Če se nič ne spremeni, se nič ne spremeni

Skoraj pregovorna pasivnost (anti)junakov sodobnih romanov je v delu Ottesse Moshfegh Moje leto počitka in sprostitve (slov. prevod Miriam Drev, Založba Pivec, 2024) prignana do skrajnosti, malodane absurda. Zaostrena do dobesednosti. Brezimna pripovedovalka pred nami retrospektivno razgrinja zgodbo svojega »leta hibernacije«, ki ga je v (mrtvi) tek pognala načrtna samoizločitev iz družbe, odločitev za spanje, za skrajni rajebidanebi.

Čeprav se zdi princip na površini morda soroden, je konkretna uresničitev bistveno drugačna od umika, značilnega za romantični (lepodušniški) subjekt, razumeti bi jo bilo mogoče celo kot parodijo slednjega. Protagonistka ne išče zavetja v naravi, presežnem, ampak se preprosto zapre v stanovanje, načrt pa začne uresničevati s pomočjo vse prej kot zanemarljive farmakološke podpore. Roman se s tem trdno zasidra v tukaj in zdaj: dogajalno je sicer umeščen na začetek tisočletja, v obdobje neposredno pred 11. septembrom 2001, toda duh časa, ki ga preveva, se zdi pogosto še sodobnejši, kar najverjetneje ni naključje, če upoštevamo, da je avtorica delo objavila šele pred nekaj leti, natančneje leta 2018.

Čeprav je mogoče roman brati kot poskus popisa stanja (ameriške) družbe, na ozadju katerega se je odvil teroristični napad na Dvojčka, s katerim se delo tudi sklene, se zdi izključno tovrstno branje redukcionistično. Če bi bil dogajalni čas zamaknjen za dobri dve desetletji, bi bila zgodba morda celo prepričljivejša, kar pa ni nujno pomanjkljivost romana, saj lahko odločitev za umestitev v čas pred Dogodkom, ki naj bi pomenil radikalni rez, razumemo tudi kot subtilni na Zahodu še kar nič novega.

V stanju, ki ga popisuje pripovedovalka, je mogoče prepoznavati tendence, ki se pojavljajo pri »zoomerski generaciji«, najbolj očitno v trendu, za katerega se je uveljavil izraz bed rotting. Tovrstne tendence seveda niso bile »izumljene« šele z zoomerji, vendar so zaradi dejstva, da gre za generacijo, ki jo v osnovi opredeljuje to, da ji je bil kot prvi internet položen praktično v zibko, lažje prerastle razparcelirano obliko, se povezale v nekaj »večjega«.

Vse to morda napeljuje k zaključku, da gre pri pripovedovalki romana Moje leto počitka in sprostitve za nekakšen glas generacije, vendar bi bile tovrstne sodbe bržkone nekoliko prenagljene. Precej hitro postane namreč jasno, da cilj Ottesse Moshfegh ni ustvarjanje oziroma zgostitev glasu, ki bi bil … relatable. Pripovedovalka hitro prizna oziroma vsaj nakaže, da ekonomska negotovost ni bilo eno izmed gonil, ki so sprožila željo, potrebo po hibernaciji. Nasprotno, prav ekonomska privilegiranost je odločitev za leto počitka in sprostitve sploh omogočila: »Za leto dni vnaprej sem poravnala nepremičninski davek za svoje stanovanje in za staro hišo svojih pokojnih staršev na severu države. Denar, ki so mi ga nakazovali najemniki v tej hiši, je vsak mesec prihajal neposredno na moj tekoči račun. Podpora za brezposelnost je pritekala redno, če sem enkrat tedensko poklicala avtomatski odzivnik in pritisnila ›1‹ za ›da‹, ko me je mehanični glas vprašal, ali sem se resno potrudila poiskati službo. To je zadoščalo za doplačila vseh mojih zdravil na recept in za vse, kar sem kupila v prodajalni. Poleg tega sem imela naložbe. Finančni svetovalec mojega pokojnega očeta me je sproti obveščal o tem in mi pošiljal četrtletna poročila, ki pa jih nikoli nisem prebrala. Tudi na varčevalnem računu sem bila založena z denarjem – dovolj za več let, pod pogojem, da ne bi pretirano zapravljala. Vrh vsega sem imela visok limit na svoji kartici Visa. Glede denarja me ni skrbelo.« Tako postane hitro jasno, da je celo tisto, kar je od zunaj videti kot propad, v resnici precej drag špas, ki si ga ne more privoščiti vsakdo. Pripovedovalka sicer ni slepa za svoje privilegije, vendar je njihovo ozaveščanje mehanično, mimobežno, stvar formalnosti. Kot bi bila po eni strani dovolj na tekočem z dogajanjem, da se zaveda, da bi bilo ignoriranje dejstva, da spada med tiste, ki jim (počasi) grozi, da bodo pojedeni, precej … neokusno, vendar obenem preveč odmaknjena od konkretnosti ekonomske deprivilegiranosti, da bi lahko pod besedami tlela vsaj iskrica iskrenosti. Ottessa Moshfegh s tem ustvari vse prej kot popolno žrtev in pri tem vzdrži bolj ali manj do konca. Če je po eni strani očitno, da protagonistka, katere imena nikoli ne izvemo, ne trpi zaradi materialne stiske, pa je po drugi strani odgovor na vprašanje, zaradi česa sploh trpi, precej bolj odprt. Ena od glavnih kvalitet tega romana je prav v tem, da »zloma« ne fiksira zelo očitno v eno samo točko, ampak splete kompleksnejšo mrežo, pri čemer pa so določene niti prepričljivejše od drugih.

Ena od možnih vstopnih točk v interpretacijo romana Moje leto počitka in sprostitve je nedvomno feministična prizma, pri čemer pa je lahko zaradi dejstva, da nakazane stiske pripovedovalke, katerih izvor je mogoče detektirati v seksizmu, patriarhatu in mizoginiji, niso zvezane z razrednim ali rasnim vprašanjem, tovrstno branje hitro problematizirano. Če se je po eni strani mogoče strinjati z opozarjanjem na pomembnost intersekcijskega razumevanja diskriminacije, izključevalnih praks – in celo s stališčem, da je razredno vprašanje ključno – pa je po drugi strani smiselno paziti, da stisk, ki se ne odvijajo na intersekcijskem presečišču ali ki niso zaznamovane z razredno razliko, ne odpišemo prehitro. Da seksizem ne postane »samo to«, oznaka »popfeminizem« pa »histerija« v novi preobleki.

Na tovrstne pasti je denimo pred nekaj leti v kritiki dela Jesse Crispin Zakaj nisem feministka? Feministični manifest opozarjala Katja Čičigoj, ki je med drugim zapisala: »Avtoričin zagovor vrnitve feminizma k radikalno levim koreninam je dobrodošel, kritika pomanjkljivosti reprezentacijske politike liberalnega feminizma pa vsekakor potrebna. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, ali avtorica z oznako ›izpraznjenja‹ in ›razprodaje‹ feminizma ne odpiše prehitro aktivizma mnogih žensk – političark, igralk, pop zvezdnic, mlajših tviterašic, pa tudi vseživljenskih aktivistk, kot sta Gloria Steinem in Betty Friedan –, ki so, čeprav so delovale znotraj večinskega toka, v feminističnih medijih, strankarski politiki ali zakonodaji vendarle prevzele mnoge cilje radikalnih feministk, denimo reproduktivne pravice, in jih pomagale uveljaviti. /…/ Fetišizacijo margine, ki mestoma vodi avtoričino kritiko, je naposled kot ne nujno politično produktivno zavračala tudi radikalna feministka Andrea Dworkin (k branju katere avtorica večkrat poziva) – trdila je, da vsakršno gibanje potrebuje tako liberalno kot radikalno krilo, da bi doseglo svoje cilje.«

Vse to seveda ne pomeni, da je kritika žensk ali feminizmov popoln tabu, območje, na katero ni dovoljeno stopati, vendar pa se po drugi strani prav tako ni mogoče pretvarjati, da gre za popolnoma nevtralen teren, ki ne zahteva posebne občutljivosti in po katerem lahko ahistorično tacamo brez osnovnega razumevanja in upoštevanja (zgodovinskih) kontekstov.

Roman Moje leto počitka in sprostitve je zato v tem pogledu precej provokativen – kot da bi avtorica potrpežljivo preizkušala, kje so naše meje. Kako všečen lik, perspektivo potrebujemo za to, da opazimo, priznamo seksizem? Kako neidealna je lahko žrtev, da jo še zaznavamo kot žrtev oziroma tudi kot žrtev? Dodatno se lahko zaplete zaradi vse bolj očitne ponotranjene mizoginije, ki jo je mogoče zaznavati pri pripovedovalki – predvsem v odnosu do Reve, edine osebe, ki jo obiskuje v prvih mesecih »hibernacije«. Avtorica pri tem subtilno preigrava fenomene, kot sta »not like other girls« in »cool girl«, pri čemer markira kontradikcije, znotraj katerih se morajo pogosto gibati osebe, ki jim je pripisan ženski spol. Pripovedovalka Revo malodane prezira zaradi njene zagnanosti, zaradi pretirane želje po ugajanju (moškemu pogledu), s čimer osvetli eno izmed ključnih kontradikcij, paradoksov: (tudi) delo, ki ga od ženske zahteva ohranjanje/doseganje »družbeno sprejemljivega/zaželenega« videza, mora ostati nevidno. Predvsem pa mora ostati nevidna želja: »›Elegance se ne naučiš,‹ sem ji nekoč poskusila razložiti. ›Frizura ti ne bo pričarala šarma. Šarm imaš ali pa ga nimaš. Bolj ko se trudiš biti na nivoju, bolj boš cenena.‹ Najhuje od vsega pa je Revo prizadela neprisiljena lepota mojega kova.«

Pripovedovalkina navidezna, deklarativna nezainteresiranost za svojo podobo v tujih očeh postaja skozi roman vse bolj naluknjana: »Medtem ko sem spala, se je moj nečimrni jaz očitno zapičil v življenje, okronano z lepoto in seksualno privlačnostjo. Večkrat sem se naročila na depilacijo z voskom. Rezervirala sem si termin v lepotnem salonu, ki je ponujal obsevanje z infrardečo lučjo ter čistilne kure črevesja in nego obraza. Nekega dne sem preklicala svojo kreditno kartico v upanju, da me bo to odvrnilo od polnjenja mojega neobstoječega rokovnika z ničevostmi osebe, kakršna naj bi bila po lastnem bivšem prepričanju.«

Postopoma postaja vse bolj očitno, da lahko »neprisiljena lepota« zahteva celo več dela, saj je treba prišteti čas in energijo, ki sta potrebna za skrivanje osnovnega dela. V povezavi s tem je pomenljiv spomin, ki navidezno naključno vznikne v pripovedovalkini zavesti: »Spominjala sem se stvari, na katere nisem pomislila že leta: domislila sem se pripetljaja iz zadnjega letnika faksa, ki se mi je na poti do seminarja, naslovljenega Feministične teorije in umetniške prakse od šestdesetih do devetdesetih letih, odlomila peta in sem v predavalnico prišla prepozno, šepajoč in slabe volje. Profesorica je pokazala name in rekla: ›Pravkar smo razpravljali o feminističnem umetniškem performansu kot politični dekonstrukciji sveta umetnosti kot komercialne industrijske veje,‹ in me pozvala, naj stopim pred razred, kar sem tudi storila, z levim stopalom izbočenim kakor pri Barbiki, nato pa je razred to analiziral, kot da gre za performans. ›Ne morem mimo konteksta, da smo na predavanju iz umetnostne zgodovine,‹ je dejalo neko dekle z Barnarda. ›Tu je navzočih toliko navzkrižnih pomenskih plasti, da je prečudovito,‹ je rekel bradati asistent. Potem pa me je profesorica, ženska dolgih, voščenih las in ovešena s prostaškim srebrnim nakitom, vprašala, koliko sem plačala za svoje čevlje, samo da bi me ponižala. /…/ V spomin se mi je povrnilo čisto vse, sleherni hinavski, našobljen obraz v predavalnici. Neka krava je rekla, da sem se ›podredila moškemu pogledu‹. Spominjam se tiktakanja ure, medtem ko so strmeli vame.«

Kljub površinski lahkotnosti – ali pa morda prav zaradi nje – uspe tako avtorici dregniti v precej nevralgičnih točk, nakazane so silnice, ki iz različnih smeri – tudi od znotraj – pritiskajo na žensko (telo). Te tendence dosežejo vrh v odlomku proti koncu romana, v katerem pripovedovalka vdre v Revino stanovanje. Prizor, na katerega naleti, lahko brez težav uvrstimo v kategorijo body horrorja, pri čemer pa je učinkovitost v veliki meri zgrajena prav na odsotnosti (samo)trpinčenega telesa, zgolj hladnem, distanciranem popisovanju predmetov in vonjev.

Precej manj učinkovito je v roman vpletena pripovedovalkina družinska predzgodba. Zdi se, da se avtorica ni mogla odločiti, ali naj jo podrobneje razdela ali zgolj nakaže. Tako je ubrala nekakšno srednjo pot, ki učinkuje precej medlo, neprepričljivo. Po eni strani izvemo preveč, da bi se lahko plastičnost izoblikovala z intenzivnim zapolnjevanjem praznih mest, podobno kot na primer pri novicah, ki občasno oplazijo pripovedovalkino zavest, po drugi strani pa premalo, da bi lahko plastičnost te predzgodbe zgolj zapopadli. Čeprav je tej predzgodbi oziroma spominom namenjenega precej prostora, opisa »brezčutna alkoholičarka« in »odmaknjeni oče« precej natančno zajameta vse, kar izvemo o protagonistkinih pokojnih starših. Njune poteze so pretirano splošne, karikirane, da bi lahko zares zaživela kot prepričljiva lika, po drugi strani pa karikiranje ne gre tako daleč, da bi lahko zdrsnila v čisto karikaturo, kot se to denimo zgodi pri dr. Tuttle, protagonistkini psihiatrinji, liku, s katerim avtorica sočasno parodira na prvi pogled izključujoči se skrajnosti – farmacevtsko industrijo in newagersko »vrnitev k naravi«. Pri tem karikiranju, parodiranju je tako dosledna, da dr. Tuttle niti ne moremo več razumeti kot človeškega lika, ampak postane nekakšna »teorija podkve« ne dveh nogah, priča smo zdrsu v čisti absurd, zato postane vprašanje psihološke prepričljivosti irelevantno.

Kot se zdi, je sicer ena od funkcij razgrinjanja družinskega ozadja poskus razbijanja monotonosti, kar je mogoče zaznavati tudi v nekaterih drugih pasusih – kot bi se avtorica ustrašila v polnosti uresničiti tisto, kar »obljublja« v naslovu, oziroma kot da ne bi verjela, da lahko roman stoji na repetitivnosti. To je nedvomno zapravljena priložnost, saj so, paradoksno, prav najbolj »dolgočasni« deli romana med najbolj zanimivimi. Prav s ponavljanjem, nedogajanjem, skrčitvijo sveta, (bolj ali manj uspešnim) pogrezanjem v spanec se začne vzpostavljati močan ritem. Posledice so dovolj zgovorne, da niti ni potreben vpogled v (potencialne) vzroke, vendar avtorica tega ritma ne vzdrži dolgo, kot bi bila njena primarna skrb povezana predvsem z vprašanjem berljivosti.

Konec morda napeljuje k temu, da lahko delo beremo (tudi) kot Bildungsroman, v katerem se protagonistka (ponovno) »zgradi«, pri čemer je bilo orodje te izgradnje prav navidezni propad, vendar pa je narava te preobrazbe precej dvoumna. Meja med resnično umiritvijo in otopelostjo, pripravljenostjo na budnost in (poglobljeno) disociacijo je tanka. Tovrsten konec je glede na ustroj romana smiseln. Protagonistko dokončno vzpostavi kot nekoga, ki si ne zasluži niti krutosti niti milosti. Ali če si izposodimo kar besede pripovedovalke, s katerimi proti koncu romana komentira Pinga Xija, pretencioznega umetnika, ki ji pomaga pri izpeljavi zadnje, najbolj drastične faze njenega »hibernacijskega projekta«: »Plitev, po moji oceni. Toda na Zemlji obstajajo tudi slabši ljudje.« Morda celo najmočnejša plat romana Moje leto počitka in sprostitve je tako prav to, da ga lahko sočasno beremo tako kot kritiko individualizma, pogosto v precejšnji meri zaznamovanega z narcisoidnimi tendencami, kot kritiko (površne, naivne) kritike individualizma. Zgodba je lahko tako dragocen opomnik, da se projekti, ki temeljijo na zavedanju pomena skupnosti, sistemskih sprememb, materialnih pogojev, pogosto zapletejo v paradoks, in sicer s tem, da preveč pričakujejo od posameznic_kov, njihove individualne preobrazbe, ki naj bi predhajala spremembi materialnih pogojev. Ottessa Moshfegh uspešno zazna, kje so meje protagonistkinega sveta, horizonta, in jo odpelje do roba – nato pa v pravem trenutku pritisne na zavoro.

Preostali prispevki in literatura na portalu