Borut Kraševec o poslani zgodbi
Volovsko srce je sezonski komad. Napisal sem ga, ker mi je paradižnik na vrtu te dni dozorel in imam veliko opraviti z njim. Ko zvečer zaprem oči, ga zagledam v prerezu, rdeče meso in zrelo seme ‒ to je prerez mojega trenutnega življenja.
***
Mogoče je kdo dobil vtis, da živim za literaturo, ampak moje srce je na zelenjavnem vrtu. Poglej to goščo paradižnikovih vej na špalirju ‒ če jo malo … stopi bliže … če jo odmakneš, a vidiš? Kaj vidiš? Rdeče grozde paradajza. Ampak ta rdeča bunka ni navaden paradajz ‒ poglej, kako utripa, potipaj, kako je vroča. To je moje volovsko srce ‒ pumpa, ki vleče futer iz korenin gor v liste in plodove. Glavni razlog, da imam najlepši paradajz daleč naokoli, je prav to, da sem jaz s srcem pri stvari. Kako to obrodi, mater! Te dni ga čisto po volovsko, s težko otovorjenimi koraki, vlačim z vrta gajbo na gajbi na gajbi. Od vročine in napora tako sopiham in kuham v glavi, da sem mu še sam postal podoben. V hiši žena kuha mezgo. Ob štedilniku je vroče kot v rastlinjaku in uboga reva je vsa rdeča in sparjena. Tudi otroci so rdeči ‒ bašejo se s paradajzom, ki jim šprica med zobmi, napihuje lica od znotraj in jih rdeče barva od zunaj. Vsi, vsa družina, smo mu podobni in smo kot grozd na špalirju. Družinska fotka: trebušast ata paradajz, sladka mama paradajza in trije paradižki, vsi se s peclji držimo iste veje. Prej ali slej nas bo seveda kdo obral in pojedel. Ampak nič zato ‒ ko bo ugriznil v voljno meso, mu bo v usta in po bradi špricnilo zrelo seme in vse se bo začelo znova.
