Katarina Juvančič – Štiri pesmi – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Katarina Juvančič je sodelovala v literarni delavnici pesnice Barbare Korun pod okriljem JSKD-ja.
***
Bili so tudi časi, ko je zgolj rosilo
Včasih me obiščeš v sanjah
z vekami, poležanimi od karme
in podočnjaki, pod katere si
zakopala skrivnosti kavnih usedlin.
Pod pazduho nosiš Gates of Eden.
Poslušaš jih z motociklistično Črno Marijo
in cigansko kraljico na dveh kolesih.
Jaz pa slišim samo drobljenje
odkrušenih rim, ki škripajo pod zobmi
kot kak biblični omet.
in hropeče zaganjanje v toniko
od tod do nikamor.
Zunaj zopet dežuje in stoletno samoto
načenja plesen. Z njo premažem
pljučne alveole kot me je naučil
Gabriel Garcia Marquez.
Vdihnem se v kozorogov povratnik.
Na zbledeli razglednici iz São Paula piše:
Vedno ostane nekaj, kar lahko ljubiš.
***
O vprašanju osvobajanja žensk in rib
Zmoti me ravno ko berem
o kitajskih feminističnih
anarhistkah iz leta 1907.
Potreben sem. Prosim, naredi mi uslugo. Zdrkaj mi ga…
Vmes mislim na ribo, ki se
od kosila valja na mizi.
Nisem je pospravila v hladilnik.
Danes je bilo pretoplo.
Gotovo se je že usmradila.
Mislim na He Zhen.
“Ženske, ne sovražite moških.
Sovražite, da nimate za jest.”
Ženske morajo biti site.
Samo moja je neprestano lačna.
Jé vse od kraja.
Tudi ribo od kosila.
***
Šivala je deklica …
Če te grdo zašijejo,
ti zraste drugi popek,
iz katerega so nekoč
s kleščami, retraktorji, škarjami,
vlekli, praskali, strgali
fundus, omentum, ovarij,
limfo, tumor, jajcevode.
Ven ven vse ven.
Izrezati žensko.
Žensko izrezati skozi popek
z laparoskopskimi falusi,
s katerimi po trebuhu,
napihnjenem kot pri utopljencu
ali afriškem kvašiorkorju,
brodita kirurga.
Poišči.
Poglej.
Odreži.
Zavrzi.
Essentio feminam v klinične odpadke.
Instrumentarka obrne radijski gumb na
Salomona. Kmalu bo treba po hčerko v šolo.
Odreži.
Počisti.
Zapri.
Zavrzi.
Odstranjevanje organov ni ritual.
Šivanje zmesarjene kože ni modna obrt.
Če bi mi jo zašila deklica,
bi morda namesto dveh popkov
dobila partizansko insignijo.
Ranjeno vrhnjico,
na katero bi Vida Brest napisala:
Majhna ženska na veliki poti.
***
v dlan vrnjen
kalcij
fosfor
magnezij
žveplo
železo
mangan
cink
kadmij
nikelj
kobalt
v roki
medlosivkasti
okruški
elementarnega
odtisa
telesa
bodikasti
koščki
križnice
čeljustnice
koželjnice
biserni
odtis zob
med prsti
na hlačah
nadlahti
majici
med borovnicami
praprotjo
v trupu
kitare
najlonskem
tkivu
padala
v gostem
nevihtnem
zraku
nad Vršami
zdrobljena
skeletalna
struktura
vsemirja
galaksija na
moji koži
prednik
sol
mineral
ogljik
pojoči
prah
plešoči
veter
skala
zemlja
fosfatna
brst
gnojilo
zlati
zvezdni
posip
v središče
močne
sile
padava
z različno
hitrostjo
odživetega
v tišini
borovcev
komunicirava
preko
periodnega
sistema
v raze
moje
dlani
lahko
bi prerokovala
iz tvojih
svetlikajočih se
fragmentov
lahko
bi
te
raztrosila
po prihodnosti
a te
raje
nosim
tja do roba
v razpoko
med
svetove
kot
relikvijo
starodavnega
rodu
ki ga
časti
dve
milijardi
srčnih
utripov
in štiristo
bilijonov
bakterij
kot
homologijo
krila
repa
hrbtenjače
želvinega
oklepa
petih
src
hobotnice
kot
čudež
med
razklenjenimi
atomi
praznine
te
mora
vsaj
malo
ostati
za
nohti
(za Daria Corteseja)
