Evald Flisar – Jože Horvat – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Evald Flisar je doslej napisal toliko romanov, potopisov in dram, ki jih v prevodih pozna skoraj pol sveta, da se ob njegovem novem romanu bralec lahko začudi, od kod že v naslovu trditev, da njegovo kraljestvo, se pravi pisanje, umira. A treba je reči, da se ne gre zadovoljiti s hitrim odgovorom. Ta knjiga je tako kompleksna, tj. večplastna tematsko in zahtevna kompozicijsko, da kak uren odgovor ne bi bil na mestu, saj je zgodbo zaradi načina pisave moč dojemati različno – kolikor bralcev, toliko bi nemara bilo odgovorov na nakazano začudenje.
Za Flisarjem je izjemen opus, v katerem bralec najde velika dela njegovih osrednjih zvrsti, se pravi potopisja, romanopisja in dramatike. V njih je upodobljena množica tem, snovi in likov, gradivo torej, ki ni samo pristno slovensko. Če k temu dodam njegovo pripovedovanje, ki po moje kaže na zglede angleške literarne šole, bi rekel, da gre za avtorja, ki je v naših razmerah najbolj kozmopolitski. To pomeni, da so koordinate številnih njegovih literarnih del tako rekoč mednarodne, a vgrajene v slovenski svet, tj. slovenski jezik, kar tem delom daje življenje. To je dobro vedeti, preden človek vzame v roke njegov najnovejši roman. Zdi se, da je v tem lahko vzrok za različno razumevanje njegovih del, tudi novega z naslovom Moje kraljestvo umira.
Tudi ta roman je namreč tak, kozmopolitski … Dogajanje se začne v Sloveniji, vendar se nadaljuje v Indiji, Švici, Angliji, na Švedskem … ob slovenskem, prvoosebnem pripovedovalcu zgodbe pa nastopa elita svetovno znanih sodobnih, tudi nekaj že pokojnih literarnih avtoritet, ki si jih je pripovedovalec »sposodil«, da bi jim lahko na jezik polagal (najbrž predvsem) svoje besede in tako razgrnil paleto perečih zadev, ki se mu kažejo pri »zgodbarjenju ob koncu sveta«, kot se glasi podnaslov romana. Gre za to – rečeno sila poenostavljeno – ali je sploh možno napisati izvirno zgodbo in kako rešiti pristnega avtorja od podtaknjenca, ki nima spričevala za pisanje. Ne ravno preprosta zgodba se pretežno odvija v spletu fikcije in realnosti, tj. s postopki metafikcije (ki po neki definiciji kaže na »fiktivnost svojih podob, v bralcu pa ustvarja dvom o neproblematičnosti /umetniškega/ dela«), kakor literaturo dojema že priletni slovenski pripovedovalec, ki je razpet med Slovenijo in Anglijo in je s tem miselno v družbi svetovno znanih pisateljskih veličin, v glavnem anglosaškega literarne poloble, javnost pa jih (v času dogajanja romana) zaznava kot vodilne besedne ustvarjalce oziroma kritike v svetu. To so ob vrsti drugih Susane Sontag, Martin Amis, Javier Marías, Saul Bellow, J. M. Coetzee, Graham Greene, Salman Rushdie … V skladu s pripovedovalčevim zgodbopisnim načelom se med njimi kot živi aktanti v razgovorih o literaturi pojavljajo tudi pokojne avtoritete, kot so Shakespeare, Montaigne in še nekateri. Pisci zlasti iz manj pomembnih dežel so videti kot bizarne pojave, a značilno barvajo dogajalno prizorišče te knjige, kjer literarno (in še kakšno) ustvarjanje tačas preživlja dramatično krizo.
Na tem kočljivem terenu se s svojo največjo težavo znajde pripovedovalec z nenadno »ustvarjalno blokado« med pisanjem novega romana, s katerim se tudi sproži njegova osebna drama; gre za glavno osebo, tj. romanopisca, ki je tako rekoč od zgodnje mladosti obseden od znamenitega literarnega mita o Šeherezadi, osebe, ki si je s svojimi zgodbami pri gospodarju Šahriarju kupovala noč za nočjo svojega življenja. Mar ni že ta zgodbarka povedala vsega v literaturi? Njena podoba mu je bila zato dolga leta zgled pri pisanju in tako je očitno botrovala tudi uspehu, saj so njegova dela do začetka omenjene »blokade« izšla v 50 jezikih … Mitsko pripovedovalko je spoznal kot trinajstletni šolar prek njene knjige, ki mu jo je dal njegov dedek v Prekmurju, in kot šolar, očaran od nje, je že napisal svojo prvo zgodbo … Fantič se je tu rodil in živel, po materini smrti pa se je njegov oče (angleški vojni pilot, ki je med zadnjo vojno po sestrelitvi letala pristal v Prekmurju), vrnil v Anglijo. Čez leta je tudi njega, sina, usoda povedla k očetu in v nov svet, v katerem se je izobrazil in dosegel literarni uspeh, nakar se mu je pozneje ustvarjanje nekega dne ustavilo; prizadela ga je omenjena »ustvarjalna blokada« – ki je bila posledica njegovega odnosa do Šeherezade: v enem od prividov v Sloveniji se ji je skušal približati, a je padel tako nesrečno, da se je usodno poškodoval, si zato najel Negovalko, tudi medicinsko izobraženo gospo »poznih srednjih let«, ki je skrbela zanj skozi vse nadaljnje dogajanje … vendar, kot bralec izve dosti kasneje, zanj ni skrbela le telesno: prav na koncu, po literarno zanimivih zapletih, se razkrije kot drugačno, novo bitje, pri katerem spet lahko piše … Ta preobrazba mitske zgodbarke se med dolgo pripovedjo skrivnostno razkriva in nazadnje razkrije kot običajna, a sočutna, globokoumna ženska, ki radovedno in prizadeto spremlja težavno usodo pisatelja. Njun odnos je prikazan kot eden od dveh osrednjih tokov obsežne zgodbe, odnos, vreden posebne analize, saj pogojuje in vzdržuje dogajanje romana.
Drugi tok pripovedi, če se lahko tako zapiše, je fiktivno »teoretski«, zajema pa obširne, dvoumne ter protislovne dialoge in refleksije številnih (sposojenih) piscev o pisateljstvu in literaturi, najprej o kratki zgodbi in pozneje o romanu, se pravi predvsem tistem, kar glavni lik – pisatelj – imenuje »zgodbarjenje« v današnjem času. To je osvetljeno izjemno mnogostransko, pravzaprav ne poznam slovenske leposlovne knjige, v kateri bi šlo za tako intenzivno in razsežno razgrnjena razprava o tej temi. Bralcu podaja stališča množice sodobnih romanopiscev (omenjenih zgoraj), vešče postavljenih v medsebojni dialog, v nekak preiskovalni prepir o neizčrpni temi »literatura«. Najprej smo mu priče na simpoziju o kratki zgodbi v Kalkuti, v nadaljevanju pa zlasti v sanatoriju Berghof v Švici, tj. v psihiatrični kliniki, kjer naj bi se tudi skupina velikih literarnih avtoritet pod vodstvom dr. Goldberga že zdravila svojih halucinacij oziroma »ustvarjalne blokade«. Njihovo dokazovanje/zavračanje zdravljenja psihične bolezni, posebno pa polemično izražanje o literaturi in pisanju, mestoma spominja na intenzivne intelektualne dialoge (o sicer drugih temah) v nekaterih Flisarjevih dramskih delih, a je tu v drugi vlogi: razkriti individualno dramo pisatelja ne meji med psihično boleznijo in genialnostjo, odkriti kot v kakšni kriminalki njegovo pravo identiteto (eden med njimi je nepravi avtor) in splošno stanje ustvarjanja, pri čemer je »kontrapunktiranje« pogosto videti ironično, če ne sarkastično. Ta – postavimo – kot v kakšnem kafkovskem zaporu veliki kalejdoskop protislovnih stališč, ki jih v medsebojnih obtoževanjih, prikrivanjih in izzivih podajajo zgoraj našteta »oživljena« in prava sodobna literarna imena, ustvarja vtis komaj pregledne mešanice na eni strani pravih in globljih, a na drugi absurdnih in ciničnih spoznanj o literaturi in pisanju: ker pa so med akterji v psihiatrični kliniki poleg že pokojnih v pripovednem času tega romana večidel živeče slavne osebe v Berghofu, je zdravljenje »ustvarjalne blokade« toliko bolj fantastično. Znervirani glavni junak se ne čuti zdravljen, vendar si dogajanje vsaj zapisuje.
A zdravljenje v sanatoriju, iz katerega sprti pisci naposled tako rekoč zbežijo, na »svobodi« zahteva še, pogojno rečeno, sklepni del prvega pripovednega toka romana; večidel se dogaja v domu pišočega avtorja kot vrhunec, a obenem kot nekak sklepni akord velikega diskurza o literaturi. Formalni vzrok: romanopiscu je tako rekoč »dano« nadgraditi svoj odnos do Negovalke, saj se izkaže, da ni bila le negovalka, ampak tudi skrivnostna sodelavka pri njegovem pisanju, daljna podoba Šeherezade, ki nazadnje menda pomaga Šahriarju … Tako ni nenavadno, da je ustvarjalna blokada za njim, avtorjem romana, in mu pisanje steče, čeprav ga zadene druga nezgoda, saj mu zaradi bolezni odstranijo glasilke in ne more govoriti. Iz zapiskov, ki jih je pisal v psihiatrični kliniki, pripravi knjigo, ki doživi velik uspeh, prisodijo mu Nobelovo nagrado, ob tej priložnosti ga sprejme švedski kralj, na podelitvi pa njegov slavnostni nagovor prebere nekdanja Negovalka, zdaj njegova žena … V tem nastopu s socio-kulturološkim traktatom nobelovec predstavi stanje sodobne družbe, kjer se je svet »vertikalnih vrednot prevrnil in postal horizontalen«, v takem svetu pa iz povprečja štrli tisto, kar ni nevarno in prinaša dobiček. Posledica: svet se je spremenil v globalni trgovski center – a ne samo blago v njem, tudi ideje, filozofija, umetnost in religija so dostopni »duhovnim pritlikavcem«, še več, tudi »smisel življenja. Razprodaja: smisel življenja s 50-odstotnim popustom!« Nobelovčevo razmišljanje se sklene z razkritjem Šeherezade: njen privid, zaradi katerega je padel in doživel ustvarjalno blokado, je bil »svarilo, da je treba nehati, že zato, ker je vse, kar sodi v t.im. literarni svet, samo še šarada«. Šarada, kar pomeni samo naličje, prevara, s katero se ustvarja vtis, da je kaj resnično, v resnici pa ni … Kot so v tej knjigi recimo avtorji svetovne slave s svojimi modrovanji o literaturi oziroma resničnem zgodbopisju, pa to niso, saj je vse napisal avtor te pripovedi …
V tej luči se roman kaže kot dvopolen, z dvema zgodbama: na eni strani nevarno bivanje v domišljiji in temu ustrezno vprašljivo pisateljstvo, kar bi poimenoval: iskanje smisla pisanja, ki glede na položaj knjige v svetu umira, saj ne zmore več odkriti kaj novega in resničnega; je slepilo, ki mu morda naseda naivni pol bralstva. Zato je silna vnema pisateljev neredko vredna posmeha oziroma deležna ironičnega sprejetja. Saj pisatelj, kot kaže tudi ilustracija na naslovnici, nima več svoje glave z izvorno domišljijo, namesto nje na vratu nosi knjigo in zre vanjo, morda tisto Šeherezadino, ki je ljudem povedala že vse …
Toda tu je še subtilen oris druge zgodbe, tiste s slavno avtorico Tisoč in ene noči ter njenim gospodarjem Šahriarjem – zgodbe, ki je prevzela avtorja, ko je bil še šolar, potem pa jo je ves čas iskal; v kolikor bi ta odnos spravili oziroma prevedli v tekočo, realistično izpisano zgodbo, bi se njena tema glasila: iskanje višjega prijateljstva, celo posebne vrste ljubezni med Negovalko in njenim pacientom pisateljem – pod maskama Šeherezade in Šahriarja. Ta zgodba v tej knjigi pa ni »šarada«, temveč dejstvena pripoved, vendar pa lahko varno živi samo pod masko. Ob tem si ne morem kaj, da ne bi rekel, kako je ta roman ob besednem razkošju na skoraj 400 straneh tudi previden in aktualen: v teh časih vsi nosimo maske, v upanju, da smo z njimi v dobrem varstvu … Zato se človek z njo lahko poda v avanturo te knjige, ki je po eni strani lahko abstraktna za tistega, ki ne pozna dovolj nazorov kozmopolitskih imen tega dela in problema literature nasploh; toda na drugi strani presenetljiva za tiste, ki med branjem uživajo pri strategiji pisanja zgodbe in subtilnem orisu človeških nravi. Torej bi vendarle bilo mogoče reči: umira zgodbarjenje, živijo zgodbe?
Preostali prispevki in literatura na portalu
