Raziskovanje jezika je izziv, ki mu ni konca

Tvoja poezija v seliščih ustvarja čudovite svetove; od ruralnosti vse do urbanosti, od rek do neba. Kako stapljaš mikrokozmose do samega sveta?

O tem posebej nisem razmišljala, in to stapljanje se odvije v poeziji nekako čisto naravno. Kot da se vse, kar je v meni in vse, česar del sem, prelije v poezijo. Mogoče gre res za neki holistični pristop k stvarnosti, kot je zapisal Aljaž Krivec v spremni besedi.

Zdi se, da si po krasnem šivju razpletla tvojo poezijo do najmanjše podrobnosti. Kako si gradila celotno zbirko?

V osnovi je šlo za sledenje osrednji temi pesniške zbirke, torej selitve, premiki, naseljevanja vseh vrst. Celotna zbirka temelji tematsko na iskanju nekega selišča, potem je sledilo ustvarjanje posameznih sklopov, znotraj katerih sem obdelala osrednjo temo na različne načine: najsibo selišče kot intimni prostor med dvema, prostor srečanja, tako duhovnega in čustvenega in čutnega ali selišče kot zatočišče na koncu poti ali pa celo postane selišče pot sama, možnost naselitve pravzaprav. Ali pa gre za bolj abstraktna selišča, prostore, ki ponujajo, da se staknejo različne zavesti. Potem je sledila le še osredotočenost na vse možne detajle, nianse, zvočne, jezikovne, pomenske, ritmične, vidne, nevidne …

Kako si v selišča vpletla intimne zgodbe, ki to presegajo, in obratno, literarne reference zabrisala daleč in jih pokazala kot intimna (kolektivna) doživetja?

Zanimale so me druge perspektive, nenavadna gledišča, tudi kar zadeva izkušnjo drugega. 

V poeziji me zanima preizpraševanje kolektivne izkušnje, ampak ne na nek bučen način, ampak kot del življenja, če to zveni smiselno. Takih primerov je v tej knjigi veliko, ampak naj ponazorim to z dvema pesmima, v katerih pristopim k temi kolonizacije na primer. Tako v pesmi Tijger kot Leeuw se lotim te teme z drugega zornega kota, posvetim se eksistencialni stiski tistih na krovu, ki so se podajali na pot v nove svetove mukoma, negotovo, tegobno, s strahom. Za bralca, ki pa tega konteksta nima, pa lahko obe pesmi zasijeta v povsem drugi luči, kar pa je tudi moj namen. Da ničesar ne zabetoniram v pomenu in da nobena pesem ne govori samo o tem ali onem, ampak o mnogo več.

Kako ustvarjaš nizajoče se podobe v tvojih pesmih? Kot da bi predstavljala male sličice na diapozitivu …

Lepo, me veseli. Mislim, da se vse vrača na mojo osredotočenost na detajle, ki sem jo malo prej omenila. Poigravala sem se z lovljenjem tega ravnovesja med tem, da lahko praktično vsak verz deluje samostojno in da nekaj naslika, da pa se po drugi strani podobe ali pa celo teme v pesmi množijo in lahko zgradim celoto, ki na koncu ne deluje razdrobljena.

Ptice. Od drobnih motivov, zlasti v tvoji drugi zbirki, preraščajo v simbol. Kaj ti pomeni ptica na sploh in kaj v tvoji poeziji?

To vprašanje simbola je zame vselej najtežje. Pri pisanju poezije je obenem na delu toliko vsega, proces je sam po sebi zelo skrivnosten. Od kod nekaj vznikne, zakaj mi nekaj toliko pomeni? In tako se jaz v prvi fazi nikoli ne odločim za simbol, nikoli ga ne izberem zavestno. To dejstvo, da je podoba ptice ali pa jelena lahko za bralca tudi simbol, lahko sprejmem šele veliko kasneje; ko imam že dovolj distance do napisanega. 

V poeziji se ukvarjaš z ekokritiko; od podnebnih sprememb do svetlobnega onesnaževanja. S kolikšnim občutkom jo vnašaš, da ne zapadeš v golo kritiko?

Ja, seveda je to prisotno, ampak na zelo podtalen način. Morda nepozoren bralec tega sploh ne bi opazil. Moj namen pri tem ni nikoli žuganje. Mislim, da je poezija prostor, ki lahko ponudi prostor za premislek, kamor pesnik povabi bralce, da se lahko ustavijo in vprašajo. To se mi zdi največ. Kritiki pa sploh radi določajo, kaj se zgodi v kaki pesmi. Kadar pišem, ne razmišljam o ekokritiki, to se priplazi v pisanje povsem organsko. Če si natančen opazovalec narave, sveta okoli sebe, potem tudi mimo tovrstne problematike ne moreš. Na to sem občutljiva že od otroštva. Obiskovanje Mežice, opazovanje reke Meže, v kateri tako dolgo ni bilo življenja, in hribov med Mežico in Črno, ki so bili povsem goli, brez vsakega zelenja …. Po drugi strani pa bivanje na Dravskem polju, kjer nekaj časa voda sploh ni bila pitna in so nam jo z gasilskimi avtomobili dovažali v vas. Ta problematika še danes ostaja nerešena. Spremljanje tovrstnih okoljskih problemov me je močno zaznamovalo … in če si na to občutljiv, lahko potem tudi v pesem zrcališ vse tovrstne elemente iz okolja, ki ti je blizu. Če pa želim govorit o okolju v poeziji, moram začeti s to reko, ob kateri se sprehajam. To je včasih Meža, včasih reka Delaware, včasih Drava, včasih Hudson. Ne neke abstrakcije o okolju. Govoriti moram o tistem, kar je neposredno z nami in v nas in mi v njem. Ta pozornost do tega, kar nas obdaja in v čemer smo. Zato najbrž moj način ne more zapasti v golo kritiko, kot praviš.

Izostreno vzdušje je pomemben element v tvoji poeziji. Kako ga ustvarjaš?

Z barvami (smeh). Pred kratkim sem bila povabljena k projektu Narodne galerije, ki ga imenujejo Kustosinja za en dan, da potem iz svojega gledišča vodiš po stalni zbirki. Ko smo se ustavili pri poznih Mušičevih temačnih, zamolklih Benetkah, ko je že upodobil svoje videnje tega mesta, sem si rekla, to so moje barve, to je moje vzdušje … samo sredstva v poeziji so pač drugačna.

Zakaj je smrt ena izmed tvojih pomembnih tem v poeziji – zaznati jo je nenehno?

Seveda je minljivost pomembna tema. V tej zbirki se mi zdi, da je minljivost del cikličnosti, igra večnega rojevanja in minevanja. Ta občutek prihaja gotovo iz narave, iz spreminjanja letnih časov in kadar pozorno opazuješ vse okoli sebe, četudi le en sam prizor v naravi, se ti nenehno nekaj razkriva, vedno kaj presenetljivega in presežnega, in ko se tega zaveš, temu ni konca. Vse samo teče. Ta odmik od linearnosti se vije skozi celotno zbirko in je prisotna tudi v posamezni pesmi. V tej zbirki je prisoten tudi veliko bolj umirjen, celo meditativen ton, ki omogoči bralstvu umik v svet, kateremu ne vlada neka linearna časovnost in neki stimuli modernega časa, pač pa ponuja prostor za samorefleksijo in spoznavanje najglobljih človekovih delov …

In tu prideva do mikrokozmosa – kako biti zmerna, da ne zapadeš v klišeje in pocukranost?

Ne vem (smeh). To je večni strah, da človek ne zapade v kliše, da uspe ostati v ravnovesju.

Koliko in kako se z besedami igraš kot avtorica? Ceniš slovenski jezik in si prevajalka. Kako vzdržuješ take odnose – do jezika in poklica?

Zame je raziskovanje jezika, ustvarjanje manj pogostih in novih besed in pomenov velik izziv, ki mu ni konca. Priložnost, da zgradim pesem tako ritmično kot zvočno, tudi z verznimi prestopi, ki popeljejo bralca v več načinov branja in razpiranja pomenov. In poezija zame je čudež, sploh pa kadar dobiš borbo z izrekanjem neizrekljivega (smeh). Na nek način gre za izumljanje jezika na novo ali pa vsaj povezav v njem. Seveda pa se ta proces lahko vrši tako v lastnem pisanju kot v prevajanju. 

Selišča so vir za mislišča. Poezija ni dokončna, kaj?

Ne, seveda ne. Sploh mi veliko pomeni, ko mi bralci rečejo, da so lahko v eni pesmi prebrali več pesmi. Da sem jim odpre nekaj novega, vsakič, ko odprejo knjigo. Potem sem lahko le zelo zadovoljna.