Jože Brenčič – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Jože Brenčič o poslanem besedilu
Ob branju knige Petra Handkeja Žalost onkraj sanj, sem spet podoživljal vse, kar se je mami dogajalo v tistem času, pa ne le to, spomnil sem se vseh stvari, ki so me spominjale nanjo, vsega njenega truda in skrbi za štiri otroke v tistih težkih časih, ki jih nekateri tako opevajo, ker jih niso doživeli.
***
Ko je človek star, je vsem v napoto, je večkrat rekla moja mama. To me je motilo, saj ji z ničemer nisem kazal, da mi je odveč, ampak očitno se je ona tako počutila. Ostala je sama v enosobnem stanovanju v bloku, po tem, ko je umrl oče. Predlagal sem ji, da bi prišla živet k meni, da se bomo že nekako stisnili v našem stanovanju, vendar ni hotela. Rekla je, da lahko skrbi sama zase. Živela je nedaleč od našega stanovanja in sem vsak dan šel k njej, pa je velikokrat ni bilo doma, ker je šla naokoli. V najemu je imela kos zemlje, kjer je zase pridelala marsikaj in pri tem sem ji večkrat pomagal. Ni bil velik kos zemlje, ampak za prelopatat na roke, je bilo pa kar veliko. Imela je že blizu 80 let, pa je vseeno delala z veliko vnemo. Nekega pomladnega večera sem šel zvečer pogledat, če je že prišla domov, pa je ni bilo, potem sem se vrnil ob 21. uri in, ker je še vedno ni bilo, sem šel z avtom naokoli in jo iskal. Poznal sem samo dve starejši ženski, s katerima se je družila, ampak sta rekli, da se pri njiju ni oglasila. Bilo je že temačno in nisem vedel, kam bi šel še pogledat, pa sem se zapeljal tja, kjer je obdelovala tisti vrtiček. Vsa dehidrirana in utrujena je sedela na kupu plevela. Pospravila sva orodje in odpeljal sem jo domov. Jezilo me je, ker sem vedel, da bi se ji lahko kaj zgodilo, tisti vrtiček pa ni tako pomemben, da bi bilo treba delat na ta način. Rekla je, da je vesela, ker je odstranila ves plevel, da bom jaz lahko s strojem prekopal, ker če ne bi, je potem plevela še več, ker ga razsekam. Sklenil sem, da bo imela ta vrt samo še to leto, ker nima občutka, kdaj mora prenehat z delom. Rekel sem ji, da mi dovolj pridelamo, da je tudi zanjo in ji ni treba toliko delat. Seveda se ni strinjala, ampak, ker sem vztrajal, ni obnovila najema.
Pri njej so se kazali znaki demence, ampak s tem nisem imel kakšnih izkušenj in sem mislil, da je prav, kot sem se odločil. Opažal sem, da ne ve, kateri dan je, da založi oziroma skrije kakšno stvar in je nato veliko panike zaradi tega.
Večkrat je založila ključe od stanovanja in je bilo zaradi tega veliko vznemirjenje. Ni imela telefona, zato sem uredil, da so ji napeljali telefon, da sem lahko poklical vsak trenutek in jo kaj vprašal. Tako umetniško je večkrat odložila slušalko, da je nisem mogel poklicat in sem ves v skrbeh pohitel k njej in pogledal, zakaj telefon ne dela. Redno je tudi prihajala k meni, včasih že kar ob sedmih zjutraj. Večkrat me je vprašala, če imam kaj za pomagat, da bi rada pomagala, ampak jaz sem vedno sam hitreje naredil, kar je bilo treba in sem rekel, naj kar lepo sede, malo gleda tv ali pa pogleda časopise. Imela je zelo lepo pisavo in sem ji omenil, da bi bilo dobro, da bi kaj napisala iz svojega življenja, da bi imeli za spomin, pa ni hotela pisat. Pogovarjala sva se o gradnji hiše, ki sem jo začel. Vedel sem, da je vedno sanjala, da bi imeli svoj dom, pa se to nikoli ni uresničilo. Zdelo se mi je čudno, da ne kaže kaj velikega navdušenja, ko sem ji razlagal, da bo imela tam svojo sobo in da bo z nami.
Čas je mineval in vse bolj sem opažal, da si ne skuha več, da je ob urah, ko naj bi imela kosilo, ni doma in da tudi zase ne poskrbi več kot je skrbela prej. Predlagal sem ji, naj se preseli k nam, pa ni bila za to. Ko sem vztrajal, je privolila. Vse večje težave so bile zaradi demence in sva poiskala zdravniško pomoč. Poskrbel sem, da je vsak dan jemala zdravila, ampak sem opažal, da se stanje slabša. V tistem času sem imel veliko opravkov z gradnjo, mama je pa imela ključ stanovanja in je hodila na sprehode.
Nekega dne, sem tik pred selitvijo, opravljal še zadnja dela na hiši. Na dvorišče sta se pripeljala dva policista in pozvonila. Ko sem jima odprl, sta me spraševala, če je mama pri meni, pa sem rekel, da ni in da ni bila tu, ampak, da je na sprehodu nekje po mestu. Povedala sta mi, da je neka starejša gospa 2 km višje v gostilni in da je najbrž moja mama, kar sklepata po tem, kar jima je povedala. Rekel sem, da to ni mogoče, ampak ko sta mi opisovala, kako je oblečena, sem sedel v avto in se zapeljal do gostilne. V kuhinji je res sedela moja mama vidno prestrašena. Gostilničar mi je povedal, da ji je nekdo ustavil na cesti in ker ni vedela, kam gre, jo je odložil pri gostilni. On je potem poklical policijo, ker je ni poznal. Zahvalil sem se mu, ko me je tesnoba stiskala za grlo, vprašal, če sem kaj dolžan za juho, s katero so ji postregli, pa o tem ni hotel slišati. Odpeljala sva se in sem jo med potjo spraševal, kaj je zdaj to, pa mi ni vedela nič povedati. Samo ponavljala je, da nikoli več ne bo šla nikamor, da jo je bilo tako strah, ker ni vedela kje je. Miril sem jo in šla sva k hiši, kjer sem moral še nekaj pospraviti, potem pa domov. Zazdelo se mi je, da je mene še bolj strah kot mamo, saj sem se zavedal, da bi se lahko zgodilo najhujše in bi kam zatavala, tu so pa gozdovi … Nekaj dni sem vseskozi premišljeval o tem, kar se je zgodilo.
Kmalu je bila selitev in vse je bilo novo in urejeno, mama se pa tu ni znašla. Večkrat je po jedi vstala od mize in rekla, da gre domov. Prepričeval sem jo, da je tu doma, jo spremljal na sprehode, ker tu ni poznala tako kot po mestu, ampak sem jo le pomiril, prepričal pa ne. Naslednjič se je to spet ponovilo. Omenjala je, da je star človek odveč, jaz sem ji pa govoril, da ji tu nič ne manjka, da je zelo čudno, da ne opazi, kako je tu lepo. Večkrat je rekla, kako je manj ptic, kot jih je bilo, ampak ptic je tu veliko, da vse povsod žvrgolijo.
Preganjale so me temne misli in nisem vedel, kaj naj storim, da bi bila mama, kot je bila poprej. Študiral sem literaturo o demenci in prišel do spoznanja, da nikoli ne bo boljše. Mama je bila sicer dobrodušna, ampak ponoči je imela probleme in ni našla stranišča. Če sem slišal, da se kaj premika v sobi, sem šel tja in navadno je že vstala s postelje in ni vedela, kam naj gre. Na stikalo WC sem montiral lučko, da je vseskozi gorela, toda to ni nič pomagalo.
V stiski sem se spominjal, kako me je kot majhnega fantiča spremljala v reševalnem vozilu na infekcijsko kliniko. Ker je bilo zvečer, potem ni bilo več avtobusa za domov in tam je bil samo avtobus za v Horjul, pa se je z njim peljala do Horjula in ponoči potem pešačila do doma 8 kilometrov. Pomagala mi je, jaz pa njej ne morem pomagat in me vse to potiska v obup. Zdravnica mi je svetovala dom ostarelih, na kar nisem hotel niti pomisliti, pa tudi vedel sem, da mama ne bi bila zato.
Nekega večera tik pred silvestrskim večerom, je v hodniku izgubila ravnotežje in padla po tleh. Zlomila si je kolk in poklical sem reševalno vozilo. V bolnici so jo operirali in ko sem prišel na obisk, sem opazil, da je v obraz rumena. Takoj sem opozoril na to sestre, ki so rekle, da niso opazile in da bodo obvestile zdravnika. Nobenih informacij nisem dobil, kaj se dogaja. Telefonaril sem, hodil tja in nek večer mi je sestra rekla, da je tu zdravnik, ki ga bom lahko kaj vprašal. Bil je mlajši z brado in mi je rekel, kako mama ni perspektivna, več mi pa ni rekel. Ker mi ni hotel obrazložiti, kaj je in kaj misli s to neperspektivnostjo, sem se razburil in mu očital, kakšna diagnoza je, da mi nima drugega povedat, kot to, da mama ni perspektivna. Bil sem šokiran. Upal sem, da bi mamo fizioterapevti toliko usposobili, da bi lahko hodila, čeprav ob pomoči, ampak se z njo sploh niso ukvarjali.
Peljali so jo v drugo bolnico, kamor sem hodil potem vsak dan na obisk in prišel včasih, ko mama sploh ni bila pri zavesti. Ničesar mi niso vedeli povedat. Potem so razglasili karanteno in 14 dni nisem smel na obisk. Vsak dan sem klical sestre, se zanimal in so mi govorile, kako je vse pojedla in sem sklepal, da je vse v redu. Ko so bili možni obiski, sem takoj prišel k mami. Ležala je tam brez zavesti in je imela vstavljeno cevko za prehranjevanje. Razjezilo me je, ker so me sestre zavajale in so kar nekaj govorile, o tej sondi bi me pa morali obvestiti, pa me niso. Šel sem k predstojniku in tam spoznal vso bedo tiste bolnice. Dejal mi je, da so mami šteti dnevi, da ji odpovedujejo organi. Dogovorila sva se, da mi jo pripeljejo domov. Naslednji dan sem ves dan čakal, pa je niso pripeljali, telefoniral tja, pa so rekli, da jo je odpeljalo reševalno vozilo, ampak mamo bi že morali pripeljati. Okoli 18. ure jo je rešilec pripeljal na dvorišče. Očital sem jim, kje vozijo ves dan, pa je voznik rekel, da so iskali okrog, kar pomeni, da so jo vozili celo popoldne, ne vem kje. Bila je pri zavesti in vse kar je rekla, je bilo moje ime, potem pa nič več. Še en mesec ni bila tam in povsod je imela preležanine. Dežurali smo pri njej vso noč in ves naslednji dan. Popoldne je bilo pa očitno, da umira in sem poklical dežurnega zdravnika in zvečer je umrla.
Čutil sem, kot bi me nekdo zabodel v ledvice, slišal njene besede, kako so stari ljudje odveč. Moje upanje, da bo ozdravela, je bilo zaman. Tudi slišati nisem več mogel tistega narečja, ki so ga govorile sestre v tisti bolnici.
Po tolikih letih je ostala še vedno grenkoba ob spominu na to, kar se je zgodilo mami.
Na besede se ne odzivam,
počutim se brezčuten,
ko gledam žarke sonca,
ki prodirajo skozi okno;
majhno je, brez zaves …
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
