ROŽNATI ENOROG
I
Jaz sem tvoj rožnati
svetleči enorog.
Hočem, da verjameš
v pravljice.
Mi enorogi mislimo
samo na brhke device,
da jim ležemo v naročje
in zaspimo,
saj je naš rog
tako roževinast
in čudodelen.
II
Enorogi smo kreature
posebne sorte.
Bojimo se lovcev s sulicami.
Neradi krvavimo,
da ni množične histerije.
Naježimo se, ko stopicljamo
na obrežjih gorskih jezer.
Ne čutimo potrebe,
da bi bili videti kot ljudje ali veverice.
Žvečimo planike in mlaskamo.
Kaplje dežja nam spolzijo
po svileni dlaki in obstopi nas bes.
Oddolžiti se moramo
tisti nesramni maloazijski princesi,
ki je zajahala belega bika
in zašuštrala vso zgodovino.
Čeprav se zdaj nosi kot Krečanke,
z belimi prsmi, ki se razgledujejo
po životu, blefira.
Prenareja se, da je vdana
svojemu ugrabitelju.
Izbranec sem:
v moji osebi se bo izpolnila
prerokba in Evropa bo Aziji
odplačala dolg.
Tako te ljubim,
da bi lahko okamenel.
In vrbe ob reki bi šepetale:
dopolnjeno je, dopolnjeno je.
Jaz sem tvoj rožnati
svetleči enorog.
Hočem,
da verjameš
v pravljice.
ROŽMARIN
Znotraj zdrav kot rožmarin,
zunaj nekoliko pozebel od hladu,
ki veje v meandrih sveta.
La vida es un infierno!
Violine na bregu ihtijo.
Neusahljivi oriflamen plamti
nad mojim vhodom,
ker te čutim blizu.
Bel svileni šal,
ki sem ga prepognjenega hranil
v šatulji, je zate.
Vsako pomlad sem
nanj položil
svež cvet in gledal, kako veni,
čeprav žarek
steklene vaze ne okrne.
VETER, NE DOTIKOV
S tabo hočem pojest stejk
in prižgat čik na svežem zraku
ob Blejskem jezeru in dahnit:
“Jebi ga, such is life.”
Nemara kdo dvomi,
da so delfini in bukve neprimerno
plemenitejša bitja?
Želim, da me opraši veter.
Moje okončine poganjajo skozte.
Raztezajo se v tebi, ki si milost.
Nikoli nisem bil človek,
vedno drevo, ki se je spozabilo.
Trdno spi in sanja veter, ne dotikov.
Veter, ne dotikov!
TURŠKI SULTAN V ROZARIJU
Zdi se, da majhna bitja manj trpijo,
ko jim življenje polzi iz telesa.
Turški sultan se
v svileni halji z roko na hrbtu
sprehaja po vrtu.
Oči se mu svetlikajo.
Danes ne misli na vojno.
Vrtnica plezalka prerašča drevo.
Popki nežno brstijo,
oziraje se k Ljubljenemu,
in njihov žlahtni plašček šelesti.
Gladko drsi prek vlažnih tal
in ostrih robov sveta.
KONTRAPUNKT NEMOČI
IN STREMLJENJA
Tipala sva stene,
fuge okušala z jezikom,
da bi izsledila soli,
ki naznanjajo reže.
Oddaljenemu pogledu
se bo kontrapunkt
najine nemoči in stremljenja
zarisoval kot čudovita
ostro kontrastirana
vezenina.
Mrtva sva zanje, mrtva.
Martinček brez glave.
Noben sončni žarek
se nama ne zariše
več na obrazu.
Zemlja se bo stresla
in vrč z refoškom
bo padel na tla,
ubit,
kot že tolikokrat doslej,
a velike konjunkcije
zaroštanih arkanov*
telo človeškega rodu
izžgati iz sebe
ne bo več moglo.
*Abu Ma’shar je v delu De magnis coniunctionibus predpostavil, da konjunkcije več planetov (ko se zdijo najbliže na nebu) vplivajo na zgodovinske preobrate in povzročajo družbene pretrese.
BELI KAMNI
V meni so beli obli kamni.
Ni jim mar za moje vlažne oči.
Ni jim mar za moje rdeče ustnice.
Hočejo biti goli.
Radi bi iz sebe sprali ves lišp,
se vsejali v jesensko listje,
se pomešali med prodnike potoka.
Odveč jim je nestanovitni čas,
ki ga odmerja bitje srca.
Beli kamni rastejo v meni
kot osrediščeni kristali
v globinah zemlje, sami iz sebe.
Takt, na katerega plešejo,
je glasba žarenja
zvezdnih kron.
Rdečina, ki jih ugrablja, jih ponižuje.
Ni jim mar za moje svetleče oči.
Ni jim mar za moje mehke ustnice.
V meni so beli obli kamni,
ki težijo k svojemu
naravnemu stanju: negibnosti.
KUPČIJA
Angeli skele nabadajo prsi
na ostre ražnje žarkov.
Nam pa ni dovoljeno nesti s seboj
kipenja nemira v zasmrtje.
Nekaj nasladno mikavnega
je v utesnjujoči ukleščenosti
v omejeno čuteče telo,
da zase znova in znova
terjamo
trpljenje in nevednost.
Vztrajamo pri tej zahtevi:
prepustite nam trpljenje in nevednost,
v zameno za nekaj trenutkov
minljive utelešene sreče.
ENA JE SVETLOBA
Drobna svetilka sem,
a vem, da je svetloba, ki jo razsevam,
ista, kot je svetloba mogočnih zvezd.
Vse, česar se dotakne žarek – vidi.
Vse, česar se dotakne žarek – je hvaležno.
Očišča so različna, svetloba je ena.
Po žarku potujem od žarišča do žarišča
in slutim, kako čuti, potopljeno v temino.
Ena je želja: sijati!
