/ 

Pesniška ustvarjalnost na Primorskem – pesmi Petre Koršič

Obmejci granatno do/za drugega

Granatno evocira erotizem kot manifestacijo svetega v vsakdanjem. V eliptični rabi beseda »granatno« prikliče sočna zrna rdečega sredozemskega sadeža (granatno jabolko), obenem tudi orožje (granato). Pesmi pojejo ljubezensko in o ljubezni. Igrivo in razposajeno, obenem nič manj zaresno. S poskočnim, radoživim ritmom ter močno, trdo, ostro in hkrati krhko. Pesmi so dvoslojni nagovor ljubljenemu in obenem telesu pesmi. V pesmih, za katere upam, da so uspelo pritrjevanje življenju in umetnosti, sta me zanimala ritem in verzni prelom. Geografsko in družbeno obmejstvo prineseta tudi občutek nepripadanja in sprejemanje vsakodnevnega zaostrovanja odnosov kot nečesa življenjskega. Podobna spoznanja domujejo tudi v zasebnem. Prepričanje, da ljubezen je večna, le obraze spreminja, me je bodrilo, da bi s pesmimi pritrjevala Bataillovi misli, da je erotizem potrjevanje življenja. Vezljivostna moč življenja je ljubezen. Eros do poezije, eros do pesmi, eros do drugega, ljubljenega.
*

Camera obscura

Prvič se približam, ko štejem
drevesa. Dolg drevored je

moje obzorje in prostor vmes
je čas za vdih in pobeg, a sebi

tako težko ubežim. Tvoja roka
seže, in v kalejdoskopu se slika

spremni, vsakič, ko pazim, da
vzdržim pogled od enega

do drugega drevesa,
me izmuči črnina vmes,

ko med dvema besedama
skoraj zdrsim.

Kolutkalupkaput

Literarni prostor se širi, velik je,
ne vem, koliko kolutov potrebujem,

da ga navijem, vsega, nase, in tako
zaščitim svoje telo, ko je najbolj

na meni, popustim, širi se, Maurice,
čeprav le v besedah, dejanja so

bistvena za samoto, a nič manj samota,
če v isti sobi piševa drug drugemu

na hrbet, istočasno, preglasno
tiktakanje ure na steni, pomanjkanje,

kot prostora, ki se širi, a ga je vse
manj, med nama, ko s hrbtov tečejo

pole popisanega papirja,
in naju ovijajo skupaj.

   

Takt

Ta čas, se kobaca, kot midva, v osmice,
se prekucava, objeta, enkrat eden na

vrhu, drugič drug spodaj, dva embria,
vsi odtisi, na koži, z nama, daleč

vsaksebi, stran, vsak na svoji strani,
brez besed, a ne rečeš nič, moje ime,

izgovorjeno domače, da ne pišeš,
kaj je storil, jezik, se pogoltnil, naj te

najde, naj me išče, obišče, zlogujeva,
jecljava, vsi premori in molki ubijajo

mehko tišino, se širi, plodno, če ne vokali,
vsaj zvočniki, da se druge črke zvrstijo,

druge črke zaokrožijo na plesišču v glasbo,
jo slišim, preglasno, ko me zbudi iz sna.

 

Molk

Nič jaz, nič ti, nihče od naju.
Zlatko klical, da ustvari glasbo

na črke. Naj bo Mediteran in
ta ritem, ki nas združuje

nepovezane. Nič tebe, nič mene,
ni niti njega, samo vse nas, ko

razgreti stopamo v primorski večer,
žabe regljajo, noč se približuje,

skržati nas ne zapustijo in gozd
lega k počitku. Tako naj bo tudi

septembra, in vino naj se natoči,
da ne boš imel spet ust, polnih

besed – ki ne morejo ven, so se osušile,
na jeziku, med zobmi – morajo ven.

Analogije

V zgodnjem jutru, ko sem drsela
čez strehe novogoriških hiš, ko se

je Gogiju zgodil dogodek v mestu
in so se Afri in Tarbuli pridruževali

novi in novi obrazi, v zgodnjem jutru,
v hlad poletja in ko se meglice dvigajo

le v glavi, me je porezalo – ne reci,
da sva, v zgodnjem jutru se prepirajo

ptiči, nama se ni treba, v zgodnjem
jutru prepleskava vse stene v belo,

sterilno je le jutro zunaj, ko lega
na še speče strehe rusih hiš.

 

Uteži

Tako si udarjam ritem in pojem vso
noč, plešem prav blizu, in Gogi je,

ti daleč. Police niso postavljene in
nič ne morem položiti na mesto.

Ljubljana prazna. Gorica drhti.
Ta nered me dela, da sem bližje.

Otoki se premikajo, kot v gledališki
predstavi, niso samo rekviziti, so

figure, ki jim sledim, ko gledam na
korzo. Tvoj torzo ostaja. Nepreslinjen

balon, ki nikamor ne poleti,
še najmanj v zrak.

Svit me kliče, moje sidrišče,
zato moram dolgo spat.

 

Granatno jabolko

Nasadiš me na mizo, da bi me pisal,
nasedeš, nasedeš si, si,

pisal, pisal, pisal, se

nasediš, po hrbtu drsi kazalec in
vijuga, mehko, a predirno pada vonj

jasmina skozi nosnici, beli cvetovi
so močni, ves dež, ki se zliva in

poplavlja, ne zbriše odtisa nalivke,
ki sem jo stiskala, v mojih dlaneh

riževi lističi, ko se zravnaš in popraviš
očala, ne zbriše vonja prsi, ki se ti je

zlepil na prste, in moji bradavici
sta leči, skozi vidiš jaso z jagodičjem,

zobat začneva kar na sredi.

Iniciacija

Poljubila sem pesnika,
zdaj vem – vsaka pesem

me je lomila, in telo
se je moralo braniti,

vnete bezgavke točno
tam, kjer si hotel, da

se zlomi verz. Poljubil
me je pesnik, da bi položil

medmete ravno tja,
kjer med drevesi

sije tema, kjer hoče biti
tekst nejasen.

O avtorju / avtorici
(fotografija David Verlič) Petra Koršič se ukvarja s poezijo v več poklicih znotraj sistema literatura. Deset let je bila kritičarka na Radiu Študent, avtorica oddaje Rimo v eter – rimo v veter, članica revije Literatura (2004–2013), sourednica in lektorica zbirke Prišleki (2007–2013), moderatorka (2005–2014) ter selektorica (2006) festivala Pranger. Uredila in lektorirala je več knjig (LUD Literatura, MK, CZ, Poiesis). Je članica upravnega odbora Društva slovenskih literarnih kritikov ter žirije za nagrado mira Slovenskega centra PEN. Od 2005 do konca 2019 je koordinirala Literaturo v živo pri LUD Literatura. Je avtorica ciklov: AD HOC, Prevod na oknu, Kritika do nacga, Na pesniškem tandemu, Prostor v/in pesmi, Nova knjiga skozi kritiko; izvaja jih v Trubarjevi hiši literature (Mestna knjižnica Ljubljana). Od 2013 objavlja poezijo v literarnih revijah in na Radiu Slovenija. Maja 2017 je pri Mladinski knjigi izšel njen (julija 2017 ponatisnjeni) pesniški prvenec Furlanka je dvignila krilo. Predstavila ga je doma in tujini (Padova, Trst, Pulj) ter ob glasbi (Zlatko Kaučič, Boštjan Simon idr.); skladateljica Ingrid Mačus je na njeno poezijo skomponirala več skladb. Njene pesmi so prevedene v ital., hrv., angl., špan. in mak. jezik. Bila je gostja festivalov Sanje v Medani, Lirikonfest, Mlade rime, BCMF, Fare voci v Italiji, U mreži stih II na Hrvaškem in dvakrat finalistka Pesniškega turnirja. 2016 je prejela Lirikonfestov zlat za najtehtnejši esej. S ciklom Predaleč grem, ko grem preblizu (Enheduanna) je bila nominirana za nagrado Fanny Haussmann 2019. Novembra 2019 je izšla njena pesnitev Bog z mano pri založbi KD Hiša poezije (v okviru razpisa Sončnice 2019).