Odvisnost kot meditacija o bolečini

»Poskus bežanja pred bolečino je tisto, kar v resnici povzroči še več bolečine,« pravi dr. Gabor Mate, kanadski zdravnik, ki je bil sicer rojen na Madžarskem v Budimpešti med genocidom druge svetovne vojne. Njegovi stari starši so bili ubiti v Auschwitzu, večji del njegove družine je izginil med vojno, oče pa je pristal v nacističnem taborišču prisilnega dela. Mate se je najprej ukvarjal s poučevanjem angleščine v srednji šoli in se šele kasneje odločil, da bo sledil svojim otroškim sanjam, ali kot sam najraje zatrdi, svoji Želji in se posvetil študiju medicine. Več kot dvajset let je vodil zasebno ordinacijo splošne, družinske medicine, med katerim se je delno delal tudi kot koordinator enote za paliativno oskrbo1. Večina njegovih trenutnih pacientov trpi za hudo obliko odvisnosti, duševnimi boleznimi ali virusom HIV.

V tem zapisu bi želela osvetliti del njegovega razmišljanja o odvisnosti, o posamezniku v tem trenutku v času, predvsem pa njegov pogled na travmo, ki je tesno povezana z bolečino in posledično tudi različnimi vrstami zasvojenosti.

Sam verjame, da sicer vse odvisnosti niso zakoreninjene v travmi ali zlorabi, vsekakor pa ima vsaka svoj izvor v pretekli boleči izkušnji. Bolečina je v središču vseh odvisnosti. Prisotna je v nekom, ki obsesivno igra igre na srečo, odvisniku od interneta, alkoholiku, pri nekomu, ki kompulzivno nakupuje in pri deloholiku. Bolečina morda ni tako globoka, ampak je zagotovo tam.

V javnosti se je začel pojavljati po objavi knjige In the Realm of Hungry Ghosts: Close Encounters with Addiction – prev. V kraljestvu lačnih duhov, v kateri lahko preberemo močan poziv k dekriminalizaciji drog in veliko bolj informiran in občutljiv pogled na odvisnost. Sam ugotavlja, da odvisniki, tisti jih zavračamo kot odvisnike, niso bitja z drugega sveta, ampak le posamezniki, ki so se znašli na enem koncu spektra bolečine, kjer bi se lahko znašel kdorkoli izmed nas. V svoji knjigi nam predstavi zgodbe njegovih najbolj ekstremnih pacientov, ki so kradli, goljufali, prodajali spolne usluge in se tako ali drugače predajali drogam.

Velik del svojega angažiranega pisanja posveča tudi neučinkoviti vojni proti drogam, ki jo večinoma vodijo ZDA. Piše, da so pri znižanju z drogami povezanega kriminala veliko bolj učinkovite npr. prostori za varno jemanje drog, brezplačna zdravniška oskrba, sterilni pripomočki za jemanje drog in splošna socialna varnost.

Mate išče temeljne vzroke zasvojenosti in uporablja klinični in psihološki pristop k iskanju odgovora na vprašanje, zakaj si določeni ljudje tako ultimativno škodujejo?

Vse odvisnosti in zasvojenosti imajo enak izvor in obenem tudi prognozo. Izhajajo iz pomanjkanja ljubezni in iz naše nezmožnosti, da bi svoje otroke ljubili tako, kot bi morali biti ljubljeni. Obenem pa iz tega, da bi same sebe ljubili na način, ki ga potrebujemo. Odvisnost ni izbira, ki bi jo kdorkoli zavestno sprejel in ni nikakršna izguba dobrega in ni šibkost v karakterju in ni neuspeh volje, niti ni dedna možganska bolezen, temveč je odgovor na človeško trpljenje. Vsi pacienti, s katerimi je dr. Gaber sodeloval so bili resno ranjeni kot otroci. Ženske so bile spolno zlorabljene, moški so bili tudi spolno zlorabljeni, obenem pa so vsi preživeli tako čustveno kot tudi fizično zlorabo. In zato, če pogledamo tudi sodobne znanstvene članke, lahko razumemo odvisnost, ne kot bolezen ali izbiro, temveč kot začasni poskus pobega pred trpljenjem in bolečino.

Kar posamezniki potrebujejo pa ni obsojanje in kontroliranje simptomatike zasvojenosti, temveč potrebujejo pomoč pri zdravljenju njihove travme. Mediji in kulturna panorama zasvojenosti je takšna, da kaže zasvojene ljudi, ampak ne pojasnjuje zakaj so zasvojeni. Pokaže nasilno željo po drogah, ne razloži pa iz kje to nasilje izhaja.

Razmišljanje o tem, kako te posameznike ozdraviti pa je zelo »zahoden« 2pravi dr. Gaber. Kjer je ta, ki je zasvojen bolnik, zdravnik pa je strokovnjak, ki ga bo ozdravil, »kot bi želel ozdraviti kos mesa,« pravi Gaber v intervjuju Childhood trauma creates addiction prev. »Travma v otroštvu vodi v odvisnost«. Če vprašanje zastavimo tako, potem pravi, da zdravljenje in ozdravitev nista možna. Pod pogoji, ki trenutno vladajo v pravnem, družbenem in zdravstvenem svetu Zahoda, v katerem dr. Gaber tudi deluje, so možnosti za ozdravitev zelo majhne, ker k problemu pristopamo z napačne perspektive.

Seveda medicina priznava razpone oz. spektre zasvojenosti in odvisnosti. Nekateri se absolutno lahko dokaj enostavno rešijo odvisnosti, ampak tisti, ki so zares globoko v zasvojenosti, jim je najtežje, obenem pa so stigmatizirani tudi s strani družbe, kar onemogoča zdravljenje. Kjer bi potrebovali pomoč in sočutje, so kaznovani.

»Pred sabo imamo torej otroke,« pravi Gaber, »ki so zelo travmatizirani in ko so otroci travmatizirani se to neposredno prenese na samozavest – sram jih je. Otroci večino občutij obrnejo vase in si torej mislijo, da če me tako boli, potem pa že moram biti grozna in slaba oseba. Ali pa druga oblika zlorabe, spolna zloraba, pri kateri si otroci nezavedno očitajo, da bi se morali braniti in ker se niso, so zaradi tega šibki. Iz tu izvira ta grozna bolečina, ta bolečina, ki jo je nemogoče zdržati – iz zlorabe. Človeški um pa se razvija v odnosu do okolja v katerem živi in možgani se oblikujejo tako, da bo posameznik v zasvojenostih in kompulzivnih dejanjih našel večje olajšanje. Fiziologija možganov je dejansko močno zaznamovana z zgodnje-otroško travmo.«

Dr. Mate pravi, da smo rojeni povezani s svojimi čustvi, našim naravnim in potrebnim načinom obstajanja. Ko je bolečina zaradi travmatičnega dogodka neznosna in otrok nima podpore, da bi jo izkusil in jo premagal, je eden od načinov samozaščite, da se odklopimo od naših občutkov. Trdi, da se ne doživljamo več pristno in v celoti.

Zgodnje izkušnje so tudi predloga našega vseživljenjskega pogleda na svet, naše nezavedno okno, skozi katerega vidimo in razumemo svoje okolje. Če je zgodnje okolje nezanesljivo ali škodljivo, lahko razvijemo omejen pogled na svet, v katerem zaznavamo grožnjo, tudi če je ni, ali, nasprotno, v katerem grožnjo obrambno zanikamo ali napačno zaznavamo, ko je prisotna. Skratka, naš pogled na svet je odmaknjen od dejanske realnosti.

Sam trdi, da vsaka zgodba nima srečnega konca, ampak nova odkritja v znanosti, sočutje in empatija pričajo temu, da nobeno človeško bitje ni brez odrešitve. Dokler je možno življenje na tem planetu, sta rešitev in nov začetek možna za vsakega posameznika. Kako podpreti to idejo v drugih in seveda tudi v sebi pa je ultimativno vprašanje njegovega razmišljanja.

Ima nade. 🙂