/ 

Prostor za vrati

Kaja Teržan – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
         

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kaja Teržan o poslani kratki zgodbi

Prva zgodba, ki se mi je zapisala v času karantene in prebujajočih se uporov. Spomin na stare čase, ko sem strastno zagovarjala spremembe, a hkrati ves čas bežala v vzporedne svetove.

  

***

   

V spalnici mojih staršev je nekoč visela slika – reprodukcija Munchove »Marije«. Nisem se strinjala z naslovom. Za malo deklico je podoba gole ženske v ognju sovpadala z zgodbami čarovnic, vendar tistih, ki niso zagorele. Ve se, zakaj ne.

Kadarkoli sem sredi noči, navkljub zakrčenemu telesu, zbrala dovolj poguma, da sem se izplazila iz morastih sanj, iz postelje, preko hodnika do vrat tiste spalnice, sem brezupno presojala, kateri strah je hujši in kam pravzaprav bežim.

V našo hišo so namreč vstopali duhovi kot v samopostrežno restavracijo. Da imam preveč domišljije in da živim v pravljicah, je bil standardni odgovor očeta in mame. Toda uboge Disney-jeve pravljice niso dosegale globin eksistencialnega strahu. Volk in sedem kozličkov, tisti grozljivi poboj, je bil v primerjavi z doživljanjem nevidne stvarnosti, zgolj majhen cvileči strahec.

Šele leta pozneje, ko sem se naučila živeti mimo teh svetov, ko sem se pretvarjala, da živim neko tipično najstniško nestrinjanje s svetom, so se jim pridružili novi, starim pa so dodali drugo dimenzijo.

»Petek je, stara, petek!«

»Pravljica, pravljica na obzorju povej, v kateri sobi se skrivaš, povej …«

»Juhu!«

»Ampak veš, danes bodo posebne, mi je rekel, da je njegov kolega videl bele slone, ki so plesali po vrhovih.«

»Kakšnih vrhovih?«

»Ne vem, gorah, hribih, hišah, kdo ve, koga briga!«

»Pa si ti zihr, da so to sam gobe?«

»Pa ne da te je stisnilo? Ha! Stisnilo te je, ne morem verjet, po vseh teh letih!«

Bili sva neločljivi. V dobrem in slabem. Trezni ali zadeti, pijani ali le divje proti profesorjem. Še posebej učiteljice za slovenščino so se rade spravljale name. Le kaj je hujšega kot imeti svoje mnenje. Tukaj v tem mestecu, ki se ima za prestolnico Gorenjske, ker je staro in lepo. Markantno, skrivnostno – polno krvave zgodovine. Ne pa mi mulci, ki nič nismo in nikoli ne bomo. Vsaj jaz ne. Hoteli so me spraviti k nekemu poklicu, mene pa so zanimale samo besede in barve. Med urami sem risala, klepetala in delala načrte za bližajoči konec tedna. Moja sošolka mi je brala misli.

»A greva takoj po pouku?«

»Ne, sori, ne morem, čuvam malega, peljem psa in to.«

»Nima veze, stara, z njim se dobiva ob sedmih, lahko jaz uredim, ti pa pridi, ko boš …«

»Ok, samo ne jej, preden pridem, prosim, da ne boš ti že na luni, pa se mi boš drla dol, js pa ne bom nič razumela.«

»Mislim, da boš ti vseeno prej na luni, če te kaj poznam, ampak ok, te počakam. Pa ne povej mami, da te ne zapre v kakšno institucijo!«

Z nama je vedno pila, kadila in jedla prepovedane substance – tudi moja mati. Ne glede na fizične koordinate njenega telesa, je bila z mislimi ves čas v mojem. Za tovrstno posilstvo ne obstaja zaporna kazen niti družbeno pripoznanje, zato se je v mojem trebuhu kopičil gnev in otopela žalost, ki sem jo po tem na silo predirala z metki in sulicami. Takšno družinsko situacijo priporočam kot vajo v revolucionarnem razpoloženju. Spraševala sem se namreč o praktični uporabnosti revolucionarnih vzgibov posameznika. Mame ne morem ubiti, sama pa tudi ne bo kar tako umrla. In tako sem nemir svoje ujetosti preusmerila na najbolj spodletelo področje države – šolski sistem. Tistega pisma na ministrstvo za šolstvo sicer nisva nikoli poslali, ne vem niti, če sva ga sploh zapisali. Spominjam se le vodke, vodke in dima.

»Treba je povedat, da …«

»Da smo preobremenjeni!«

»Tako je. In da ima vsak svoje življenje.«

»Ne samo športniki, tudi mi – ti, jaz, imamo svoje interese.«

»Ja, in niso nič manj pomembni, zato pričakujemo, da bo ministrstvo …«

»Odredilo nov zakon, ki omogoča posebne statuse za vsakogar, ne le športnike.«

»Ali pa naj ukinejo vse statuse.«

»Torej, če oni trenirajo nek šport, je to njihova izbira, najina pa je, da trenirava življenje.«

To zadnje se nama je sploh zdelo zelo domiselno in bili sva popolnoma prepričani, da počneva nekaj družbeno koristnega.

Osmisliti si življenje. To je bil vsakodnevni izziv. Nič več ni bilo samoumevno. Tista deklica, ki se je skrivala pred Munchovo Marijo, se je zdaj nagibala v njeno smer. Lase si je pobarvala na črno in z obema rokama priklicevala nevidni svet. Rada sem jedla gobe, ker so izostrile moje čute in obudile moč za potovanje med svetovi. Ni bilo več pomembno, ali še kdo verjame. Potovala sem oborožena z blažilnostjo droge.

Tisti petek, tisti sloni, ki so ga napovedali, naju je obe za vedno spremenil.

Na avtobusno postajo sem priletela kakor hitro sem mogla, vsa v sladkem pričakovanju nepredvidljivega pohajkovanja med deželami. Ona je bila že tam, z njim, nekaj sta govorila, iz njenega pogleda je sevalo vznemirjenje. Poslovil se je, še prej pa rekel, naj ga pokličeva, če bo šlo kaj narobe. Narobe? Kako bi šlo lahko kaj narobe, ko pa se z vsem spoštovanjem in brez strahu podajava na pot. Potem pa sem videla vrečko, no, dve in v vsaki po eno veliko belo gobo. Ups, mi je rekla moja notranjost. Kje so drobne rjave zverižene gobice. Le velika brezmadežna princesa. Popolnoma bela, brez sledu o naravi, ki bi jo zaznamovala z drobno zarezo ali temno liso. Ne vem, koliko sva se takrat zavedali, da kljub očitni manipulaciji laboratorija, na lastno odgovornost dajeva vase nekaj, kar je krepko prekoračilo pojem mehke droge. Niti se ne spomnim, kakšen okus je imela. Vem pa, da sva dolgo samo čakali. Matrica malega srednjeveškega mesta, kjer se (na videz) stoletja nič ne zgodi, ne premakne, se je preselila v tisti prvi dve uri, ki sta se nama zdeli cela večnost.

»A ti kaj čutiš?«

»Ne, pizda, nič!«

»Pa kaj nama je to dal, pa se je hvalil s tistimi sloni – oni so moral jest kaj drugega!«

»Čeprav … »

»Kaj?«

»Je malo čuden občutek, a ni?«

»Čudno je to, da nič ni čudno.«

»Mogoče pa lahko kaj dobiva proti gradu.«

»Misliš travo?«

»Recimo, ne vem.«

Šli sva po poti proti gradu, kjer so bile klopi polne mladih, ki se niso imeli kam dati. Litri vina, kukiji, džointi. Hodili sva od ene do druge klopce. Popolnoma brez zadrege sva razložili situacijo. Da sva kupili gobe, da je bil verjetno nateg, da to ni v redu, ker je petek, ker sva se cel teden pripravljali. Gledali so naju čudno, čeprav so bili vmes domači obrazi iz gimnazije. Rekli so, da nimajo, da imajo komaj dovolj zase in da naj počakava, ker lahko da že deluje. Seveda je delovalo. Moja jeza se je bohotila pred mano kot moj ekskluzivni zastopnik, utišana notranjost pa je potrpežljivo čakala na razplet dogodkov. Kljub vsemu nama je kolega dal malo trave, ki sva jo spravili za vsak slučaj.

Najin nemir in nevidno spremstvo naju je gnalo čez Mestni trg, skozi »pekel«, kratek obokan prehod med hišami, ki se nadaljuje po stopnicah na Spodnji trg. Tam se je ona ustavila in zazrla v majhna temna vrata. Kakor da bi se gledala v ogledalo, je vzhičeno opazila, da ima rdeče pike po obrazu, po vratu in verjetno po celem telesu. Zavistno sem jo pogledala in rekla – draga moja, ti si počena – nobenih pik nimaš, verjemi. Ni mi verjela, zato sva šli k Homanu na javni WC, kjer se je natančno pregledala in mi prepričana dejala, da očitno ne vidim dobro.

Ne vem, kako se je začelo pri meni, toda kmalu sva bili obe, vsaka v svoji pravljici, pa vendar povezani. Bila je sreča, ki sem jo srkala skozi vsa čutila in zavedala sem se, da to niso halucinacije, pač pa dostop do večnosti. V njej so bivala mnoga bitja, duše, ki so se občasno zlile z mojim telesom. Gostoljubno sem jih sprejemala kot del svoje zgodbe.

Hodili sva ob obzidju, ko sem se nenadoma ustavila pred močno lučjo. V hipu me je prestavila na oder. Govorila sem neko dramsko besedilo, ki ga je nekoč nekdo napisal. Meni pa je bil domač, kakor da bi ga vadila že mesece. Ona se je postavila pod oder in mi ploskala.

Prizori so se menjali. Enkrat sva bili v risanki, drugič del reklamnih panojev. Spominjam se, kako je na neki točki odskočila in mi zatrdila, da so škarje na tabli frizerskega salona zastrigle in da je morda bolje, da se obrneva nazaj proti mestu.

Tiste škarje so nepristransko napovedale preobrat v tem scenariju. Nič hudega sluteč sva pot nadaljevali mimo Marijinega kipa v niši pod uršulinskim samostanom. Na stopnicah zraven je sedela gruča fantov. Prepoznala sem privoščljivi smeh, ki me je spomnil, da obstaja svet na Zemlji in da so ljudje večinoma kar tam. Toda ni me prizadel, zakaj bi se pustila motit. Ona pa se je na mestu obrnila in mi rekla – pojdiva stran, prosim, greva.

Sledila sem ji po Blaževi ulici čez Kamniti most in jo poskušala spomniti na raj, kjer je še malo prej bila. Ni je več zanimal. Bila je v novem filmu. Najina vez se je pretrgala. Držala sem konce preostalih niti in hodila za njo kot ubogi psiček. Ko sem dojela, da je stvar resna, sem bila že tam, v novem filmu z njo. Ne v njenem, pač pa v vzporednem.

Tista sreča, ki sem jo okušala in dihala in hodila na njej, se je preobrazila v strah. Ko sva bili dovolj oddaljeni od fantov, sva se usedli na nizko klop ob igrišču pred bloki. Potegnila je zavitek s travo in hitela zvijat džoint, da bi se pomirila. Ne spomnim se, ali ji je uspelo, ali sva kaj skadili, vem le, da sva med tistim sedenjem ugotovili in tudi hkrati rekli: »Ej, midve sva na tleh!« Neverjetno odkritje, da deske na klopi niso vpete v stranske opore in da v bistvu ležijo popolnoma na tleh, na zemlji, umazani od čikov in papirčkov, se nama je tisti trenutek zdel višek inteligentnega humorja scenarista tega filma. Zasmejali sva se skoraj brezskrbno, nato pa sva spet padli nekam dol.

Po določenem, nejasno opredeljivem času, sva vstali in zavili v grmovje. Očitno ji je uspelo zviti tisti džoint, toda najino skrivališče je bilo slabo.

»Kdo je tu? Kaj se dogaja? Bom poklicala policijo!«

Pogledala sem kvišku in videla žensko, ki se je sklanjala čez balkon. Aha, pardon, gospa. Toda nobena od naju ni nič rekla. Zasmejali sva se, ponovno očarani nad domišljijo scenarista, nato pa sva pot nadaljevali proti Mercatorju, ki je bil že nekaj ur zaprt. Enako tudi lokalčič zraven. Občutek groze se je, kljub vmesnim humornim vložkom, naglo stopnjeval in odločili sva se, da pokličeva kolega, ki nama je zadevo prodal.

Sicer preprosto dejanje je bilo v tistem stanju skoraj nemogoč podvig. Najprej je dolgo iskala pravo ime s pravo številko. Ko ga je končno tudi zaslišala na drugi strani, se z njim ni znala nič zmenit. V eni roki je držala telefon, od katerega se je ves čas oddaljevala in približevala, kot bi hotela preveriti, ali klic dejansko poteka. S pogledom pa se je obračala k meni, da bi me vključila v pogovor, ki ni nikamor napredoval.

»Kje, sva? Povej mi, da mu povem.«

»Pa tukaj sva.«

»Ja, saj, kako mu bova to razložili?«

»Reci mu, da so zraven klopi in bloki.«

»Zraven so bloki, a veš, to je tukaj no, ko prideš gor po stopnicah, od ceste gor … Ne, ne, a veš, to je tukaj v Škofji Loki, no … Kako naj ti povem … res moraš prit, res, ni nama dobro … »

»Povej mu, da ni bilo slonov, ampak da jih niti nočeva.«

Ne spomnim se, da bi prišel. Morda celo je, ne vem. Usedli sva se na tla pred vhodom v trgovino, ker je bila tam luč in ker nama je z imenom trgovine postalo malo jasneje, kje sva – v zemeljskem smislu. Poklicali sva še dve prijateljici, in upali, da sta naju vsaj oni razumeli. V pričakovanju možne pomoči sva poskušali preživeti na otoku ljudožercev, sredi oceana nevarnih pošasti. Punci sta pozneje res prišli, ena za drugo sta vstopili na oder, a med nami je bil nepremostljiv prepad. Ker sta bili obe po petkovo pijani, je bilo nemogoče pričakovati, da bosta doumeli resnost situacije. Nista naju slišali, govorili sta vse povprek in se hihitali, kakor da je svet preprost. Odšli sta, drama pa se je odvijala naprej.

Zleknila sem se na klančini za vozičke in strmo zapičila pogled v tlakovce. Bili so tisti najbolj običajni, kvadratni, z drobnimi kamenčki. Ti so bili v vseh odtenkih med belo, sivo in črno. In ko sem sledila odtenkom, so se svetlejši deli združili v svetle ploskve, temnejši pa v temne – nastajale so vedno jasnejše oblike, ki so postopoma dobile konkretne podobe. Takrat šele so se začele halucinacije in tega sem se dobro zavedala. Toda prevzele so vloge mojih resničnih strahov, zato so bile resnične.

Iz nedolžne površine tlakovcev so vznikale čeljusti in oči. Posamično ali pa so se razporedile v obraze. Te pa naprej v majhne in večje škratovske stvore, ki so tičali glave skupaj in se mi smejali. Na vsake toliko se je kdo od njih zresnil in mi kaj povedal v jeziku mojih staršev.

»Kdo pa ti misliš, da si, a?!«

»Razvajena si, to je vse.«

»Pa ti nisi normalna, poglej se, kakšna si!«

»Ha, pa ja nisi mislila, da jo boš kar tako odnesla.«

»Kdo se bo pa učil, kdo bo pa delal?«

»A pa ti misliš, da je meni fino cele dneve samo pospravljat za vami?«

»Kaj je narobe? A je kaj narobe?«

»Daj, no, ne smili se spet sama sebi.«

»Pa ti nisi normalna, poglej se, kakšna si!«

Včasih se je katera od čeljusti zataknila v času in neprekinjeno ponavljala en in isti stavek, dokler je ni zdrobila tavajoča roka brez lastnika in me nato frcnila po čelu. Moji notranji občutki so ta film spremljali z različnih zornih kotov. Vse je potekalo v nekem konsistentnem kroženju. Kot bi moje telo skupaj z mojo zgodovino in ljudmi, ki so jo soustvarjali, padalo v vrtinec, v dobesedno črno luknjo.

Vse znanstvene razlage o črnih luknjah so zgrešile bistvo, ker jih postavljajo tja nekam daleč v Vesolje. Ne, vse je tu. Vesolje, bog, hudič in vse naše malenkostne osebnosti. Navidezna vrata nas ločujejo. Ta tanka črta med vsakodnevno stvarnostjo in neskončno psihologijo človeškega uma.

Tako sem razmišljala v sebi, vzporedno s paniko, ki se je odvijala na mojem površju. In ta panika ni bila enovit sunkovit plaz strahov. Bila je kompleksna mešanica groze in veselja, strahu in moči. Morda je bila le hkratno dogajanje dobrega in slabega, ujetega v ribiško mrežo mimoidočega hudiča. Ta hudič je bil kemija, »dodana vrednost« k obstoječi naravi, beli grad z zaprto princeso, bledolična starka, ki se je udajala pijači. Samooklicana bližnjica na poti na oni svet. Ne, smrt ne obstaja.

Glasovi in slike so se postopoma umikali, toda občutek je, po več urah vožnje z vlakom smrti, ostal enak. Nisem hotela domov. Nisem hotela bit sama. Za hip me je spreletela nenavadna ideja. Da bi sredi noči zbudila svojo mati, ji povedala čisto vse in jo objela. Še dobro, da tega nisem storila. Njena skrb bi me dotolkla. Centrifuga kompleksnih občutkov nemoči bi na koncu izvrgla še sovraštvo do hčere. In to bi me ubilo.

Po tem dogodku sem spoznala, da smo si ljudje z lastnim telesom lahko zelo daleč. Vsak strah, vsako nespoštovanje, vsaka vzvišena drža nas oddaljuje od sebe in lahko se zgodi, da se vez pretrga in da v nekem, nepozornem trenutku, ko zgolj pogledaš v napačno smer, postaneš popolni ujetnik sil, ki izrivajo dušo v tvojem lastnem telesu.

Ne vem, kako sem do nje prišla, toda po nekaj urah spanja v domači postelji, sem se zbudila povsem spremenjena. Bila sem na Zemlji, toda ne povsem. S sošolko sva se zjutraj dobili v stari vojašnici, da bi si pogledali v oči, da bi se videli druga v drugi, da bi preverili, ali se je res zgodilo in kako živeti odslej. Meni je bilo kristalno jasno predvsem eno. Da nikoli, ampak resnično nikoli več, ne vzamem nobene droge.

   

   

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

          

Kaja Teržan –  Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
                

 

O avtorju / avtorici
Kaja Teržan, rojena 1986 v Kranju, je odraščala v Škofji Loki in Stockholmu na Švedskem. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predhodno prekinila in se preusmerila na širše področje sodobno-plesne performativne prakse. Leta 2015 se je zaposlila kot pomočnica vzgojiteljice predšolskih otrok. Istega leta je pri Centru za slovensko književnost, v zbirki Aleph, izšel njen pesniški prvenec Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado 2016. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka Krog, ki je bila nominirana za nagrado kritiško sito. Leta 2019 je zanjo prejela Jenkovo nagrado.