Se zgodi marsikaj. Se zgodi, da ti zjutraj, ko vstaneš, v wc pade telefon, se zgodi, da pozabiš ključe ali pa da zajebeš neko blazno pomembno zadevo, ki je res ne bi smel zajebat, a jebat ga, se zgodi. Se pa zgodi tudi, da se ti včasih za nek trenutek v času pač sfuka. Zmeša, znori, da se ti pošvendrajo nudli v glavi, da te butne čez les, da stopiš korak proti temu, da postaneš tisti sosed/soseda, ki živi v pol podrti hiši z mačkami ali kačami, tava po vasi levo in desno in si prepeva pesmice – pa ne, da je s tem kaj narobe. Zgodi se, da pozabiš, kako toplo je lahko sonce, kako so nekateri dnevi v bistvu čisto okej in da si lahko prižgeš čik na klopci pred blokom in malo zadihaš. Jezikovni kod se ti zamenja v saje in saje ti puhtijo, oblikujejo mozag, ki postane sajast – sanjaš sajaste sanje postaneš umazan od oglja, odtujen od kože in besed, ki niso več take, kot se jih spominjaš iz polpreteklih dni. Nekdo, ki naseljuje tvoje telo, se vede podobno tebi, a ne povsem isto. Spominja na neke sorodnike, znance, kolege, ki si jih včasih rešetal s prezirom skozi rulete vek. Ta tujek v tvojem telesu meče stvari, razbija flaše in rani najbližje ali pa sploh ne vstane iz postelje. Ne prepoznaš te zrcalne podobe sebe
Se zgodi, okej. Recimo, da nisi ravno najboljše. V tem stanju lutaš po internetu in zapaziš oglas z naslovom Nisi okej? Povej naprej! Ta oglas ti obljublja, da bo država poskrbela zate. Da boš lahko dobil pomoč, ki jo potrebuješ, da ti mozag iz saj ne bo več zabijal žebljev v trebuh. Nisi okej? Povej naprej je portal Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki ga sofinancira Evropska unija. Portal prek različnih rubrik, v katerih ljudje delijo svoje osebne zgodbe in številnih povezav promovira destigmatizacijo težav z mentalnim zdravjem in ponuja pomoč ljudem v stiski. 18. 5. so celo pod pokroviteljstvom nove predsednice Nataše Pirc Musar organizirali prvi Festival javnega zdravja! Izjemno, okej, super! Pa to so vendar čudovite novice! Vse torej le ni izgubljeno. Očitno obstaja možnost, da si ljudje, ki si ne morejo privoščiti petinšestdeset evrov na uro prav tako poiščejo pomoč, ki jo nujno rabijo. Zato klikneš na podzavihek Kam po pomoč?
Odpreta se dve drevesi, eno je za nujne primere in drugo za primere, kjer se posameznik znajde v stiski. Dobro, si rečeš, najbrž nisem ravno nujen primer, zato klikneš na drugo drevo. Recimo, da živiš v Ljubljani, kot številni ljudje danes. Recimo, da nimaš avta, da bi se redno vozil po Sloveniji na obravnave. Recimo, da, skratka, ugotoviš, da bi za prvo obravnavo na Psihiatriji v Ljubljani čakal vsaj 109 dni. Dobro, boli te kurac, itak si ne želiš tablet, pomisliš in greš dalje. Rad bi, da te nekdo sliši, rad bi se pogovarjal o tem, kar te muči. Zato greš dalje – Centri za duševno zdravje odraslih so sicer izjemno dobrodošli in koristni centri na periferiji. Ne pozabimo, da nimamo avta in da je slovenski Javni promet v takem uber kurcu, da avtobus iz Kamnika v Ljubljano vozi eno uro. Potemtakem bi si moral vzeti vsaj 3-4 ure, da bi prišel na neko lokacijo na periferiji in nazaj. Ampak to je v bistvu brezpomensko, ker tudi, če bi lahko tedensko vložili toliko časa v naše mentalno zdravje (zaradi službe ipd.), večino teh centrov tako ali tako deluje na lokalni ravni in ne sprejemejo pacientov iz Ljubljane.
Tako iščeš dalje – upi po pomoči, ki ti jih je vzbudila dotična kampanja s svojim festivalom mentalnega zdravja, še niso popolnoma izčrpani. Iščeš psihiatrično obravnavo. Kličeš naokoli in izveš, da se v Ljubljani večinoma prek koncesije ponuja le diagnostika. Čakalne dobe za dejansko pogovorno, psihološko terapijo so še višje. Prvi možen termin, kjer ti ni ponujeno samo eno srečanje je decembra 2024. Okej, ni panike? Mislim, je. Je malo panike. Medtem ko verjetno je res, da bi v primerih absolutno življenjsko ogrožujoče nujnosti dobili pomoč, ki jo potrebujemo, je hkrati tudi res, da stiska človeka, ki ni v neposredni življenski nevarnosti zaradi nje, nikakor ni zanemarljiva, sploh če človeka trpinči več kot eno leto. Občutek brezizhodnosti, občutek, da nam nihče ne more pomagati, da nam država ni pripravljena pomagati, pa je skorajda enako hud kot stiska sama.
A vendar namen tega članka kljub vsemu ni opozoriti na nečloveške čakalne dobe. To smo slišali že sto in enkrat, temveč na problem dotičnega portala Če nisi okej, povej naprej. Medtem ko je res, da portal s širokim oglaševanjem promovira mentalno zdravje in deluje proti destigmatizaciji tovrstnih problemov je vse skupaj … no, malo jalovo, če te pomoči ni mogoče dobiti. Kaj mi pomagata prikupni drevesci, ki mi v praksi po dveh urah klikanja povesta, da pomoči v Ljubljani ni možno dobiti? Kaj mi pomagajo prijazne ilustracije in vzpodbudni slogani, če moram na obravnavo čakati več kot eno leto, če je ta sploh možna? Ne le, da portal po upih na pomoč zapustim razočaran, zapustim ga jezen. Jezen, ker država s tovrstnimi marketinškimi forami in festivali mentalnega zdravja postavlja predse neko jebeno fasado, v katero so vrezani nasmeški, češ vse je super, če ste v kurcu, samo pridite po pomoč, medtem ko temu niti približno ni tako. Vse skupaj je celo rahlo neodgovorno, ker, kako naj se človek v stiski, ki se obrne na portal, počuti, ko ugotovi, da so vse skupaj zgolj dim in ogledala? Če se vdamo cinizmu bi lahko celo rekli, da je ta fronta nek suh, slab PR trik, kjer si želijo trenutne oblasti javnost prepričati, koliko naredijo za to zdaj popularno temo, ki je mentalno zdravje, medtem ko se stvari v resnici niso prav nič spremenile.
Izjemno mi gre na kurac, da ti – če se zgodi, da potrebuješ pomoč z duševnim zdravjem – država laže s širokim nasmeškom in prikupnimi ilustracijami. Težko bi sicer to kampanjo v odbri veri do resnice označili za zlonamerno, kljub temu pa verjamem, da vse, kar se tiče teme duševnega zdravja, le ne more biti zgolj dobro in je absolutno lahko ter morda celo mora biti podvrženo kritiki. Moramo izpostavljati luknje, ki se kažejo čez fasado. Ni dovolj, ne more biti dovolj, da nam država ponuja izumetličena sporočila o duševnem zdravju. Rabimo dejansko pomoč. Potrebujemo dostop do psihiatrov in kliničnih psihologov. Potrebujemo čakalne vrste, ki niso astronomske. Potrebujemo center za duševno zdravje v Ljubljani, kjer je trenutno do omenjenih storitev skorajda nemogoče priti. Jezen sem, ker se kampanja Nisi okej? Povej naprej občuti kot sol na svežo rano, ker ko se opogumiš in premagaš stigmo, dejansko greš po pomoč, si priznaš, da nosiš to, kar je v družbi označeno za zmešan, prideš iz te poti še bolj potrt. Še bolj izpraznjen, ker ti te, ki so ti obljubili nestigmatizirano obravnavo in pomoč, potem v procesu odklonitve ali raje nezmožnosti pomoči, sporočijo, da če ravno ne umiraš zaradi svojih težav, ne moreš dobiti pomoči. Na nek čuden način si potem še dodatno stigmatiziran, ker dobiš sporočilo, da tvoje težave niso dovolj pomembne ali velike in da, če želiš pomoč, rabiš bit bistveno bolj zjeban. Medtem pa surfaš po vzpodbudnih sloganih in obljubah na spletni strani kampanje Nisi okej, povej naprej in prebiraš o tem, kako boš, majkemi, lahko dobil pomoč.
