/ 

Osamljenost, ki pušča brazgotine

Larisa Javernik – Barbro Lindgren in Eva Eriksson – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Barbro Lindgren in Eva Eriksson (ilustr.): Zgodba o malem starem možu. Prevedla: Danni Stražar. Hlebce: Zala, 2021.

Vsake toliko časa se na slikaniškem področju pojavijo dela, v katerih besede in ilustracije tako lahkotno, organsko in rahločutno sobivajo, da si ne znamo predstavljati, kako bi bilo, če bi eno ali drugo umanjkalo. Kakovostna dela, ki likovno in literarno raziskujejo življenje na tak način, da zaradi njih rastemo kot bralci in kot ljudje. To so dela, h katerim se ljubeznivo vračamo in sčasoma postanejo klasike, ki bogatijo kanon mladinske književnosti. Zgodba o malem starem možu, znamenite švedske pisateljice Barbro Lindgren in ilustratorke Eve Eriksson, je prvič izšla daljnega leta 1979. Nekaj desetletij stara slikanica je ena izmed tistih brezčasno srčnih in ganljivih klasičnih knjig, tako univerzalno iskrena v svojem izrazju, da je še vedno aktualna.

Naslovni junak, neimenovani mali stari mož, je prisrčen osamljeni okrogloličen gospod, za katerega se, ne glede na njegova prizadevanja, nihče ne zmeni. Zavračajo ga, češ da je premajhen, preveč neumen, celo njegov klobuk se zdi preveč grd, da bi bil možakar vreden pozornosti. Ponavljajoče se verbalno zbadanje in fizično nasilje vodita v njegovo neprostovoljno izolacijo. Ker mu okolje ne nudi nikakršne potrditve in, še huje, zavira njegovo željo in osnovno potrebo po interakciji, po umeščanju v socialno mrežo, se spoprijema z različnimi fazami in posledicami zavrnitve ter osamljenosti. Uvodoma od drugih neutrudno išče odobravanje in se jim trudi približati z majhnimi gestami prijaznosti. Ko te naletijo na gluha ušesa in se kruto izneverijo, se ga polasti žalost in samopomilovanje, kar vodi v prevpraševanje samega sebe in dodatno rušenje njegove samozavesti. »Zakaj me nihče ne mara?« se utrujen in izobčen sprašuje na začetku slikanice. Pisateljica junaku zelo pomenljivo ne pusti predolgo pestovati negativnih čustev. Spodbudi ga, da se pobere in poskusi znova, da išče naprej. Po drevesih izobesi lističe, na katere napiše: »MALI OSAMLJENI STARI MOŽ IŠČE PRIJATELJA«. Po tej vnovični aktivaciji moči možakar potrpežljivo čaka na morebiten odziv. Deseti dan se njegova vztrajnost končno obrestuje. Preseneti ga prihod kužka, ki zaupljivo in brez zadržkov prisede, položi smrček v njegovo dlan ter mu s tem nakloni drobceno gesto naklonjenosti. Vstop bitja, ki prijaznost vrne s prijaznostjo, odpre novo obdobje, v katerem se oba učita zaupanja in medsebojnega spoštovanja. V prijateljski odnos vstopita z odprtim srcem, ampak pazljivo in obzirno, tako kot to počnemo takrat, ko smo ranjeni in obremenjeni s preteklimi izkušnjami. Njuna vez se krepi postopoma, sorazmerno narašča s trajanjem njunega poznanstva. »Jutri spet pridi,« prosi mož in res, pes se vsak dan zvesto vrača. To časovno raztezanje njunega odnosa slikovito posnema tudi narava z značilnostmi letnih časov, ki se odzivajo na intenzivnost rastočega prijateljstva. Poleg časovne je v tem kontekstu zgovorna tudi prostorska komponenta. Začetno spoznavanje tako najprej poteka pred moževo hišo, vse dokler nekega dne kuža ne prestopi te nevidne meje, vstopi v možakarjev dom in se pusti udomačiti. Sočasno pa se seveda vedno bolj udomačuje tudi mali stari mož. »Dobil sem prijatelja, je pomislil mali stari mož. /…/ Dobil sem malega starega strička, je pomislil kuža.« Trenutek spoznanja prinese zavedanje vzajemne varnosti, domačnosti in utehe, tople kot odeja, v katero se zavijeta, ko skupaj opazujeta, kako odpada jesensko listje. Zima pa v nadaljevanju s svojim simbolnim mrazom prinese preizkus pazljivo stkane vezi. Nepričakovano se pojavi deklica, s katero mora mali stari mož nenadoma deliti prijateljevo pozornost, kar v njem obudi pretekle strahove. Prepričan, da je njegova prisotnost nepotrebna, da je zlahka zamenljiv in celo odvečen, se tokrat sam izloči in se prostovoljno umakne v samoto gozda. Tudi tokrat pisateljica prekine negativen tok misli in gospoda usmeri nazaj proti domu, kjer spozna, da ni tako majhen, grd in neumen, kot so ga prepričevali. Na stopnicah ga namreč zaskrbljeno čakata deklica in globoko potrt pasji prijatelj, kar dokončno zaključi možakarjev proces celjenja. Nič več ni sam, nič več ni zavrnjen in ponižan, zato se lahko dokončno pomiri z dejstvom, da je vreden ljubezni in da mu zanjo ni treba tekmovati.

Podobno kot v pravljičnih strukturah, mora tudi mali stari mož iz slikanice najprej prehoditi določeno pot, na kateri se spoprime s preizkušnjami, se spravi s preteklimi bolečinami, da lahko nazadnje osebnostno zraste in brez strahov tvori prijateljske vezi. Teme različnih oblik prijateljstva, hrepenenja po bližini drugega, potrpežljivosti, zaupanja, osamljenosti, sočutja in medgeneracijskega povezovanja so pogoste v delih za otroke. Obdelava tega materiala je v primeru Zgodbe o malem starem možu tisto, zaradi česar je ta slikanica tako očarljivo posebna. Ustvarjalki na nobeni točki na vstopita v vsebino kot nekdo, ki obsoja ali poskuša direktno vzgajati. O tem, kako lahko nepremišljene besede in dejanja bolijo, se vrastejo v nas in za sabo puščajo brazgotine, o tem, kako se spopadati s samoto, kako ponovno odpreti srce, kako znova deliti, če si bil pred tem zapuščen in odrinjen ter nenazadnje tudi o teži starosti, govorita spoštljivo in z nežnostjo. Pri tem namigneta, da se z osamljenostjo v resnici soočamo v vseh starostnih obdobjih življenja in da lahko prijatelje ter zaveznike najdemo tudi tam (in v tistih), kjer morda ne bi pričakovali. Jezikovno in likovno pri tem vseskozi ostajata iskreni in neprevzetni, pripravljeni pokazati tudi temačnejše nianse življenja. Jezikovna preprostost se odslikava tudi na likovni ravni. Ilustratorka junake riše večinoma s profilov in tako še bolj poudari izraznost njihovih okroglih obrazov, na katerih z manjšimi ekspresivnimi linijami začrta intenziteto emocionalnih stanj in značajskih lastnosti. Podobno zgovorna je telesna mimika; statičnost, na drugi strani pa dinamičnost njihovih premikov, gest. Skozi nebesedno govorico telesa namreč odlično označuje tudi medsebojne interakcije in nakazuje kompleksno in velikokrat kontrastno naravo odnosov, ki jih tvorijo. V statičnosti najde možnost izražanja samote, osamljenosti in žalosti, pa tudi umirjenosti in tihega zadovoljstva. Z bolj dinamičnimi potezami upodablja strah, beg in nasilje, hkrati pa v njej najde igrivost, veselje in smeh. Z mehko empatijo, s katero je slikanica prežeta na vseh izraznih ravneh, ta uigrani pisateljsko-ilustratorski tandem pripoveduje zgodbo, ki ima zato še posebej velik pomen v času, ko se medčloveški odnosi spreminjajo, so postavljeni na preizkušnjo, ko se vedno bolj umikamo v samoto, se bojimo bližine in si jo hkrati neznosno želimo.

   

  

Preostali prispevki in literatura na portalu  

 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

    
Larisa Javernik – Barbro Lindgren in Eva Eriksson – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Larisa Javernik (1990) je magistrica primerjalne književnosti, doktorska študentka literature in samozaposlena v kulturi kot književnica/kritičarka. Deluje na področju kritiške obravnave mladinske književnosti in na področju gledališke pedagogike. Pisala je za večino slovenskih literarnih publikacij, revij in spletnih portalov (Mentor, Literatura, Sodobnost, Otrok in knjiga, Koridor, Ventilator besed, Primus itd.) in kot zunanja sodelavka sodelovala z nekaterimi slovenskimi gledališči. Je tudi ustanoviteljica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus.