Karlo Hmeljak – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Verzi so izšli tudi v Kraljih ulice.
Bajen obet
izvzetosti
me odeva.
Turobno raz, prost, strt.
Česa sem kriv?
Sem maral sram bolj.
Mudil se, pomujal
ponujen pridom časa.
Medlel medil se
drenjal z dnom –
kako me vnemar.
Vnemam, priprošam
se predajem naju –
ni kaj prida sva.
Homonimija
ničesar ne prida.
Jasno, da usut, če ječi, jèli,
če belih plaht jadrno jedro,
jačaj, jaši sine, šine, še njih
stav, s tlemi statev stavim,
sijoč v temi teh tal –
lebdečim dnom dajatev
terjam, tajim, trajam vtisnjen
dih spon, dih tam
reko izruvanih rok
pokorjeno varuje
var vtrt vanje.
Bo že res, bo že res, bože, res,
o, bežno, zebe, ziblje, z bledih
zlitin hlinim hitin
hlepim lepih, puhlih
hlipajočih plim.
Hlapečih plinov
tipa: patka, tepka, tesna.
Nest to gosto nastalost tkan,
nekam na kant manjkam
manj zamakan kazim,
zorim zvin noli me,
moli iz mene, tangere,
kjer manj boli, trganje.
Ti peti o tem to pot.
O težavnem tipanem metu
tega, kar me med tem medlim
limom dnin medli,
da ledim izza ledij,
da mazilim dalj,
zlomljen jad, da
devam odet v nič, v več,
če vam denem, ne meneč,
se za ljub ljen,
ki bljuva neveljaven,
tako rekoč
ženem nežno naj.
Se mi je kaj
Sem, ki je snet,
semijekaje sname
omračen um?
A zdajci bojda skozenj
jasno zreš.
A to pot tema tepe,
topo tone.
Zveš sanje,
nimaš česa zreti
nočas časa sna sijat
svojih jat jada
svojat tja ves.
Še tam šetan.
Je ena žila: sem jo
videl prazno.
Je stiska nekega
tkiva, kamor nedospela
kri krha
nenapovedano
čutim to ves.
Vadij vodi
zgolj v hip,
da bi trajal –
dalj bolel.
Table
Padle
table
vidim
lebdet.
Bledet
kraj,
kjer piše:
»Živeti tu je krasno.« A. Pärt
Roka, ki to piše,
je tako mrzla.
Vsa izvzeta
temu, kar jo
poji.
To izvzetost poje.