Vzvračanje pogleda navznoter – Aleš Učakar: Naposled (2024)
Naposled je druga pesniška zbirka urednika, prevajalca leposlovja in stvarne literature ter publicista Aleša Učakarja. Po pesniški knjigi Mesta tihe sreče (1999) pesnik razprostre pahljačo sodobnih razjedenih medčloveških odnosov, ki se poetično središčijo ob bolj ali manj opaznih bibličnih in drugih literarnih citatih. Pesniški lok se pne, kakor nakazuje zgradba in vsebina knjige, v obliki zadrge, s pesnikovimi besedami, »iz normalizacije nenormalnega /// v totalizacijo totalnega«. Apokaliptična atmosfera knjige sestopa v zavedanje tople dlani in intimistično zavetje.
Knjiga Naposled obsega 43 naslovljenih pesmi, pri čemer zgradba priča, da gre za dva dela knjige. Prvi in drugi del, ki obsegata po 21 pesmi se prelomita v kratki srčiki 22. pesmi, ki na dveh neoštevilčenih straneh (40 in 41) pravi: »iz normalizacije nenormalnega« »v totalizacijo totalnega« in bi lahko bila samostojna pesem. Pri tem sta predhodni del pesmi, ki sodi v prvo polovico, in sledeči del pesmi, ki pripada drugi polovici knjige, sestavljeni iz 42 vrst strahov oziroma 42 vrst smrti. Številka 42 je tako opazno izpostavljena. Za moto h knjigi služi citat iz Biblije, Razodetje 1,3: »Blagor tistemu, ki bere, in tistim, ki poslušajo [besede tega prerokovanja in izpolnjujejo, kar je zapisano v njem! Kajti čas je blizu].«
Pesniški subjekt že na strani 5 napove, kaj bo njegova preokupacija, kako bo potekala in kakšno je stanje stvari: »zastarela je pamet / preperel je spomin«, »vrtal bom z vprašanji tam, kjer bo bolelo / na svežo bolečino sproti trosil sol«. Od opazovanja dogajanja v svetu se subjektov pogled v mnogih pesmi prvega in drugega dela usmeri vase, navznoter in navzdol in pristaja na oporišče v ljubezni: »okrog sebe iščeš / ampak pot gre navznoter / dol in v temo« ter »življenje so letnice / zložene v koledar / brez časne dimenzije / brez sprotne gravitacije / ali je ljubezen / ali pa ni vredno omembe« (str. 7). Že v pesmi z naslovom Proti toku se subjekt sprašuje o osebni odgovornosti in krivdi. Vendar o odgovornosti in krivdi bodisi v zasebno-intimni bodisi družbeni sferi se implicitno sprašuje glavnina knjige. Bodisi da gre za monološki premislek subjektove pozicije bodisi dvojinsko razmerje bodisi skupinsko oziroma družbeno skepso. Slednja spominja na zaostritve od vznika korone naprej. Vendar Učakar, čeravno nekje zatrjuje, da je subjekt le arhivar, ne upesnjuje arhivarsko, saj verzi, kot so »vernikov v zlato se tare / kolone do tal razočaranih / ubrano polagajo glave / v žrela sestradanih bogov«, lahko govorijo o kateri koli zaostreni družbeni situaciji. Namreč v knjigi ne gre za sociološki vidik, ampak psihologijo množice in psihologizacijo situacij, ki pesniško govorico približujejo ali vodijo na spoznavno raven.
Romanticirani subjekt ne tarna le o samosti, ampak se sprašuje tudi o smiselnosti poezije. V slovenščini imamo čudovito vprašalnico po namenu, torej »čemu sploh še pesem« (str. 10), in žal ta »čemu« se običajno obrne v trpko retorično vprašanje, kakor se zaključuje tudi pesem Lahko: »lahko se postaraš že v zibeli in pravočasno odmreš […] lahko pa seveda počakaš še vrsto let / in se šele takrat, plešast in tudi sam ves domišljav / samozavestno razcediš v kalorije zlosti« (str. 11). Vprašanje zla nujno odpira tudi vprašanje druge polovice dualističnega dvojčka. Vendar linearno branje knjige nas utrdi sprva v temni strani. V pesmi Brodolomec preberemo: »mesene oči iz davnine / so mi uročile telo in napuh / uklanjam se nujnosti / podvodnih nagonov / usojen sem v greh« (str. 12). Ogovorjeni je bodisi nekdaj ljubljeno bitje, kakor v pesmi Zgrešeno: »prebrodila sva mnoge zmote […] ljubezen bržkone ni tisto / kar mi vsi, ti in malo tudi jaz / lovimo po črevesju večnosti« (str. 13), morda božji poslanec, bralec ali pa drug(i). Popisovanje apokaliptičnega brezupa prehaja od zasebnega v detektiranje zunanje realnosti (»jedci denarja se rinejo v prve vrste / komolci so nabrušeni in srbijo« (str. 14)), kjer vlada odsotnost poznanega vrednostnega sistema (»vest je pretežek balast« (str. 15)).
Zanimivo je, da se množinski subjekt opredeli za uporne – morda gre za protestno pesem ob petkovih kolesarjenjih, kakor je protestna tudi pesem Kdo bo koga (str. 24) – in priznava, da se obstoječe in protestno sprevrača v isto! Ta samokritična ugotovitev postavi verze romanticiranega subjekta na glavo. In tu se čar tega pisanja začne. To pojasni v pesmi Oblast škorpijonom, kjer najprej preberemo, da je oblast v rokah škorpijonov in »ti so mrtvoslutni«, konča pa se: »zaznamovani smejo noter / uporni pa bomo poteptali sveto mesto / prisvojili si bomo oblast, da zapremo nebo / nakar se, izgnanci v trnasto puščavo / preobrazimo / v povsem svojega roda / bridke škorpijone« (str. 16).
Od pesmi Spektakel naprej se predmet obravnave iz ožje družbenega razširi v planetarno zavest in »težava« razraste v problem človeštva ob turbulentni digitalizaciji in robotizaciji (»algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča […] kri nam bodo izpili iz žic in evtanazirali duše« (str. 17)). Kritika turbokapitalizma, vseprisotnega skrajnega poziva k trošenju se izpisuje sarkastično (pesem Sopozaba). Optika se v pesmi Alkimist obrne k posamezniku in v intimo. V knjigi Naposled se opazno sopostavljajo tako družbene kakor intimistične pesmi, pa še kakšna poetološka. V omenjeni pesmi namreč dobimo odgovor, zakaj se je pojavila nuja po pisanju, zakaj je »molčanje zlo«, zakaj je ta knjiga nastala kot zdravilo za molk, »da bo odložil svoj hlinjeni plašč / in odzorel v besedo«. Besede so odzorel molk, pravi subjekt in veli alkimistu, »pritisnite na nevidne vozle / in raztreščite urok neizbežnosti« (str. 22).
Ob linearnem branju ta tok preseka (in tudi nekoliko preseneti, drugačna je tudi po tem, da je štiridelna in podnaslovljena z izrazi za letni čas) pesem dvojine z naslovom Letni časi, v kateri sta Zima in Pomlad v prvi osebi dvojine. V Poletju, spisanem v prvi osebi množine, preokret: »pride pa tako, kar se mora zgoditi / odlomki strasti so prekratki« (str. 28), v Jeseni pa: »in pride čas žetve – a kaj boš požel / ničesar ne boš, saj sploh nisi sejal« in »žarko čas rojeva betežne plodove« (str. 29). Apokaliptično turoben, temen svet upesnjuje tudi pesem Prepoved: »nekoč bo prepovedano / izrekati resnico / izražati naklonjenost / mehkosrčnost, nežnost / odsvetovano bo usmiljenje« (str. 30). Vselej pa je temu antipod ljubezniva bližina, dvojina (denimo Imena in števila in Ostanki).
Skratka, druga pesniška zbirka Aleša Učakarja Naposled dramaturško prehaja navzdol in se vrača navzgor, čemur ustreza še drugo gibanje: iz sveta v intimo in iz zasebnega v javno, vrtinčenju pa pripada tudi izmenjevanje med apokaliptičnim ozračjem, polnim slabega, in dvojinsko mehkobo, vznikajočo iz široko dojete ljubezni. Niti četrt stoletja ni predolgo čakanje za zbirko, katere odlika poleg estetske aktualizacije nasilja in zla ter etičnega vzpostavljanja alternative za poznane vzorce ravnanj je razkošna govorica, zgrajena iz razplastnega jezikovnega naboratu in tudi redko rabljenih) besed.
