V kolumni, objavljeni na našem portalu pred dvema dnevoma, je Andraž Teršek, univerzitetni učitelj prava, publicist in pisatelj, razmišljal o tem, da se sodniki, kadar razsojajo o tem, kje je meja med svobodo izražanja in sovražnim govorom, sploh ne opirajo na neke oprijemljive, znanstveno utemeljene kriterije. Strokovne literature sploh ne upoštevajo. »Pregledal sem sodno prakso v Sloveniji in ugotovil, da se ta dela in dela kolegov, ki so se avtorsko ukvarjali s to temo, ne uporabljajo pri sodniškem odločanju,« je zapisal Teršek. Niti po tem, ko so bila sodiščem poslana gratis, kot pripomoček za pravno pravilno delo.« In morda je tudi zato, ker sodišča o tem ne razsojajo dosledno, v medijih in javni razpravi cirkus toliko večji, kultura demokratičnega dialoga pa se ne spoštuje in vsak po svoji pameti in v skladu s svojimi načeli odloča o tem, kaj je dopustno in kaj ne. Teršek je zapisal zanimivo misel, da »če bi se toliko pozornosti, kot se je namenja dnevnopolitičnemu pingpongu glede mej svobode izražanja, namenilo problemu revščine in socialnih pravic, bi se nemara dobra rešitev katerega od vključenih problemov pokazala sama od sebe ali spontano porodila.«
Tak primer ne ravno kulturnega označevanja drugače mislečih se je dogodil nedavno. Po tem ko so številne javne osebnosti po mojem mnenju upravičeno obsodile razpis tednika Demokracija za domoljubno pravljico kot nestrpen, se je na portalu Nova24TV 7. decembra odzval literarni zgodovinar, prevajalec, kritik in esejist Drago Bajt, ki je javne organizacije, združenja in posameznike, ki so protestirali proti takemu razpisu, označil za »fašizem levih ekstremistov« (tak je tudi naslov Bajtovega članka). Posebej pa je napadel Svetlano Slapšak in Svetlano Makarovič z zapisom: »Če njuno govorjenje in pisanje torej ni sovražni govor, potem sovražnega govora sploh ni.« Ker okrasni pridevek levi fašizem ne vzpostavlja razmer za plodovito razpravo, ki bi pripomogla k razrešitvi zagate po objavljenem razpisu, in ker je tako ideološko napeto označevanje nasprotnikov v zadnjem času pogosto, sem nekaterim vidnim javnim osebnostim, ki se ukvarjajo s pisanjem, leposlovnim, strokovnim ali novinarskim, postavil vprašanji: »Kako ocenjujete dejstvo, da je raven kulturnega dialoga v medijih vse bolj zaostrena in nekulturna? Zdi se, da niti med intelektualci ni več prostora za argumentirano razpravo. Se jo sploh da ponovno vzpostaviti?« Postavil sem ju glede na splošno družbeno stanje, pa tudi konkretno v zvezi z Bajtovim člankom, saj se mi je tako mnenje o Svetalni Makarovič in Svetlani Slapšak zazdelo neutemeljeno, taka obramba spornega razpisa za domoljudno pravljico pa neargumentirana. Šele pozneje je Luka Mesec za fašista javno označil Bernarda Brščiča, kar daje upravičnosti ali neupravičenosit uporabe tega izraza dodatno težo, vendar se spodnji odgovori ne navezujejo konkretno na ta primer.
Nikolai Jeffs, predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, je zapisal, da se mora najprej izpovedati. Namreč, ko je bral razpis za domoljubno pravljico v Demokraciji, se je temeljito prestrašil. Rojen je namreč v Angliji, kjer je živel 17 let, in je otrok narodno mešane družine. »Nisem čisti Slovenec oziroma naj bi bil, kot bi rekel Janko Kos, Polslovenec,« je zapisal Jeffs. »Ali to pomeni, da sedaj, ko stalno živim v Sloveniji, nisem upravičen do polnovrednega članstva v družbi? Kako me bodo sprejeli, denimo, otroci kot enakovrednega člana družbe, potem ko bodo odrasli, pred tem pa so bili socializirani v tak pravljično-domoljubni diskurz, kot ga promovira Demokracija in po katerem se lahko vsiljivce, negativne like označi kot tuje invazivne vrste? Enkrat sem že bil izbrisan, in kakšna groza šele čaka tiste, ki niso beli, iz srednjega sloja in visoko izobraženi, tako kot sem jaz. In da ne bo pomote, povezava domnevnih bioloških razlik z razlikami v moralnem obnašanju, kot to postavlja razpis, je, seveda, eklatantni primer rasizma.«
Jeffsu se sicer zdi pri javnem dialogu zelo pomembno, kako sprejemamo in se odzivamo na razne medijske vsebine. Njegov predlog je, da bi se medijsko opismenjevanje uvedlo kot obvezen predmet v osnove in srednje šole. »Mnoge stvari je mogoče spremeniti tudi z neinstitucionalnim izobraževanjem, prosvetljevanjem in kulturnim bojem v obliki javnih srečanj, delavnic, predavanj, okroglih miz, peticij idr. Vsekakor je treba biti solidaren s tistimi, ki so tarča rasističnih in drugih sovražnih praks in/ali se javno izpostavljajo za drugačno in boljšo družbo, za kar so ostro denuncirani kot v primeru Svetlane Slapšak in Svetlane Makarovič,« meni Jeffs. »Čeprav tvegam, da bom patetičen, bom vseeno rekel, da je eden izmed pogojev, da se vzpostavi argumentirana javna razprava, tudi ta, da se ravnamo po zlatem pravilu: do drugih se obnašaj tako, kot si želiš, da bi se drugi obnašali do tebe.«
Problema nestrpnosti Jeffs nikakor ne vidi le na desnici. »Ponekod nekatere pojavne oblike sodobne levice delujejo izrazito razcepljeno. Navzven so progresivne in zagovarjajo enakopravnost, strpnost in boljšo družbo prihodnosti, kar je prav, toda navznoter (se pravi, kako se skupine obnašajo do svojih članov in članic) si lahko privatizirajo skupino, delujejo po načelu izkoriščevalskih in hierarhičnih odnosov, se obnašajo netolerantno do nekaterih članov in članic, denuncirajo domnevne “notranje sovražnike” in o njih širijo neresnice ter na novo vzpostavljajo konsenz tako, da iz svojih vrst čistijo vse tiste, ki mislijo drugače od onih, ki uzurpirajo oblast.« Jeffs trdi, da se je v boju proti fašizaciji javnega prostora in politike potrebno zavedati tega, da ko so radikalno napredni misleci kot Foucault, Deleuze in Guattari kritizirali fašizem in mikrofašizem, »niso imeli v mislih zgolj zgodovinskega fašizma temveč tudi tisto ljubezen do oblasti, ki potencialno tiči v vseh nas in ki, žal, obstoji tudi v nekaterih levih skupinah.« Po Jeffsovem mnenju ima levica zdaj priliko, da preseže vse to. Opozarja pa, da je »eden izmed pogojev bolj kulturne družbe tudi ta, da je ta družba ekonomsko pravična.«
Stanislava Chrobáková Repar, slovaška in slovenska pesnica, pisateljica, literarna kritičarka in znanstvenica, tudi prevajalka in urednica, je odgovorila, da meni, da je pisatelj članka Fašizem levih ekstremizmov g. Drago Bajt poskušal z enim zamahom ubiti več muh, ki ga pestijo, zato mu ne namerava nameniti preveč pozornosti. »Pravzaprav, težko se je pisatelju ali pisateljici odzvati na skrajno ideološko zastavljen članek, zlasti če ga je zapisal kolega, razen da izrazi pavšalno obsodbo takšnega početja.« Namesto tega je raje izpostavila splošni problem napadanja žensk na kulturnem področju. »Bili pa smo v zadnjem času in tudi letos priča še drugih ideološko obarvanih in politično vodenih napadov v kulturnem polju in čeprav bi lahko našli tudi izjeme, so bili javni napadalci večinoma moškega spola in so najpogosteje javno napadali ženske, ustvarjalke in intelektualke, ki so se bodisi javno opredeljevale kot samostojno misleče ženske bodisi so na očeh javnosti ustvarjale svoj umetniški opus in celo dosegle neko priznanje. Skratka, ki so s polnim zamahom vstopile v javni prostor in pritegnile pozornost tudi tistih, ki zavestno ali podzavestno gojijo odpor do žensk oziroma ženske diskurzivnosti v kulturi.«
Stanislava Chrobáková Repar poudarja, da se kot javna oseba že celo svoje življenje v različnih okoljih, ne le v Sloveniji, spopada s to strategijo marsikaterega od svojih kolegov. »Načini poskusov delegitimizacije žensk v kulturi so zelo raznoliki, od razpršenih pričesk in mačističnih izjav, recimo na javnem kraju, prek spodbijanje motivacije, ko se kritik, lahko tudi kritičarka, ne drži/ta svojega kopita, do zaviranja karier emancipiranih žensk v dosegu moči tistih, ki odločajo. Verbalna plat nakazane zgodbe ostaja – kot nedolžna? – pogosto neopažena, torej ni niti obsojena ali vsaj simbolno kaznovana s strani profesionalnih avtoritet ter družbenih elit.« Chrobáková Repar problem vidi v tem, da se prepogosto dogaja, da je sam vrh nekega družbenega telesa zasvojen s stereotipi in ravna nesprejemljivo. »Zakaj se potem čudimo, da je teh anomalij, pa ne le po spolnem ključu, vse več in da se javna govorica zaostruje? Saj so takšna ali drugačna dokazovanja lastne resnice in (pre)moči postala toleriran del skoraj vsake družbene izmenjave; pravzaprav vedno bolj samo še borbe za svoj edini prav. In to je prostor (današnje) politike, ne pa kulture. Kulturniki gledajo na stvari večplastno in jim jih ni treba ukalupiti.«
O Bajtovem članku Chrobáková Repar zapiše takole: »Njegovo povezovanje v resnici vseživljenjskega prizadevanja »obeh Svetlan« (če ga citiram v njegovem izrazju) s svojim razglabljanjem o fašizmu in ekstremizmu ter z ideološko sliko sveta, ki jo je posredoval, ni bilo povsem nedolžno, bilo je intencionalno zlonamerno.« Vseeno dodaja, da čeprav ji iz navedenih razlogov članek g. Bajta ni všeč, zagovarja avtorjeve profesionalne vrline. Namreč, prispevek, ki ga je kot prevajalec ustvaril za slovensko kulturno okolje ocenjuje kot vrhunski. »Če že polemiziram, potem ne na račun g. Bajta in njegovih dosežkov, temveč njegovih konkretnih dejanj in besed v navedenem članku,« pravi.
Nazadnje Stanislava Chrobáková Repar poudari, da mora sleherni od nas razmisliti, kaj seje. »Kaj sejemo – še zlasti danes, ko se spet dviguje pokrov tega sveta in različne napol pozabljene pošasti ponovno prihajajo na dan s svojimi nekulturnimi zahtevami, izsiljevanji in grožnjami. Pomembno je, kaj sejemo, tudi takrat, ko gre za besede. Z njimi, znaki, smo se kot ljudje ločili od živalske vrste. Naša govorica ustvarja človeški svet in ga upomenja za ali proti človeškosti. Pustimo lažnim oznakam umreti.«
Andraž Teršek je v zgoraj omenjenem razmisleku izpostavil zanimiv paradoks, do katerega je prišel ob dolgoletnih raziskavah svobode govora: »Tisti ljudje, ki so najbolj strastni in goreči pri izražanju golo-mnenjske kritike na račun strokovnih razlagalcev ustavnopravnih razsežnosti svobode izražanja (češ, da tej pravici pripisujemo preveč svobode), so v svojih izrazih tudi zelo žaljivi, porogljivi, obrekljivi in klevetavi (tako v zapisih na spletnih omrežjih kot v intervjujih).« Taksno ravnanje označuje kot nemisleče in nesamokritično, saj onemogoča konstruktiven pogovor. »Ljudje, ki tako ravnajo, že v izhodišču ne želijo poslušati sogovornika ali pa se na njegovo izvajanje vselej odzovejo enako, ne glede na vsebino. Tudi z manipulacijo ali surovo lažjo ali žaljivo ad personam. V takšnih okoliščinah ni mogoče ustvarjati pristnega razpravljanja.«
Andraž Rožman, novinar Dnevnika, je zaznal, da splošna komunikacija v zadnjih letih vse slabša in priznava, da se mora žal strinjati, da je raven kulturnega dialoga v medijih vse bolj nekulturna. »Z razmahom družbenih omrežij in novih medijskih platform ter vse šibkejšimi in vse bolj konformističnimi tradicionalnimi mediji so se ustvarile razmere, v katerih lahko vsakdo pove, karkoli hoče, vendar pri tem prevečkrat umanjka odgovornost govornika. Niso več tako pomembna dejstva, ni več tako pomemben kitičen razmislek, ampak predvsem čustveni impulzi brez kakršnekoli stvarne podlage, na čemer ponavadi temeljijo prenapete, celo sovražne izjave.« Njegovo oceno bi lahko označili kot splošno razširjenost Terškovega paradoksa: »Dobili smo nešteto glasov, ki kričijo drug čez drugega, občinstvo pa v tem kaosu niti ne more ločiti med kredibilnimi in nekredibilnimi trditvami. Tako je tudi pod pretvezo svobode govora (ki pa ni absolutna pravica!) mogoče za resnico razglašati kar koli in zrelativizirati vse. Primer, ki ga navajate, prav gotovo spada v to kategorijo. Skovanka fašizem levih ekstremistov je sama po sebi tako nesmiselna, da je niti ni potrebno komentirati. Takšne razmere zmanjšujejo prostor mišljenja,« dodaja Rožman. »Z vsakim dnem ga je manj. Kaj se zgodi, ko mišljenja ni več, pa je jasno iz zgodovine. Problematično se mi zdi, da sodna praksa sovražnega govora skorajda ne prepoznava in ne sankcionira. Zakaj je tako, je vprašanje, ki ga je vsekakor potrebno naslavljati.«
Mladinski pisatelj in pripovednik Slavko Pregl glavnega krivca za nastalo stanje, ko se vsi prerekajo drug čez drugega, vidi v politiki. »Ko so nekateri politiki nekaznovano začeli lagati, potvarjati in hujskati, mediji pa so v lovu za denarjem njihovo umazanijo sladostrastno razširjali, so bili pogoji za anonimno razsajanje pljuvačev po spletnih omrežjih zagotovljeni. Končalo se je obdobje spoštljive spodobnosti med ljudmi. To poplavo neotesanosti in nečlovečnosti bo težko ustaviti. Začeti bi morali pri vrhu: v parlamentu kot najvišjem organu zakonodajne oblasti je kar sredi govorjenja takoj treba vzeti besedo lažnivcem in hujskačem – na osnovi spodobnosti in lepega vedenja – in ne čakati, da pravniki končajo svoje legalistične kolobocije.«
Problem nastane, ker se politiki celotna družba podreja. »Mediji se morajo prezirljivo dvigniti nad osebke, ki si iščejo pozornost z izmišljijami in podlostjo, ter ne prenašati njihovih umotvorov med ljudi; prevarante morajo takoj zavrniti že lokalne volilne komisije; kdor žali sodržavljane in se izogiba sodišču, mora ostati doma in ne pomoliti nosu niti iz kuhinje. In seveda, šolarje mora država zasuti z dobrimi knjigami, kar si je sicer v aktih že naložila, a tega ne dela, ter jim pomagati, da hitro osvojijo osnove lepega vedenja, ki ga v javnem življenju okrog sebe vidijo premalo.«
Da so pisatelji političnih problemov že siti, je poudarila predsednica Društva slovenskih pisateljev, pedagoginja in pisateljica Aksinja Kermauner: »Prav preseda to stalno rožljanje z levimi in desnimi. Mladi se nam že pošteno posmehujejo, češ, kdaj se boste nehali igrati kavboje in Indijance, fosili? Do zatiranja drugačnih, nenaših, do nasilja, do ksenofobije in mizoksenije je treba zavzeti ničelno toleranco. Na eni in na drugi strani. (Pa tudi na tretji in četrti, stoti, vsakršni.) Brez razprave.«
Podpredsednica pisateljskega društva, pisateljica in kritičarka Gabriela Babnik pa poudarja, da je treba upoštevati širše vidike, ko se v javno razpravo vnaša politične oznake: »Menim, da je za družbeno kritiko potreben talent, pa seveda tudi določeno poznavanje družbenih kontekstov ter diskurzov, preden se jih tako vehementno negira. Nič od naštetega ne najdem v zapisu Draga Bajta. Razumem sicer, da se je kolumnist skušal distancirati od mnenja obeh Društev glede razpisa Demokracije, in da se je v prispevku učlovečil njegov glas, ki je v normalni demokratični družbi povsem legitimen, in recimo temu naraven pojav. Tudi tovrstna stališča morajo obstajati, od česa bi se namreč odbijal protipol, ki takšni misli, kot je Bajtova, ne prikimava? Čeprav moram spet ugovarjati, da ne pristajam na dualistično delitev svetov, kot jo skuša inscenirati Bajt, zato tudi zavračam kakršno koli razpravo v tem kontekstu, saj je spričo napaberkovanih in porumenelih floskul, ki so zajete v ta prispevek, to lahko samo žaljivo do vseh (pred)kontekstov in zgodovinske linije diskurzov kot so rasizem, šovinizem, itd.
Tudi Gabriela Babnik pa, podobno kot drugi, poudarja, da se v globalnem strinja, »da na obeh političnih polih, če že izvoli verjeti v tovrstne manihejske delitve, obstajajo fašistoidni vzorci vedenja,« Pri takšnih »folklorističnih zapisih,« kot jih imenuje, jo skrbi, »da skušajo vzpostaviti duha razprave in normo družbeno zaželenega, od česar obe Svetlani odstopata. Moteče je sicer, da sta umetnici obravnavani kot osebi, ki sta se šele včeraj pojavili na umetniški sceni, in tam obstajata kot ekstremno konfliktni personi, in ne kot vrhunski ustvarjalki, ki imata onstran svojega ustvarjanja osebno mnenje o določenih družbenih pojavih. In ker se s floskulami napada načelnost obeh umetnic, ki imata svoj vrednosti sistem in ničelno stopnjo tolerance do ljudi, ki ga teptajo. Nikomur se ne podrejata, nikomur ne odpuščata, če parafraziram Dušana Jovanovića. In seveda bo tako ostalo tudi v prihodnje, ne glede na navdahnjene pisarije, za katere moram reči, da jih jemljem iz fenomenološkega vidika, in v resnici kot precej slabo artikulirano nemoč.«
Tudi gledališka igralka in pisateljica Draga Potočnjak je povedala, da se ji zdi »zaskrbljujoče, da med intelektualci različnih političnih opcij pri nas ni želje po dialogu. Še dogovora o nenapadanju ne. Kar pa je dialoga, je okužen z nenehnim vračanjem v zgodovino in medsebojnim obtoževanjem za sedanje (slabo) stanje stvari.« To pripisuje naravi Slovenceljnov, ki se pač radi kregajo med sabo, »lahko bi prirejali športna tekmovanja v zmerjanju in hujskaštvu, predvsem pa v iskanju krivca in krivde za grehe storjene že od protestantizma dalje.«
Zdi se ji, da je v tako imenovanih poosamosvojitvenih časih »tako enim kot drugim, tako levim kot desnim najtežje priznati, da so še nedavno vsi skupaj in v en glas vzklikali istemu vodji. Ki jih je vse povprek dodobra izkoristil, opeharil in predvsem vse – kot potomce domobrancev in partizanov – skregal med sabo.« Vseeno pa jedro problema vidi v za črtomirstvu, kar pojmuje kot to, da je lažje udrihati po drugem, kot priznati sovje grehe. Tega »nobeden na levi ne na desni ne bi priznal za živo glavo. Zdi se mi, da res ni veliko tistih, ki bi si v tišini svoje sobe upali priznati, zakaj so se velikemu osvoboditelju tako zlahka pustili zavesti. Slovenska intelektualna srenja bo toliko časa razcepljena, dokler se bosta obe strani, seveda vsaka na svoj način, tako obsesivno ukvarjali z velikim vodjem, ki jih je nekoč združil in potem razcepil. Dokler se ne bo izkazalo, da ni bil nikdar apologet svobode, ampak ga je kot pravega lopova, vedno zanimal samo denar, denar, denar …«
Draga Potočnjak še doda, da je škoda, da je tako »v teh prelepih krajih polnih hrepenenja.« Namesto domačim zdraham, bi se morali posvetiti veliko resnejšemu problemu –»to je reševanju sveta. Ki je eden. In je isti dom za vse. Tako za leve kot desne. Že zdavnaj bi morali pustiti za sabo nazadnjaštvo in naprednjaško reševati planet. Prapramater Zemljo! Dokler se še sploh da. Zavihati bi morali rokave in skupaj zakopati v iste domače njive. Z radostjo in prijaznostjo do drug drugega. Vsaj za kakšen intelektualistični time out.« Čisto na koncu, pa v posts criptumu, ki je čisto kratka osebna izpoved, spomni, za kaj pri vsem tem tehtanju levega in desnega ter intelektualističnem merjenju moči s takimi in drugačnimi argumenti pravzaprav gre – za pravljice o avtohtonih in neavtohtonih prebivalcih, za to kdo ima pravico tu sploh živeti in delovati. Takole zapiše: »To je pogled človeka, ki je izkoreninjen in nikamor ne spada. V Slovenijo sem prišla kot – danes bi rekli – petletna ekonomska migrantka.« Tako preprosto se da pravzaprav povedati vse skupaj.
