Naposled je druga pesniška zbirka urednika, prevajalca leposlovja in stvarne literature ter publicista Aleša Učakarja. Po pesniški knjigi Mesta tihe sreče (1999) pesnik razprostre pahljačo sodobnih razjedenih medčloveških odnosov, ki se poetično središčijo ob bolj ali manj opaznih bibličnih ali drugih literarnih citatih. Ali se lok pne iz normalizacije nenormalnega v totalizacijo totalnega? Ali apokaliptična atmosfera sestopa v zavedanje tople dlani, bomo izvedeli iz spodnjih dopisniških vrstic, ki so nastale konec januarja 2025. Vprašanja sem avtorju Alešu Učakarju zastavila kritičarka in pesnica Petra Koršič.
O nastajanju zbirke
Petra Koršič: Nam lahko kaj poveš o ozadju nastajanja te knjige? Kolikšen delež je nastal v zadnjih petih, t. i. kriznih letih, in ali je kaj od tega neposreden odziv na družbene stvarnosti?
Aleš Učakar: Prve pesmi iz te zbirke so začele nastajati na začetku leta 2020, morda v nekakšnem romantičnem poskusu poetičnega rezimeja še zadnjega leta v dinamičnem drugem desetletju našega stoletja. Te pesmi so bile drugačne od mojih dotedanjih, formalno mnogo svobodnejše, vsebinsko pa so se iz območja nekdaj izrazito zasebnega začele razgledovati navzven in v svet, v kakršnega moderna družba postavlja ali peha posameznika.
Že kmalu po tistem, ob začetku pomladi, pa se je naš svet postavil na glavo. Agresivna oblast je državljane dala pod ključ, mediji pa so nas sladostrastno bombardirali s strašilnimi parolami, nam zagotavljali, da normalnosti ni in je ne bo več, da prihaja doba ›nove normalnosti‹, da je življenja, kakršno smo poznali, nepreklicno konec in da se je celotno človeštvo znašlo nič manj kot v apokaliptičnih razmerah. Nasploh apokalipsa – tako sama beseda kakor tudi opis stanja duha – je bila tiste čase nenehno v zraku, zato me je kot nov družben fenomen seveda pritegnila. V skoraj samoumevni literarni maniri sem si takrat končno zares odprl Sveto pismo in se posvetil zadnji knjigi v njem, torej Apokalipsi oziroma Razodetju. Radovedno sem ga bral kot literarno besedilo in v njem prežal na znamenja, ki bi upravičevala apokaliptično vzdušje časa, pri tem pa opazil, da je pripoved pravzaprav izostren, karikiran komentar sveta, v katerem (že) živimo.
Navdušen nad najdbo, sem si ob ponovnem prebiranju izpisoval številna mesta s sugestivnimi metaforami, primerami, podobami, vse to gradivo pa v nadaljevanju vdeval v pesmi, ki so takrat na novo nastajale: bodisi dobesedno bodisi opisno in parafrazirano ali pa le kot retorični odziv na jarke svetopisemske slike. Tako so nastajale dobesedno ›apokaliptične‹ pesmi, le da to pesemsko gradivo kot celota ni več opisovalo mitskega sodnega dne in vznika nove dobe, temveč je kritično komentiralo iztirjeni življenjski svet človeštva v prvi četrtini 21. stoletja, hkrati pa ni šlo več za navdihnjeno in religiozno besedilo, temveč eksteren, (meta)pogled na človekovo stvarnost in opazovanje zgodovine pri njenem ›delu‹, v živo.
O zgradbi zbirke
Petra Koršič: Knjiga Naposled je zgrajena v obliki zadrge. Obsega 43 naslovljenih pesmi, pri čemer zgradba knjige priča, da gre za dva dela knjige. Prvi in drugi del, ki obsegata po 21 pesmi se prelomita v kratki srčiki pesmi, ki pravi: »iz normalizacije nenormalnega /// v totalizacijo totalnega« in bi lahko bila samostojna pesem. Pri tem sta predhodni del pesmi, ki sodi v prvo polovico, in sledeči del pesmi, ki pripada drugi polovici knjige, sestavljeni iz 42 vrst strahov oziroma 42 vrst smrti. Gre za 22. pesem po vrsti. Številka 42 je tako opazno izpostavljena. Za moto služi citat iz Biblije, Razodetje 1,3: »Blagor tistemu, ki bere, in tistim, ki poslušajo [besede tega prerokovanja in izpolnjujejo, kar je zapisano v njem! Kajti čas je blizu].«
Aleš, nam lahko kaj več poveš o tem, kako je prebiranje Biblije pustilo pečat v tvoji novi knjigi. Ne le s citatom, ampak si se navdihoval tudi po zgradbi?
Aleš Učakar: Pesniška zbirka Naposled ima dvodelno in simetrično zgradbo, sestavljata jo dve skupini po 21 pesmi in vmesna pesem, ki po svoji formi in vsebini odstopa od vseh preostalih. Dominantna smer razpoloženja pri linearnem branju poteka v obliki črke V. Mozaik sveta, ki ga pesmi upovedujejo v prvi polovici, se vseskozi (k)ruši, pred našimi očmi razpada, vse bolj in bolj tone v moralni in fizični razkroj. Skrajno dno je doseženo s pesmijo ›normalizacija nenormalnega‹, ki je tudi oblikovno razločena od drugih pesmi: gre za dvojen katalog ›strahov‹ in ›smrti‹, ki ju povezuje zlovešča napoved: »iz normalizacije nenormalnega / v totalizacijo totalnega«. Pri tem se dobesedno napaja pri strašilnih sporočilih medijske propagande, ki je od pomladi 2020 napovedovala konec vsega dotlej znanega in vznik dobe ›nove normalnosti‹. Ker pa se pri tem skušajo normalizirati po vseh dosedanjih civilizacijskih in humanističnih merilih nenormalni medčloveški odnosi, je jasno, da se kot taki lahko iztečejo edino v raznovrstno, tako rekoč komercialno ponudbo ›smrti‹.
Razen omenjenega ›kataložnega‹ pesemskega pregiba, tečaja, s katerim se razpoloženje pesniške zbirke končno odrine od dna in začne pot iz tega mraka navzgor, je torej v knjigi 42 pesmi; tudi naštetih strahov in smrti je dvakrat po 42. Gre za eno od mnogih števil, ki jih navaja sklepna svetopisemska knjiga in ki so prav tako na različne načine všita v teksturo zbirke.
Nadaljnji mogoč način branja je lahko tudi v obliki črke Y oziroma zadrge: spust v temo in po njem vzpon v prostost nista premočrtna, temveč ubirata različne meandre in zapike, saj nobeno življenje ni črno-belo in brez ovinkov. Po drugi strani pesmi prve in druge polovice ob takem branju lahko vstopajo v medsebojno komunikacijo, pri kateri gre opaziti neprestano prehajanje tako motivike kot poetične perspektive med kolektivnim in individualnim, med družbenim in intimnim.
Na povrhnjici knjige je to med drugim vidno s postavitvijo določenih pesmi na ključna, prelomna mesta. Zbirko uvaja pesem ›odgovori in vprašanja‹, ki je programska, že v naslovu pa daje slutiti, da imamo opraviti s svetom, ki ga obvladujejo predpripravljeni odgovori, h katerim je smiselna vprašanja šele treba poiskati; če le ni človek za to preveč duhovno len. V brezno vsega hudega ob koncu prve polovice knjige je mogoč zlovešč pogled ›nad žrelom‹, čemur sledi nič manj kot konec sveta v pregibu pesniške zbirke. Preživeli bralci se takoj po njem zdramijo v ›čudno jutro‹, ki je sicer še pod vplivom moreče omotice, vendar vsaj kaže nekatera znamenja, po katerih je upanje vsekakor nujno. In da to ni bilo zaman, dokazuje zadnja pesem ›imena in števila‹, v kateri se sredi ruševin razpadlega sveta pozornost končno zgosti v zaupno intimnost, iz katere bodo zrasli stebri novega.
V neposredni zvezi s temi razmisleki je tudi naslov pesniške zbirke. Kot nepoboljšljiv optimist in romantik sem želel prav s to sugestijo nakazati, da na koncu vsakršnega boja proti še tako nezaslišanim gorjem naposled dospemo do izpolnitve, potešitve, uresničitve: do miru.
O pripovednem toku (zunaj → noter …)
Petra Koršič: V prvem delu se ob opazovanju stvarnosti okoli subjekta zvrščajo vprašanja. Pesniški subjekt napove: »vrtal bom z vprašanji tam, kjer bo bolelo / na svežo bolečino sproti trosil sol« (str. 5). In že ob začetnih vprašanjih ugotavlja: »okrog sebe iščeš / ampak pot gre navznoter / dol in v temo« (str. 7).
Aleš, ali bi lahko rekli, da se pripovedni tok knjige spirali od zunanjega navznoter in spet ven? Je prepoznavna družbena matrica zasledljiva tudi v intimnejših okoljih? Bi lahko rekli, da so v Naposled tako družbene/družbenokritične in intimistične pesmi?
Aleš Učakar: Svojo poezijo bi še najlaže opredelil kot pretežno intimistično. To pomeni, da se z zbirko Naposled nekoliko odmikam od osnovnega metjeja, saj večina tukajšnjih pesmi zajema motive in teze iz zunanjega, celo globalnega, vsekakor pa močno antihumanističnega sveta. To sicer ni naključje, saj so s tem odraz družbenih vplivov, ki iz okolice agresivno vstopajo v posameznika, ta pa jih je prisiljen po najboljših močeh predelovati, naj mu bo to všeč ali ne. Pesniškim subjektom pa je vseskozi skupno iskanje prehodov skozi zmešnjavo zunanjih motenj, iskanje poti k sebi, v notranjost: v intimni, notranji svet samega sebe oziroma edine varne družbe, ki obenem zagotavlja popoln mir in postavitev posameznika, pa tudi jamči za življenje tukaj in zdaj ter preživetje v prihodnosti: varno ›dvojino‹ oziroma cilj in smisel vsega, kar (kot posamezniki) sploh iščemo v tem svojem obstoju – življenje v ljubezni.
Med človekovo notranjostjo, psiho, intimo na eni strani in družbo kot skupnostjo ter naravnim svetom kot nepogrešljivim ekosistemom mora obstajati dialektična vez, toda enakomerna. Na njej morajo biti znosno porazdeljene silnice napetosti in sprostitev, zahtev in zadovoljitev, možnosti za individualen razcvet in za darovanje samega sebe sočloveku. To prehajanje naj bi bilo umirjeno, skladno in na dolgi rok uravnoteženo. Posebej v zadnjem obdobju pa prav to ljudem na planetarni ravni ni več dopuščeno. Izrazito asimetrično se je zaostril pritisk odtujenega, tehniziranega in militariziranega sistema na oslabljenega, že skozi daljše obdobje siromašenega posameznika, ki ima zato v tem neenakem, a skorajda epskem spopadu bore malo možnosti za uspeh – pa čeprav se ravno nanj opirajo vsi upi za preživetje tako človeka kot človečnosti.
Vseskozi sem slutil, da je treba takega posameznika v tem boju podpreti, da bi imel morda vsaj nekoliko boljše karte pri spoprijemanju z izzivi modernosti. To je uporništvo, toda drugačne vrste kot tisto, ki je vsem vidno, se dogaja na ulici, vihti transparente in skandira bojevite slogane. To je uporništvo, ki naj (o)krepi duha, da se bo zmožen postaviti zase, za pravice lastnega razvoja in za razmere, ki mu bodo dopuščale živeti v ljubezni, torej hojo po poti do svojega eksistenčnega smotra.
O subjektih
Petra Koršič: Aleš, kako to, da si se odločil uvesti romanticiranega subjekta, gleda na to, da kot strokovnjak za literaturo (komparativist, urednik) poznaš njegove pasti? In ali si zavestno členil, kdaj je prva oseba množine, kdaj dvojine, kdaj ednine, kdaj poročevalsko izjavljanje?
Aleš Učakar: Skozi različne pesmi v tej zbirki govorijo različni pesniški subjekti. Ta ›pripovedna‹ perspektiva ni enovita, včasih nastopa subjekt v ednini, včasih v dvojini, pogosto kar v množini, nagovarja lahko samega sebe, včasih svojega (komplementarnega) partnerja, pogosto je v komunikaciji s kolektivom: in tudi ta je lahko kdaj tuj in sovražen, spet drugič naklonjen zaveznik.
To je deloma gotovo posledica nastajanja teh pesmi. Niso bile namreč napisane v enem zamahu, temveč so se nizale povsem spontano, kakor so v resnični družbeni stvarnosti pač vznikali dogodki in doživljaji, ki so inducirali različne čustvene reakcije ali tudi že bolj analitične razmisleke ob njih. Po drugi strani mi je nekoliko šlo tudi za to, da se tako imenovani pesniški subjekt ne bi pretirano lepil na avtorja, ki je v konkretni, realni družbeni stvarnosti zadnjih petih let – ni mi je treba nadrobneje opisovati, kajti prisilno smo jo doživljali prav vsi: tako pripadniki najožjih skupnosti kakor nasploh celotno človeštvo – kajpak osebno prav tako kot vsi drugi doživljal in preživljal izzive, tegobe, travme … In da bi se osebni (ali celo osebnoizpovedni) zapisi lahko prekvasili v literaturo, sem poleg petih let ›karence‹ bržkone instinktivno pomagal tudi z izbiro mnoštva perspektiv, pravega panteona/bestiarija pesniških subjektov, ki se besno, zgroženo, utrujeno, sovražno, užaljeno, cinično, prestrašeno, uporno, pogumno, zaupljivo, zanesljivo: ljubeče prebijajo per aspera ad astra – kdaj gomazijo »po še premikajočih se truplih sebi enakih«, drugič odhajajo »z roko v roki« proti sončnemu obzorju; in čeprav »je ta svet konec vsega«, čeprav je pot, ki jo puščajo za seboj, »pusta in prazna«, po njej stopajo srčno, »kajti življenje gre vedno le naprej«.
O vlogi poezije
Petra Koršič: Romanticirani subjekt ne tarna le o samosti, ampak se sprašuje o smiselnosti poezije. Kakšna je vloga poezije v knjigi? Kakšna je po tvojem mnenju vloga poezije danes?
Aleš Učakar: Ob omenjenem intelektualnem, duhovnem uporništvu in kibiciranju za interese fizično, statusno šibkejšega se tudi sam sprašujem, ali je poezija, ki se v pretežni meri posveča človekovi intimi, sploh legitimen medij za takšno, aktivistično lego. Kakšna in kolikšna sploh je moč poezije? Posebej v modernosti, ob soočanju z rušilno močjo tankovskih granat in balističnih raket sta poezija in pesniški človek fizično brez možnosti: »moje kosti bodo seveda gorele / in verzi, suhi kakor dračje«. Toda po drugi strani v rokah čisto zares niti nimamo česarkoli močnejšega in nevarnejšega, kot je ravno beseda oziroma pesem kot ena njenih najžlahtnejših manifestacij. Četudi bi klavrni obeti raje napeljevali k obupu, je prava pot vendarle vseskozno upanje in neomajno delovanje, kajti na dolgi rok »naše orožje je mogočno / in ob koncu tiho zmaga«.
Vse to velja kajpak za skupnost, ki je pesemsko čuteča in delujoča – oziroma za ljudi, ki sploh premorejo čut za poetično; in čut za bolečino. Čeprav smo vajeni tarnati nad odporom večine populacije do knjige, literature in poezije, dobro vemo, da zlasti slednja zanesljivo premore impulz, ki v še tako zakrknjenem človeku vžge iskro, ta pa vname plamen misli. Morda ne že kar v prvem poskusu, ampak možnosti obstajajo. In nanje pač moramo staviti.
Z druge strani je res, da je vedno mogoč ugovor, češ, ali ni »življenje mnogih pomembnejše od preživetja enega« – pri čemer naj bi šlo v največji meri za materialno, telesno eksistenco. To v določenem smislu najbrž drži (namreč toliko, kolikor drži za prav vsako biološko vrsto v znanem vesolju), kljub temu pa z drugega, partnerskega brega prispevamo maksimo, po kateri je »življenje enega pogoj za preživetje mnogih«. Ali parafrazirano: brez poezije smo nič, s poezijo smo vse.
O zlu in o konceptu vojn
Petra Koršič: Pesem Lahko se zaključi: »lahko se postaraš že v zibeli in pravočasno odmreš / […] lahko pa seveda počakaš še vrsto let / in se šele takrat, plešast in tudi sam ves domišljav / samozavestno razcediš v kalorije zlosti« (str. 11). V knjigi Naposled se ukvarjaš z zlom, novimi oblikami vojn … Nam lahko pripoveduješ o tem?
Aleš Učakar: Ko premišljujemo o zlu, si ga največkrat mislimo kot opozicijo njegovi protipomenki, ki naj bi bilo ›dobro‹. Temu kajpak lahko pritrjujem, vseeno pa – vsaj v trenutkih svojega bolj neizprosnega, krvavo neusmiljenega čutenja – mislim, da je še bolj prava, še mogočnejša protipomenka zlu – ljubezen. To dvoje se radikalno izključuje. Da je zlo sploh mogoče, je namreč treba biti brez srca; in kdor Ljubi, ta niti telesno niti kakorkoli drugače ni sposoben zla: stanovitno živi v ekvilibriju, za soljudi ima v svoji malhi razumevanje in sočutje.
V razmerah zdravstveno sprožene, v nadaljevanju pa z jekleno brutalnostjo politično in represivno vódene krize izpred petih let smo v praksi doživeli svojevrsten presejalni test: ločil je tiste državljane, ki so zlo kot ›novo normalnost‹ zavrnili, od velike večine, ki ga je bodisi sprejela bodisi se z njim pasivno sprijaznila. Podobni testi se odtistihdob na različnih področjih praktičnega življenja množijo kar naprej in vsem je skupno to, da jih pred ljudi postavlja zlo oziroma vsakokratne materializacije zla; kot ni presenetljivo, se to zlo v moderni dobi daleč najraje odeva v blišč kapitala. Da denar diši, je dobro znano, zato poleg svoje prvotne funkcije z lahkoto opravlja tudi umazani posel razdiranja, razžiranja medčloveških odnosov.
In medčloveške odnose pred takimi ›virusi‹ najučinkoviteje imunizira prav ljubezen. Nekaj te zdravilnosti sem skušal pretopiti tudi v pesmi, ki se na poti skozi zbirko ne bojijo pogledati v brezdanjost vsega tistega, kar bi moralo človeštvo sčasoma vendarle že pustiti za sabo, proti sklepnemu delu pa se čedalje bolj posvečajo raje krepitvi tega, kar nas (lahko) povezuje – najprej srce s srcem, nakar lahko obe močnejši vstopata še v skupnost, pri čemer se jima »v smehljaju / zrcalita zaupanje / in vera v boljši svet«.
Eden od najstarejših pojmov zla v zgodovini človeštva, čeprav je ravno zato nemara celo oguljen in zbanaliziran, se mi zdi koncept vojne – vojne kot ultimativnega propada skupnosti, ljudstev, narodov, civilizacije. Svojevrsten paradoks je v tem, da po eni strani doživljamo čas naše sodobnosti kot daleč najnaprednejše obdobje, kar jih je bilo človeštvo kdaj deležno: in sočasno bržkone še nikoli doslej ni v svetu razsajalo toliko vojn, kot jih danes. Ker je to istovetno s čisto praktično različico apokalipse, na kakršni (oziroma na njeni mitski preslikavi) sem temeljil celotno pesniško zbirko, se mi je zdelo nujno dodati v pesemsko gradivo te knjige tudi besedilo, ki ga je navdihnil nekoliko drugačen vir.
Pesem ›ljubeznivi možje‹ je najmlajša v pričujoči zbirki, a se je kuhala dolgo in z bolečino. Čeprav se nanaša na del sveta, ki se, naj bo to še tako osupljivo, rad imenuje ›svetopisemska‹ ali celo ›sveta dežela‹, si tresljajev za njen nastanek nisem sposodil iz Svetega pisma, temveč iz zakladnice grške antike, natančneje, iz Aristofanove komedije Lizistrata. Globok prepad med mitom in resničnostjo vidimo lahko že v tem, da je v starodavnem dramskem besedilu utopija mogoča in izvedljiva, medtem ko si je v aktualni, novoveški stvarnosti niti zamišljati ni mogoče, ne da bi avtor tvegal nelaskavo oznako naivnosti in neresnosti. Toda v luči natanko istih krvavih grozot hkrati izzivam tudi dandanašnji precej namazano gromoglasno vpitje o potrebi po večji vlogi žensk v družbi; s tem se kakopak strinjam, bi pa vseeno vroče priporočal, da naj ta boj stopi še mnogo korakov dlje od denimo zgolj leporečnega, a precej robavsastega iznakaževanja slovnice in pravopisa.
Ob tolikšni količini tudi že zgoraj omenjenega zla, ki se na vse nas izliva zlasti skozi medije, bi bilo gotovo na mestu, če bi ga naposled iz tega sveta izgnala grom in strela – ljubezni. Ljubezni mater, ki svojih sinov ne bi več puščale pobijat sinove drugim materam; ljubezni žena, ki svojih rodnih otrok ne bi več pehale v osirotelost, temveč bi svojih, menda ljubljenih mož niti po pomoti ne puščale ugonabljat prihodnost drugim, tujim, docela neznanim ljudem in ljudstvom. In še mnogih drugih ljubezni, od katerih bi prav vsaka morala zadoščati za izruvanje kužnih kali iz človeških src. Utopija, sanjarija? Zakaj pa ne. Brez prvega koraka proti pravičnosti ne bo ta pot nikoli prehojena. In ker se orožje nikoli ne bo podalo po njej, je prav, da ta korak naredi vsaj poezija.
O tehnologiji
Petra Koršič: Od pesmi Spektakel naprej se predmet obravnave iz ožje družbenega razširi v planetarno zavest in »težava« razraste v problem človeštva ob turbulentni digitalizaciji in robotizaciji (»algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča / […] kri nam bodo izpili iz žic in evtanazirali duše« (str. 17)). Kritika turbokapitalizma, vseprisotnega skrajnega poziva k trošenju se izpisuje sarkastično (pesem Sopozaba). Spomnim se znanstvenofantastičnega (futurističnega) filma Equal, v katerem mladi prejemajo medikamente, da bi zatrli čustva in bili želeno robotizirani … Pri protagonističnem paru namera ni uspešna, njuna čustva so močnejša. Apokaliptično turoben, temen svet upesnjuje tudi mdr. tvoja pesem Prepoved: »nekoč bo prepovedano / izrekati resnico / izražati naklonjenost / mehkosrčnost, nežnost / odsvetovano bo usmiljenje« (str. 30).
Zanima me, ali si tudi tvoja knjiga želi poudariti pomen čustev in intime kot zatočišča. Namreč v drugem delu se ob nekaterih družbenokritičnih zvrstijo mehke pesmi o dvojini, mehkobi, ljubezni, upanju … Naj izpostavim pesem Sestop.
Aleš Učakar: Ena od težjih tem sodobnosti je tudi vsesplošna brutalna tehnizacija, ki je do danes že dodobra prepojila življenje. Instinktiven in načelen odpor je gotovo razberljiv iz mnogih mest v tej knjigi, najočitneje nemara v pesmih, kot so ›spektakel‹, ›pritlikavci‹, ›štirje letni časi‹ in ›kristalizacija duše‹. Tam so med drugim opisi posledic, kakršne verjetno prinese nepremišljeno samoizročanje človeka v robotske roke nekakšne lažne inteligence, kot se zmotno (zlobno?) imenuje.
S tem nočem reči, da je tehnika sama po sebi nekaj slabega in da jo je treba zavračati: tehnologija je konec koncev velika odlika in opredmetenje genialnosti človeškega duha. Toda kot velja za vse njegove objektivizacije, je tudi s tehnologijo treba delati v rokavicah, kajti v enaki meri, kot nam olajšuje življenje, nam ga ob pretiravanju ali zlorabi lahko tudi poškoduje ali nas celo ugonobi. Bojim se, da je hibris modernega človeka prav v tej prevzetnosti, nereflektiranem napuhu, s katerim drvimo v zamenjavo vsega ›človeškega‹ z digitalno-virtualno-tehnološkim, namesto da bi si tehnologijo podredili in jo asimilirali kot koristno podporo vsemu ›človeškemu‹. Poezija v tej točki lahko sicer opozarja, a če zavedanje o tej usodni zmoti ne prodre pravočasno, utegnemo zamuditi poslednji vlak: tehnofanatiki nam namreč napovedujejo, da bo do takšne zamenjave biološkega celičnega principa s holografsko-digitalnim prišlo že v tem letu.
Če ob tolikšnem številu veroizpovedi dejansko kje obstajajo kakšni bogovi, bi torej zdaj bil nadvse primeren trenutek, da se obelodanijo in človeštvu preprečijo tak kolektiven samomor.
O molku in besedi
Petra Koršič: Optika se v pesmi Alkimist obrne k posamezniku in v intimo. Še več, tu dobimo odgovor, zakaj je prišla nuja po pisanju, zakaj je »molčanje zlo«, zakaj je ta knjiga nastala kot zdravilo za molk, »da bo odložil svoj hlinjeni plašč / in odzorel v besedo«. Besede so odzorel molk, pravi subjekt in veli alkimistu, »pritisnite na nevidne vozle / in raztreščite urok neizbežnosti« (str. 22).
Kaj dodatnega še lahko rečeš na razmerje med molkom in besedo? Si plodovit prevajalec stvarne literature in na misel mi ob številnih naslovih pride naslov Tihi: moč introvertiranih ljudi v svetu, ki ne zna molčati …
Aleš Učakar: Eden najbolj znanih in rado citiranih uvodov v svetopisemske knjige je tisti v Evangeliju po Janezu: »V začetku je bila Beseda.« Dodajam, da mora biti beseda tudi na koncu vsega. Besedi oziroma njeni odsotnosti sem v zbirki Naposled namenil kar nekaj pozornosti.
Beseda je pot, po kateri se med ljudmi razmnožujejo misli in želje, znanje in sanje. Beseda je tudi vse tisto, kar je treba zastaviti v prid pravičnosti, dostojnosti, dobrega – ljubezni, seveda. Tudi mračnejša polobla pa razpolaga s svojimi besedami, s katerimi seje strupe, vendar pri tem ne gre za govor, temveč vrišč, ki skuša ljudem premočno napolniti ušesa in preglasiti morebitne misli. Javni prostor dandanes vse preveč posiljuje posameznika s tem potrošniško-propagandnim hrupom, truščem, bliščem, puhlicami. Koliko se mu je zmožen upreti in ohraniti pokončnost v tem neurju agresivne ravnodušnosti? To bo odvisno od tega, kako dobro se je usposobil za obvarovanje svoje dragocene individualnosti. In nepogrešljiva vadba za to moč je na voljo v literaturi, po kateri je treba zgolj hoteti seči.
Najgloblje nam besede sežejo v dušo, kadar jih sprejemamo s tišino: in spremljajočim mirom; ravno mir je namreč tista dodana vrednost tišini, da ta ni zgolj odsotnost besed in govorjenja. V pesmi ›alkimist‹ je zato mogoče prebrati diagnozo, da »je tišina dobra, molčanje pa zlo«. K tišini vabimo, ker je pomensko polna in gosta; z molčanjem, kadar bi bilo treba izreči Besedo, pa je pomagano le »apostolom višjega poslovnega razreda«, da lahko nemoteno izvajajo svoje nakane. Toda isti molk, če se zatečem vanj, močno poškoduje tudi mene samega, saj me odeva v topli plašček konformizma in mi zaslanja pogled za tisto, kar bi moral brezpogojno spoznati, da bi lahko zorel. Tako kot je nujno »pogled vzvračati navznoter« in imeti hkrati oči na pecljih, je nujno tudi bogatiti naš skupni življenjski svet z Besedo, ki je tiha, a gromka – ki je mehka, a »poblisne kot bridko bodalo«.
