JUDITH RODRIGUEZ
(13. 2. 1936 – 22. 11. 2018)
Danes bi svoj 83. rojstni dan praznovala Judith Rodriguez, prizadevna članica avstralskega in mednarodnega PEN-a ter neutrudna borka za svobodo govora. Med letoma 2001 in 2006 je bila članica upravnega odbora mednarodnega PEN-a, leta 2017 pa so jo izvolili za mednarodno podpredsednico.
Ob rojstnem dnevu pesnice in aktivistke vas vabimo na spominski literarni večer Upor Judith Rodriguez, ki bo 15. februarja 2019, ob 18.00, v dvorani DSP/PEN na Tomšičevi 12 v Ljubljani.
Po njenem življenju in poeziji vas bodo popeljali Tanja Tuma in Maja Gal Štromar ter člani slovenskega PEN. Prevode njenih pesmi in besedilo o njenem življenju je pripravila prevajalka Neža Vilhelm za oddajo Literarni nokturno, nekaj njenih prevodov pesmi Judith Rodriguez pa objavljamo tudi v Vrabcu Anarhistu.
Jennifer Clement, predsednica mednarodnega PEN-a, ob smrti Judith Rodriguez 22. 11. 2018
Novica o Judithini smrti ni pretresljiva samo za PEN in njegove člane, ampak tudi zame osebno. Izgubila sem drago prijateljico in zaupnico. Judith je posvetila svoje življenje promociji literature in obrambi tistih, ki nimajo svojega glasu. Žalostni smo zaradi te težke izgube, njena dediščina pa bo živela v njeni izjemni poeziji in v delu PEN-a v naslednjih letih.
***
1
Tu ali nižje ob reki
so živeli, družina moje mame.
Tu ali nižje ob reki
so prejeli zgodnje opozorilo.
Moja mami o tem ni rekla nič.
Kako so se razpršeni bratranci
spopadali s temo?
So ceste in hiše
izgubile svoj korak, svoje glasove?
Je moja mama spraševala?
Njena pariška teta in stric
sta končala pod nacistično prisilo.
Njen oče je izbral Palestino.
Njena mami je umrla v Palestini.
Moja mama je žalovala.
Prišla je vojna. Širile so se govorice.
Jezero v teh gozdovih skriva
kosti več tisoč ljudi,
tančice režimske sramote.
Tu in nižje ob reki
je to boleče spoznanje –
ampak povsod po svetu
vsi ždijo v moralni temi.
Moja mami ni rekla nič.
V temi lahko samo
sijemo.
2
Morska litanija
Morje se vrže na pesek.
Ti drobci bitja.
Morje položi svojo hrbtenico na pesek.
Potegne jo nazaj.
Morje guga svoja rebra na pesku.
Zvleče jih nazaj.
Morje z rokami tipa po obali.
Dlani navzgor.
Morje vrže lase na pesek.
Obupano.
Morje poplavi
od vetra mrzlo s školjkami prekrito sipino.
Morje trza.
Morje zbere svoje posrebrene otroke
pod mesecem.
Morje meče stran pesek podnevi.
Morje oblega in se umika.
3
Valovi ponoči
ponoči vstopim v sobo,
karte usode so zložene na stropu,
hodim po medlih in zloščenih sencah
med temnimi oblikami in zgornjim delom vrat
na obali valovi nimajo
med vračanjem nobenega ritma
hodim po celicah svojega mesa
zveste in muhaste se ne naznanjajo
moj ljubimec pravi, da jih bom dočakala petinosemdeset
glede na verjetnost se lahko smejem in tudi se
na obali valovi
nobenega vzorca
skozi življenje grem v poltemi
moji otroci mi podajo ogledala, po katerih hrepenim
nekdo parkira na drugi strani mojih vrat
garderoba je zaraščena obale se grmadijo
dnevna svetloba na strehi stanovanj
kot valovi
4
Galilejec
Ko je hodil po vodi, je bil srečnejši,
v očetovem trebuhu je našel
vode, ki niso odtekle.
Naslanjal se je na planetarni srčni utrip,
o katerem so razmišljali čolnarji,
ki so ga čutili na obali in dlje
in po rekah navzgor, v dežju in
v neugodnem vremenu in terenu.
Med potjo se je obrnil in videli so
grozljivo srečo v njem
in rekel je: Pridite! Za trenutek
jih je potreboval, drage delilce,
obraze, oslepljene od sonca.
Ampak stemnilo se je in vodna kreša
se je ujela in skrivila. Takrat je vedel,
da je sam, vedno.
5
Pozen pogled, grad Esterhazy
V Eisenstadtu je trgatev. Dvorišče smrdi
po grozdju v preši, popoldan
meče groteskne sence glav, provincialen štuk.
Vrata shrambe so namazana, nihče
se ne meni za goste z Dunaja, ki se zadržujejo
ob vhodu – vohljajo ob prepovedani kleti
z brošuro – stisnjeni prsti kažejo, nato se svetloba
zagozdi v tretjem nadstropju v zvitek ali taleči se obraz –
kot neznana pot, brez zaključka, ki še zaznamuje kraj.
Medaljoni madžarskih junakov krasijo fasado,
temno rdeča na hruškovo rumeni; Esterhazy
gleda proti nemškim (Dunaj je le dan stran),
je varuh pohodov proti vzhodu
v širjave madžarske, princ ali kateri koli cesar pride na obisk,
morda kot turist, odšel je na jesenski sprehod v park –
zimski vrtovi so zaprti, poti premočene , uničene koče
ob terasi, strmine zlate čistine … Obale
jezera se sprehajajo ob koči, na pol obrnjene proti kameri. Slikaj!
prevedla Neža Vilhelm
Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika. Prevaja filme, knjige in pesmi. Aktivna je v društvu SC PEN (čeprav ni članica), kjer je imela srečo in spoznala številne ljudi, ki živijo plemenita načela temeljne listine svetovnega PEN.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
