Moramo vsi gojiti gensko spremenjeno Montsantovo koruzo?

Lažje je nekoga preslepiti, kot ga prepričati, da so ga preslepili.

Bizarna družba, v kateri se lahko izbira spol, tega, ali se cepiš ali ne, pa ne.

Dr. Miklavž Komelj

Propaganda nikoli nima absolutne podpore, četudi se pretvarja, da jo ima, saj s cenzuro zavira razpravo. Eden največjih uspehov aktualne cepilne kampanje zoper covid-19 je, da so cepljeni (ki niso utrpeli stranskih učinkov) v veliki meri postali agentje ideje o blagodejnosti cepljenja, ki ne prenese konfrontacije. Čemu okrogle mize oziroma soočenja mnenj različno mislečih strokovnjakov glede covid ukrepov ni ali ne sme biti? Stroka v belih haljah naj bi bila verodostojna in zedinjena podpirala cepiva. Pa je stroka res složna? Preberite Burringtonsko deklaracijo, ki jo imenujejo »velika« (Great Burrington declaration)1, saj jo je podpisalo več deset tisoč strokovnjakov in povsem nasprotuje politiki celjenja kot edini zveličavni. Preberite pozive World Doctors Alliance2 ali ostro kritiko vladnih ukrepov za zajezitev pandemije, ki so jo v odprtem pismu britanski vladi objavili angleški zdravniki.3 Preberite odprto pismo necepljenim, ki so ga spisali pri Ontario Civil Liberties Association in v katerem več kanadskih akademikov izreka podporo tistim, ki so se odločili, da se ne cepijo s cepivom za covid-19.4 Med tovrstne pozive k preudarnosti in previdnosti se uvršča tudi odprto pismo zdravnikov in zdravstvenih delavcev belgijskim oblastem in medijem.5

Resolucija Sveta Evrope (št. 2361 iz leta 2021) izrecno prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na osnovi cepljenja proti covidu-19, predvsem pa siljenje / prisiljevanje v cepljenje. Člen 7.3.2. omenjene resolucije se glasi: zagotoviti, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi možnih tveganj za zdravje ali ker noče biti cepljen. Člen 7.3.1. se glasi: zagotavljanje obveščenosti državljanov, da cepljenje ni obvezno in da se na nikogar ne pritiska/ne prisiljuje politično, socialno ali kako drugače, da se cepi, če tega ne želi narediti sam.

Kdor molči, ko bi moral spregovoriti, tiho pritrjuje!  Sam ne verjamem več zapovedanemu degeneriranemu sočutju, ki s pretvezo zaščite ranljivih skupin spodkopava osnovne eksistenčne resurse premnogih, jim onemogoča normalno delovanje, študij in druženje in s tem nevarno krči njihov pogajalski potencial, dokler kot zrele hruške ne padejo v cehar “dobrih državljanov”. 

Če nekaj ne zbuja »simpatije« mnogih milijonov posameznikov v različnih državah sveta (avtonomnih središč izkustva), jih nihče nima pravice posiljevati zoper njihovo voljo, jih povoziti kot buldožer in se prenarejati, da demokracija ni izdahnila, kar je skrajno nevarno. Imamo svoje (subjektivne, morda celo zgrešene) razloge, da nekaj zavračamo, v kolikor ne zaupamo v verodostojnost, iskrenost in dobronamernost kogar nam vsiljuje novodobno cepivo. Pravica do dvoma in izražanja nezaupanja je kardinalna pravica slehernika. Kdor zavrača podeljevanje odškodnin osebam poškodovanim od cepiv, le utrjuje pomen tega postulata. Masa ljudi, ki v tem primeru ne zaupajo oblastem, kljub naporom uradne propagande, je tolikšna, da premore neovrgljivo etično sidrišče in pravico biti, je avtonomna cona, prava internacionala!

Vprašajmo se: pri komu se neha osebna odgovornost oz. bolje pri kateri stopnji ignorance? Ali se sploh še kdorkoli lahko pretvarja, da ni slišal za primerjalno relativno visoko tveganje, ki ga prinaša cepljenje z novimi cepivi in za pomanjkanje kritičnih dolgoročnih primerjalnih študij? S slehernim odmerkom mRNA cepiva v krvotok sprejmemo milijarde sintetičnih spike proteinov, ki naj bi se s časom izločili iz telesa, pa se res?

Absurdno je očitati ljudem, da želijo biti (ostati) nravstveni in se v primeru okužbe zdraviti z zdravili, ki bodo kmalu na voljo in ne posegajo radikalno v delovanje imunskega sistema. Sploh, če govorimo o zaščiti pred boleznijo, ki sodi v isto kategorijo kot vsem dobro znana življenjska sopotnica gripa, ki stalno mutira in za katero ni dokončnega cepiva, ki bi gripo enkrat za vselej izkoreninilo kot črne koze ali ošpice. V Izraelu veljavnost zelene propustnice poteče po šestih mesecih, takrat se pravice cepljenih izničijo, če ne pristanejo na poživitveni odmerek.

Z administrativno in tudi brutalno policijsko represijo nas skušate prisiliti, da sprejmemo nekaj kar nima in ne more uživati našega zaupanja. Čemu moramo vsi gojiti isto Monsantovo monokulturo gensko modificirane koruze prav na vseh slovenskih njivah? Tudi več kot polovica zaposlenih na NIJZ-ju se ni dalo cepiti – imajo svoje razloge.

Neka zdravnica, ki je naša družinska prijateljica, mi je povedala, da vztrajno javlja tudi hude posledice kot je možganska kap, ki so jih njeni pacienti utrpeli po cepljenju, vendar jih na NIJZ-ju ne vpišejo v evidenco. Izvedel sem tudi za cepljeno negovalko, ki je imela vnetje sinusov, a se ni šla testirat. Odšla je na delo in nehote (četudi cepljena) s covidom okužila priletnega gospoda, ki je v bitki z boleznijo naposled omagal. Kdo je torej talec koga, vas sprašujem, dr. Krek, če cepivo ne nudi zaščite? In kolikokrat se bodo cepljeni v prihodnosti še morali cepiti, da bodo deklarirani kot zaščiteni? V čem se vlada moti? Prav v tem, da so najbolj domiselni in na vseh področjih ustvarjalni le svobodni državljani, medtem ko je najboljša možna vlada tista, ki je tako učinkovita in pravična, da se v njeno delovanje nikomur ni potrebno vmešavati.

Posamezniki v naši družbi, tudi intelektualci, so nedavno sami pozivali k ukinitvi demokracije: po uvedbi zaostritev, novem odvzemanju ustavnih pravic, po uvedbi obveznega cepljenja. Levi, desni, ni pomembno, tukaj so složni, podajo si roke – potrebujemo strahovlado! Ugledni družbeni komentatorji v svojih prispevkih velik del prebivalstva klišejsko zbanalizirajo na »anticepilce« in »tiste, ki ne verjamejo v obstoj virusa«. Niti trudijo se ne, da bi uravnotežili diskurz: kot bi sufražetke imenovali za »histerične babure«. Vsak v medijih objavljen članek nam ponuja isto enoumje, četudi pod obetavnim naslovom: Slovencem ne smemo groziti, dosegli bomo protiučinek, ugotavlja nek psiholog. Pričakovali bi interpretacijo v smislu: ljudje so izobraženi, ne verjamejo več slepo avtoritetam (kar se mi zdi izjemno za sicer pregovorno pohleven narod), so skeptični, razmišljujoči, iščejo dodatne vire, da bi se podučili – torej same pozitivne lastnosti. Vendar gre interpretacija psihologa v drugo smer: doktrino jim je treba servirati »mic po mic«, da jo sprejmejo. Sam dodajam: postopno, kot bi kuhali žabo na nizkem ognju. Bi se nam zdelo sprejemljivo, da nacionalna TV in vsi mediji v en rog promovirajo mirakulozne doprinose gensko modificiranih živil? Brez soočenja mnenj, brez okrogle mize, brez javne debate, do točke, ko je nekdo ožigosan za konzervativca in teoretika zarote ker je shranil semena solate z lastnega vrta!

Za racionaliste je znanost novi bog in bog je trden v svojih odločitvah, bog se ne moti. Vendar če kaj znanost ni, ni dogmatična. Mit, da so strokovnjaki složni je prav to – zgolj mit. Zgodovina znanosti je polna kontroverz: spomnimo se zgolj sojenja Galileu Galilei. Priznani ameriški nutricionist T. Colin Campbell je v svoji epohalni Kitajski študiji na večmilijonskem vzorcu kitajskih državljanov znanstveno dokazal, da prehrana živalskega izvora na dolgi rok izrazito so-vpliva na nastanek številnih bolezni, med drugim raka. Drugi strokovnjaki bodo trdili prav nasprotno in zagovarjali uveljavljen tradicionalni model prehranjevalne piramide, objavljen v slehernem srednješolskem učbeniku. Je mleko kakovostno živilo? Odvisno katere strokovnjake vprašate! So gensko modificirana živila varna? Odvisno katere strokovnjake vprašate! Dokumenti razkrivajo, da so tobačna podjetja pomagala proizvajati polemike o kajenju s financiranjem znanstvenih raziskav, ki so namenoma zamegljevale dejstva, zavajale javnost in podaljševale razpravo o vplivu kajenja na zdravje v 50. letih. S cepivi ni drugače, le javna debata je aktivno ovirana.

Priča smo sodobnemu montiranemu procesu s tendencioznimi prikrojenimi sklepi in v trenutku, ko to izrečemo, smo tudi sami predvidljivo ožigosani kot »teoretiki zarote«. A takšna je narava zagonetnih socialnih procesov: blaznost v očeh ljudi še zdaleč ne sovpada s tem kar je kot blazno prepoznano v Božjih očeh, če parafraziram Hvalnico norosti Erazma Rotterdamskega.

Državni krvni sodnik dežele Kranjske v 17. stoletju je bil doktor prava Janez Jurij Hočevar, ki je diplomo pridobil na Univerzi v Padovi. Bil je znan skladatelj, član ljubljanskih akademij Operozov in Filharmonikov in oče 11 otrok. Dobro plačano službo krvnega sodnika je opravljal med letoma 1695 in 1703 ter izstopal po svoji krutosti in trpinčenju polpismenih preprostih žensk. Leta 1701 je bila v Ribnici obtožena, mučena in po odredbi krvnega sodnika Hočevarja usmrčena Marina Češarek, nosečnica in mati šestih otrok. Medtem pa so se nekateri sočasni pisci ogorčeno spraševali: »Mar naj verjamemo, da so na tisoče čarovnic po nedolžnem sežgali?« Zagovor represivnih oblastnih ukrepov, ki se sklicuje na statistiko kot lažno merodajno, bi se danes podobno glasil: Ali resnično mislite, da smo milijone ljudi cepili z neučinkovito in tvegano gensko terapijo? Tudi napredni izobraženec in polihistor Janez Vajkard Valvasor je bil otrok svojega časa in je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal neprizanesljive stavke, ki scela opravičujejo okrutno preganjanje čarovnic.6 Četudi sta omenjena gospoda delovala v dobri veri (vendar ne brez posrednih ali neposrednih osebnih koristi), se v zgodovinski perspektivi njuna »razsvetljenska« prizadevanja za »višje dobro« izkažejo kot sprevržena, celo zločinska in psihopatska!

Nekoč je obstajala inkvizicija in Index Librorum Prohibitorum, danes imamo kaste strokovnjakov, plačanih od korporacij, ki vse drugače misleče stigmatizirajo in javno diskreditirajo. Vse človeštvu potencialno nevarne mahinacije oligarhičnih elit so »teorija zarote«. Vse to kar se ne da patentirati in tržiti je »psevdoznanost«: tudi meditacija, čuječnost, akupunktura, zeliščarstvo, naravna energetska središča v pokrajini, da niti ne omenjamo homeopatije in linča, ki ga je bil deležen nekoč ugledni francoski imunolog Jacques Benveniste, ki je v reviji Nature objavil znanstveni članek iz katerega izhaja, da ima voda »spomin«. Nerealizirani načrti Nikole Tesle so »fantazijski projekti«. Rupert Sheldrake, ki opozarja na nevzdržnost dogmatičnega mišljenja, zakoreninjenega tudi v znanstvenih krogih, je »new age znanstvenik«. Če ne najdejo drugega greha kot v primeru eminentnega mikrobiologa Sucharita Bhakdija, ki širi »dezinformacije« glede globalne pandemije covid-19, ga očrnijo – in to je res idiotsko – da je antisemit. Prav tako je »antisemit«, tako piše na Wikipediji Ryke Geerd Hamer, utemeljitelj holističnega pristopa k medicini, ki izhaja iz človeške psihologije in je po sumarični razsodbi establishmenta kvečjemu »psevdo-medicina«. Priznani francoski mikrobiolog Didier Raoult širi dezinformacijo in promovira hidroksiklorokin kot tretma za covid ter o obstoječih cepivih pravi, da so »znanstvena fantastika«. Francoski virolog Luc Montagnier, ki je leta 2008 prejel Nobelovo nagrado za področje medicine, je »promotor konspiracije« glede covid epidemije in »širi nevarna sporočila, ki segajo izven področja njegovega znanja«. Torej ne zgolj laiki, tudi Nobelov nagrajenec za medicino se nima pravice izrekati o tej zadevi.

Nemški odvetnik dr. Reiner Fuellmich je skupaj s kohorto odvetnikov in zdravnikov sprožil mednarodno tožbo proti skupini mednarodnih elit, odgovornih za prenapihnjeno pandemijo ali korona-prevaro, ki smo ji priča. Zanima me kako bodo diskreditirali dr. Fuellmicha in njegove kolege, bodo tudi oni stigmatizirani kot antisemiti?

Nisem zdravnik, ne imunolog in po mnenju racionalistov o delovanju svojega telesa kot laik ne vem ničesar: ukvarjam se lahko samo s kozmetičnimi stvarmi, svoj bios (gr. življenje) pa naj prepustim upravljanju specialistov. Nikoli v zgodovini človeštva še nismo skušali ustaviti neustavljivega širjenja vselej mutirajočega virusa influence. Letos počnemo prav to: kot bi skušali z vso silno tehnologijo in nadčloveškimi napori preprečiti delovanje kvasovk.

Lahko bi zgolj sprejeli, da obstajajo kategorije ljudi z različnimi na videz nasprotujočimi spoznavnimi potmi: kot aristotelovci in platoniki, frojdovci in jungovci. Zakaj bi ena miselna struja zavojevala drugo? Nenazadnje smo složni: moramo biti previdni in se varovati okužbe in naglega porasta širjenja virusa. Čemu bi v tem primeru obstajala zgolj ena pot do cilja – zloglasno cepivo. Vedno je na voljo več poti, nekatere so hitrejše, druge krajše, včasih zavite ali napornejše. A kdo lahko trdi, da je najkrajša in najhitrejša pot edina trajno učinkovita. Dovolite nam možnost dvoma. Bodimo torej previdni na različne načine, složni v previdnosti, kreativni, iskrivi, živi, budni v iskanju načinov kako vsak zase in vsi skupaj premagati ta virus. Sam bi se v primeru okužbe zdravil s priporočenimi pripravki kot so vitamin D, C, cink in dokazano učinkovitimi zdravili, ki so drastično omejila posledice epidemije v Indiji.

Bolj me preseneča od kod črpajo neomajno suverenost govorci, ki na javni televiziji kot pokvarjena plošča ponavljajo, da je razpoložljivo eksperimentalno cepivo najvarnejše in najučinkovitejše sredstvo v boju zoper trdovratni virus. Da bi ohranili avtoriteto ne smejo pokazati trohice negotovosti, četudi blefirajo, ko trdijo kar trdijo. Če bi želeli biti resnicoljubni, bi lahko kaj kmalu v globini duše ugotovili, da učinkovanja teh cepiv do obisti ne poznajo, saj so prvič ugledala luč sveta.

Obstajajo dobro konstruirane vselej resnične fraze, ki jih politiki s pridom uporabljajo in katerih zlonamernosti ne bi odkril niti detektor laži (ena takih prav predsedniška mi še zdaj odzvanja v spominu in gre takole – in je vselej resnična: »V naši pisarni se (po osamosvojitveni vojni) nikoli ni štelo denarja (od prodaje orožja)«. V pisarni gotovo ne, kje drugje pa verjamem, da so peli novci. Lahko bi se zgolj kislo nasmehnili, če ne bi imeli opravka s profesionalnimi lažnivci in neskrupuloznimi manipulatorji. V pravnem smislu so menda vsa cepiva klasificirana kot “unavoidably unsafe”, torej neogibno tvegana. Zato odškodnin ni. Kje je tu vest, ki naj bi uzrla neskladje in se zamislila?

Lahko se torej spozabim, zanikam svoj notranji kompas in evolucijsko izostren čut za nevarnost in tudi sam “kupim” obsesivno reklamirani novi farmacevtski hit izdelek. Cepivo, ki je na voljo, si dovolim primerjati z avtomobilom s tehničnimi pomanjkljivostmi, izdelan v naglici zavoljo izrednih razmer. Vozilo je sicer prejelo vsa dovoljenja silnih komisij in odborov EU, a vsa ta nepogrešljiva dovoljenja so veljavna le v kolikor so razglašene izredne razmere. To novodobno vozilo v času “miru” ne bi smelo na cesto ker bi to bilo protizakonito, kaznivo ali zavestno kriminalno dejanje.

Znotraj vsake znanstvene discipline obstajajo mehanizmi kritične presoje, ne razumem zakaj se jim v tem primeru odpovemo s tolikšno graciozno lahkotnostjo. Prav toliko priznanih strokovnjakov z visokimi akademskimi točkami, bajnimi faktorji vpliva in prestižnimi objavami v strokovnih revijah oporeka cepilni doktrini, vendar s svojimi svarili razen na spletu ne najdejo prostora pod soncem. Znova opozarjam na Burringtonsko deklaracijo o kateri mediji vztrajno zarotniško molčijo, a njeni postulati so neizpodbitno jasni: živimo dalje s covidom brez mask in ga prebolimo – tega ne trdim sam, to trdijo oni, strokovnjaki imunologi, miriada imunologov.

V kolikor je prevara kolosalna, zadobi globalne razsežnosti in se samoafirmira, samolegitimira ter samozgodovini z neskončnim številom dnevnih objav, je doba, ki je potrebna, da za megleno zaveso spregledamo prikrito agendo veliko daljša in se meri v dekadah. Potrebna bodo desetletja, da do današnjega dogajanja vzpostavimo objektivno distanco. V mednarodni diplomaciji velja pravilo, da se arhivi odprejo šele petdeset let po dogodkih, ko je večina akterjev že pod rušo.

Poglejmo denimo na dogodke izpred dvajsetih let. Avgusta 2001 sem se udeležil konference Global Youth Leaders Conferece v New Yorku in Washingtonu. Prejel sem ameriško državno štipendijo, ki je pokrila vse stroške bivanja. Z udeleženci konference iz vsega sveta sem se med drugim fotografiral na vrhnji ploščadi nebotičnikov World Trade Centra. Mesec dni za tem, 11. septembra 2001, je svet strmel v televizijske ekrane v šoku. WTC se je sesul v prah, razdejan kot v kakšnem scenariju Hollywoodskega filma. Poleg dvojčkov se je sesedla tudi stolpnica WTC 7, ki jo je zajel požar, a je bila povsem nepoškodovana od letalskega trka. Dvajset let kasneje se oglaša stroka: združenje arhitektov in inženirjev (Architects & Engineers for 9/11 Truth), ki šteje preko 3000 mednarodno priznanih strokovnjakov, zastavlja skrajno nerodna vprašanja. Preprosto hodijo naokoli po svetu, predstavljajo gole evidence in insistentno zahtevajo temeljito preiskavo, si morete misliti kakšna predrznost! Izdali so tudi publikacijo z naslovom WORLD TRADE CENTER PHYSICS, Why Constant Acceleration Disproves Progressive Collapse, dostopno tudi na njihovi spletni strani. Sprašujejo se: kako je možno, da je sodobna stolpnica WTC 7, zgrajena z upoštevanjem vseh sodobnih protipotresnih in protipožarnih standardov, kolapsirala v sedmih sekundah zavoljo požara v pisarnah? Vsi se strinjajo, da je to dogodek brez primere. Zapis na Wikipediji vse člane omenjenega združenja klišejsko in ceneno ožigosa kot teoretike zarote: torej vse izmed 3000 vrhunsko šolanih arhitektov, inženirjev in gradbenikov z izkušnjami, ki jih žene neznan revanšizem, čemu bi sicer tvegali svoje dobro ime? Kljub temu pa v isti sapi lahko prav tam preberete, da gre za prvi tak primer nenadne in um begajočega sesutja stavbe. Seveda je bolje pristati na metafizične neznane razloge, kakor na inkriminirajoča fizikalna dejstva.

Vsaj od leta 1900 po svetu gradijo visoke nebotičnike, dogajali so se požari in potresi ter hude eksplozije, vendar stolpnice so projektirane tako, da te pretrese prestanejo: porušijo se kvečjemu deloma, nikoli ne uniformno in simetrično, v prostem padu. Meritve, ki jih navajajo tudi uradne oblasti, kažejo, da se je stolpnica WTC 7 sesedla vase v 7 sekundah, medtem ko sta dvojčka kolapsirala v 9 in 11 sekundah – z velikim pospeškom, brez sleherne upočasnitve ali upora stotin ton ojačanega železobetona v jedru stavbe pod prizadetim področjem. Ob upoštevanju osnovne fizike je, izhajajoč iz pospeška sesutja vseh treh objektov, ki ga nihče ne postavlja pod vprašaj, razvidno da te stavbe niso kolapsirale pod lastno težo – to je znanstveno dejstvo.7

BBC je uničenje stavbe WTC 7 napovedal 20 minut preden se je dejansko sesedla, kasneje so se za napako opravičili. V uradnem poročilu NIST (National Institute for Standards and Technology) je zapisano, naj bi pri WTC 7 popustila dva izmed nosilcev, vendar simulacija rušitve pod temi pogoji ne ustreza dejanskim dogodkom: da bi dosegli isti učinek, bi moralo sočasno popustiti vseh osemdeset nosilcev zgradbe hkrati, kar pa je glede na obseg požara nemogoče. Združenje arhitektov in inženirjev zato toži NIST za potvorbo poročila o vzrokih za popolno strukturno odpoved zgradbe, ki je ena najhujših v zgodovini. Vsi Američani s katerimi sem odtlej govoril, so enoglasno trdili: »Noben Američan ne bi storil česa takega«! No American Would Ever Do Something Like That! To je nemogoče! Okvirno en milijon ubitih ljudi na Srednjem vzhodu kot posledica teh dogodkov je bila »kolateralna škoda«.

Kaj združuje omenjene prizadevne arhitekte in inženirje ter zgoraj omenjene skupine virologov in zdravnikov, ki tvegajo medijski linč, ko se zoperstavljajo covid-gatu ali covid škandalu, namenjenemu predvsem domestifikaciji prebivalstva? Oboji zgroženo ugotavljajo, da izkustvena dejstva (fizike ali biologije) ne sovpadajo z uradno doktrino, ki nam jo vsiljujejo ab navzea prek vseh javnih obveščevalnih kanalov. Za politike in uradne medije so vsi zgoraj omenjeni predvsem »teoretiki zarote« in zato ne obstajajo. Lahko bi poslušali tisoče ur poročil in posvetov z akreditiranimi strokovnjaki, a o vsem navedenem ne bi izvedeli niti drobtinice. V obeh primerih je zgodba geopolitično sila kompleksna, za posameznike težko preverljiva in vključuje »neovrgljive« mite o zahodni superiornosti in brezhibnosti cepiv, ki naletijo na splošno javno odobravanje in poistovetenje.

Neodvisni strokovnjaki v obeh primerih tožijo vpletene. Arhitekti in inženirji tožijo NIST (National Institute for Standards and Technology) za potvorjeno gradbeno poročilo, imunologi in zdravniki napovedujejo tožbo WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) in CDC (Center for Desease Control) zavoljo potvorb podatkov v zvezi z epidemijo covida: v Evropi je zgoraj omenjeni odvetnik Reiner Fuellmich s sodelavci tožbo že vložil. Vse to pa se bo vleklo še desetletja. Vmes se bo zgodil nov incident, zanetilo se bo novo žarišče globalne nevarnosti in pozornost se bo preusmerila. Na mestu dvojčkov na kraju nesreče v New Yorku dominirata spomenik žrtvam in muzej, ki utrjujeta splošno razširjeno prepričanje večine in sta – z mantro pietete – zapečatila uradno doktrino vsaj za nekaj desetletij.

Jaz nisem tehtnica: samo vesolje skrbi za svoje ravnovesje.

Srečko Kosovel

Izsek pisma Jožeta Vogrinca avtorju:

Želja po konsenzu je razumljiva in neuresničljiva. Ne žal, marveč na srečo. Tisto, česar se bomo morali naučiti, če naj človeštvo preživi, je, da drugače misleče (in čuteče in živeče) ne le toleriramo, marveč da se zavemo, da je njihova drugačnost vrednota ZA NAS (in jasno, za družbo sploh): udejanjajo druge realne možnosti življenja in bivanja; dajejo nam misliti; omogočajo, da se distanciramo do lastne domnevne samoumevnosti.

Mediji in njihovi uporabniki si ŽELIJO, da bi bila resnica o virusu in zdravljenju jasna, konsenzualna, potrjeno soglasna na spregi znanost-politika (-mediji). To pa ne more biti. Zelo močno soglašam, da je bistvo znanstvenosti kritično soočanje vednosti, zavedanje nevednosti, nadaljnje raziskovanje alternativnih možnosti, kaj je res in kako ravnati, TUDI in RAVNO KO ŽE UKREPAMO na podlagi drugačnih presoj (za katere bi radi verjeli, da so skladne z vednostjo znanosti in dobre za družbo). In to bi moralo biti JEDRO razprave v resnih in odgovornih medijih.

Bolj prizanesljiv od vas sem do vlad in medijev iz temeljnega razloga, da so vlade MORALE ukrepati, četudi NISO imele dovolj vednostne opore v znanosti. Zelo soglašam z vami, da je nujno ODPRTJE javne debate. Vse bolj očitno je, da vlade tavajo kot mesečniki in da njihovo ravnanje ni konsistentno. Kako se odzivati, če vemo, da delujemo napačno? Tako, da se učimo iz napak in zavržemo napačne odločitve v prid pravilnejših. Tega vlade in mediji večinoma niso sposobni, ker tu prevlada njihov sebični interes, njihov družbeni položaj. Pomagamo jim lahko le s kritično analizo – ta jih ogroža; hujši ko je dvom v doslejšnje ravnanje, bolj ogroženi razumejo nestrinjanje kot povzročanje konfliktov v trenutku, ko bi morala ljudstvo in oblast delovati harmonično. Dvom dejansko najeda družbeni konsenz, a VLADAJOČI KONSENZ JE NAPAČEN, ker brani hegemonijo, namesto da bi omogočal dejansko najkoristnejše družbene ukrepe. Nisem ravno optimist. A kritično mišljenje se ne sme ustaviti pred nobenim mnenjem in pred nobeno večino.

Dr. Jože Vogrinc

OPOMBE: