter slikar in ilustrator Peter Škerl sta že utečen pisateljsko-ilustratorski tandem. Že leta skupaj ustvarjata otroške leposlovne vsebine za mladinsko revijo Galeb. Izdaja skupne slikanice se torej zdi logično nadaljevanje in razraščanje njunega sodelovanja. Leta 2020 je tako izšla sodobna pravljica v slikaniškem formatu Telovadec Nikolaj prežene tolovaja, v kateri se njuna umetniška povezava izkaže za posrečeno in razmeroma uspešno.
Ena izmed izrazitejših lastnosti slikanice pri povezovanju likovnega z literarnim delom je poigravanje z idejo razgibanosti. Ta se v Telovadcu Nikolaju razteza na več načinov. Dobesedno seveda z gibljivostjo, gibčnostjo in upogljivostjo telovadčevega telesa. Nikolaj bralcu in vsem ostalim vpletenim v dogajanje ponosno razkazuje svoje telesne sposobnosti in jih celo pozitivno uporabi pri preganjanju nepridiprava. Pravzaprav je ravno njegova strast do razgibavanja tisto, kar ga pahne v skorajda detektivsko situacijo, okrog katere se splete napeta zgodba. Ko se tako nič hudega sluteč v parku posveča svojemu najljubšemu opravilu – telovadbi, namreč opazi skrivnostnega zlikovca, ki dojenčku iz vozička izmakne ropotuljico. Telovadec zarobanti: »Zanikrno tatinsko seme. Fuj, kako grd značaj!«, spreten tolovaj pa pobegne, preden ga Nikolaju uspe zgrabiti. Ta situacija je prva v trifazni ponovitvi motiva kraje (ponavljanje je ena izmed značilnosti pravljic, zato ga tudi pisateljica umestno uporablja). Nekaj dni kasneje telovadec med svojo razgibalno rutino ponovno naleti na zmikavta. Tokrat ga zaloti, kako krade lupo tetici, ki na klopci v parku rešuje križanke. To predrzno dejanje junaka tako razjezi, da priseže pri svoji ljubi kolebnici, da ne bo počival, dokler podleža ne ujame. Tretja ponovitev tatinske akcije vendarle razreši zaplet. Tatiča nazadnje le zagrabi, ko skozi okno siromakove podrtije krade namizni prt. V naelektrenem in razburljivem vzdušju nekakšne kriminalke steče za njim na avtobus in ga prime za žep, iz katerega padejo vsi predhodno ukradeni predmeti. Telovadec Nikolaj tako naposled herojsko zaključi serijo zločinov – kot se spodobi za pravljice, pa dobro na koncu le premaga zlo.
Razgibana pa ni samo vsebina in telovadčevo prožno telo, takšen je tudi jezik, ki simpatizira z zakonitostmi poezije, premetava (in si izmišlja nove) besede, posega pa tudi po izrazih, ki so bolj zapleteni in bodo verjetno s strani otroškega naslovnika zahtevali dodatne razlage. Isto gibkost prevzemajo tudi ilustracije. Peter Škerl ne samo da dodobra razišče telovadne položaje, poigrava se tudi s premikanjem fokusa, kompozicijsko suvereno prestavlja točke poudarka, s čimer poskuša vizualni del prikazati energičnost in nepredvidljivost Nikolajevega lova, njegovo željo po uveljavitvi pravice, ujame tudi pretkanost tolovajevih tatinskih prstov, hkrati pa posnema boj med pozicijama dobrega in slabega. Podobe, še posebej tiste, ki prikazujejo obrazno mimiko junakov, so humorne in izrazito aktivne. Telovadec Nikolaj z zašiljenimi brki in belo telovadno majico tako kljub resnosti, s katero se ukvarja s svojo telovadno in detektivsko misijo, zabava in nasmeji. S humorjem ilustrator vseskozi blaži resnost situacije in kljub nekaterim manj izrazitim likovnim sekvencam, besedilu vseeno doda pomembne spremljevalne informacije. Te so še kako potrebne, saj besedilo velikokrat pregrobo prekine dogajanje, bralca pa pusti nekoliko nepotešenega. Te manj nepovezane enote delno zmoti še nestabilno ravnotežje med rimanim in nerimanim besedilom, ki poruši celostno harmonijo in povzroči malce neuravnotežen ritem. Podobno odrezan in nekoliko nezadovoljiv je tudi konec. Energija, ki se nabira skozi dogajanje, se nazadnje konča nesorazmerno z njeno predhodno intenzivnostjo. Zaključni poudarek, v katerem bi si verjetno želeli (v kontekstu splošnega kriminalno-detektivskega vzdušja) zares ujeti in razkriti nepridiprava ter sešiti predhodno nakazane motive ali pa se bolj konkretno posvetiti uspehu osrednjega junaka, avtorica premakne na razmeroma nepomemben siromakov prt, ki na koncu zgolj obleži na sosedovi mizi in »s katerim si ubožec / ob nedeljah zaljša mizo, / ki jo ob sončnih dneh / prav rad postavi kar – / na vrt«.
Telovadec Nikolaj prežene tolovaja sicer postreže z nekaterimi simpatičnimi trenutki, junaki so izvirni in neobičajni, nedvomno uspe vzpostaviti tudi določeno mero napetosti in pričakovanja, pri tem pa uporablja zanimiv jezik ter nekoliko temačen humor. Dodaten in pomemben plus je zagotovo tudi dejstvo, da je slikanica oblikovana v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Pomembnejše ali zahtevnejše besede ter besedne zveze so zato odebeljene in izpostavljene, kar je zagotovo dobrodošlo pri spodbujanju branja in nagovarjanju manj veščih bralcev. Kljub vsemu pa ima slikanica nekaj pomanjkljivosti, povezanimi predvsem z manjšimi dramaturškimi in harmoničnimi nesoglasji, zaradi katerih se ne premakne dlje od povprečne slikaniške izdaje.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Larisa Javernik – Klarisa Jovanović in Štefan Turk – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
