Ciprese, asketsko oblikovanega verza, ravne ravne ravne navzgor (kot jih pospremi uvod o »ravnih Gospodovih poteh« v citatu iz Biblije), so zanimiv križanec. Po eni strani se v njih pretaka vedno živi sok zimzelenega drevesa, tukaj zraslega v drevo življenja ali os življenja ali stražarja življenja. Po drugi strani pa se knjiga Ciprese odpre s kontapunktom, skozi okruške vojnih prizorov, ki si jih lahko predstavljamo kot stanje tik po detonaciji bombe. Slike večinoma prikazujejo begunce (tukaj opozarjam na bolj eksplicitno protivojne in z vojno motiviko zaznamovane ciprese I, V, VI, XII, XIV, XVI, XVII, XIX, XX, XXI, LIII, LIV).
Od sodobne pesniške bere, ki se je dotaknila vojne v Ukrajini nekoliko širše in bolj poglobljeno, poznam le še zbirko Milana Šelja, Jezik je ključ. Tam se podobe vojne nanizajo šele potem, ko so se pred bralko zvrstile filmično hipnotične podobe homoerotičnega ljubljenja in malih vojn, ki jih preživlja v zanikovalno okolje postavljeni gej. (V bistvu in seveda v različnih razsežnostih pa to doživlja vsakdo, kolikor in kjer odstopa od ustaljene predstave o delovanju sveta.) Toda kjer je Šelj zelo doživet, skoraj meseno ekspliciten in k čustvenemu, telesnemu odzivu beguncev in njihovih gostiteljev obrnjen, ko pesem odpelje v medias res, Koršič kakor da zre od daleč. Morda je ta (nehoteni?) izbor točke, iz katere spregovarja lirski glas, odziv na preplavljenost in zgroženost zaradi nasilja. Morda je oddaljitev od šoka tisti trenutek, ki je potreben za sprejetje nesprejemljivega in nepravičnega, predvsem človeško tragičnega. Torej: kako raztreščenost spet zliti v enost?
Že ta uvodna sopostavitev okruškov vojne in »cipres« v vsem svojem simbolnem naboju drevesa, ki skrbi za senco, ki raste na pokopališču, ki vztraja v mrazu in vročini, je pesniška gesta. Pesemska oblika »cipresa« je drevo, ki koščke razbitega sveta – z uporabo enobesednega ali dvobesednega niza verzov – sestavlja v mir. Njen način stopanja v svet je opazovanje utrinkov ali koščkov pojavnosti, neosebno zrenje in občasno komentar (kot v Cipresi V: »zamenjati // mero/je/nujno«), ki se lahko s spretno rabo verznega prestopa razplasti v gnomične izreke: »previdnost // je // mati/ nepripravljena / na novo // življenje; cipresa VI).
Inteligentno intertekstualno postopek u-mir-itve Koršič ustvari v cipresi XVI, ki se začne skoraj kot parafraza Kovičevega Južnega otoka. Le da namesto »Je Južni otok, je«, ki se za pozorno bralko kot beli šum oglaša v ozadju, dejansko odzvanja »je / otrok / je / s puškami / je«.
Čeprav je v Cipresah veliko govora o tišini in tudi veliko statike, pa Koršič stanja miru in umiritve ne ustvarja le vsebinsko, ampak prav z drobnimi gestami, kot denimo z evociranjem Kovičeve pesmi, pa tudi s samo oblikovanostjo pesmi v »cipreso«. Na ta način, z diskurzom miru v podtekstu, in z močjo tistih, ki lahko bolj ali manj samo opazujemo, opazuje neovrgljivo in šokantno dejstvo proksi vojne leta 2022 v Ukrajini. Ki ranjuje predvsem telesa in psihe. Mir je v cipresah tisto, na kar se ne sme pozabiti in kar je treba vzgajati, gojiti vsak dan. Morda grem s to interpretacijo nekoliko predaleč, vendar je v osnovi smer prav ta.
Ciprese s svojo miselno zgoščenostjo tako kličejo k temu, da se bralka ustavi in se zasidra v enako miselno zgoščenost, ki pride po izkustvu »ne misliti nič, ampak samo zreti«. Tudi ta, izkušenjska podstat branja Cipres, je na nek način posebna in nekoliko odporna. V svetu, ki je ves usmerjen k hektiki, zahteva in ustvari nekaj prepovedanega: predah, odmor, umiritev, mir. Le na ta način je dinamiko mogoče ugledati v drugačni, nemara resničnejši luči.
Torej imajo Ciprese, ne le kot pesniška oblika in ne le kot knjiga, ampak prav v načinu branja, h kateremu peljejo, neko subverzivno noto, kolikor je mir danes očitno nekaj najbolj subverzivnega. Ali kolikor je predah in izstop iz mašinerije vojne morda začetek subverzivnosti. V tem smislu lahko cipreso kot pesniško obliko, ki jo Koršič suvereno izumi v istoimenski knjigi, berem tudi kot nekakšno sodobno, zahodnjaško in tudi krščansko nadgradnjo haikuja. A če je haiku celo humoren, cipresa po moje, da ni. Nekako zelo svečano in posvečeno stoji. Tudi kar se jezikovnega registra tiče.
Ciprese so razdeljene na razdelke »vojna«, »vera«, »upanje«, »ljubezen«, »gori«, ki jih Koršič v pripisu k zbirki poimenuje tudi »križevi pot«. Morda je ta pripis opozorilo, da imajo te pesmi duhovno razsežnost. S tem bi se strinjala, kolikor to duhovnost vidim predvsem kot raziskovanje in izkušanje globine »biti človek«. (Ker mi je krščanstvo v nekaterih specifikah tuje, kot bralka verjetno ne vidim določenih ravni in plasti te pesniške knjige.) Duhovna razsežnost pesmi ni le precej redka lega poezije v trenutnem slovenskem prostoru, ampak prav v svetu ekranov, ki nadomeščajo kožo in obraze. In nikakršnih religioznih obeležij za to ni treba. Nemara, bi rekli, da je takšno zrenje globin človeškosti tradicionalnejše ali da je pripadalo poeziji pred modernizmom, a je bilo kot nekaj zastarelega izrinjeno iz modernega in postmodernega življenja. Če to prištejemo h kontrapunktu miru in vojne, dobimo še eno plast te pesniške knjige.
Ciprese se ne ustrašijo tega, kar najdejo v globini, a to z motrenjem že tudi presnovijo, kristalizirajo v spoznanje – in mestoma v modrostni izrek. Kdor jih potrebuje, jih bo vzel, komur grejo v nos, naj jih pusti ob strani. Kot ilustracijo lahko navedem cipreso LV ali XXXIV: »strah / čaka / v ringu // odvrzi / vlogo // od tam / kjer te ni / ne moreš / oditi«. Lahko da razdelek Vera berem reduktivno ali celo cenzurirano, ampak ta spoznavna razsežnost mi zares nekaj pove, pove prav zame. Morda je v takšnih legah celo močnejša kot epigramatično izjavljalnih, recimo v cipresi XXXVIII ali LVII. Po drugi strani pa je »vera« scela spredena z mirom, z ustavitvijo agresije, napada (cipresa XL).
Zastavki miru oziroma umiritve, vojne, duhovne globine in volje do življenja, iz katerih izraščajo posamezne ciprese, ne delujejo vselej silno. Morda to niti ni njihov namen. Mnoštvo in sistematičen oblikovno-upesnitveni pristop je tisto, kar jih napravi silne. Toda najmočnejši so ti zastavki v cipresah, kjer se vse tukaj našteto spoji z umetnostjo enjambementa in konteksta posameznih besed v verzu, kajti: »moč konteksta je titanska«, kot beremo v cipresi XCI.
Ta trditev bo morda zvenela »tehnopoetsko«, vendar ne gre za to. V cipresi XLIX, ki si jo velja zapomniti in jo tudi poobjaviti v kakšni antologiji, beremo: »nekaj/ piskne // vest/ kam?// komu / popuščajo / ko čakajo / v vrsti?« Nobenih trditev, samo dve vprašanji – morda je to izziv strukturi sveta, ki ga živimo. Vest je seveda novica, morda celo blago-vest, je pa tudi »vest« kot tisto preizpraševalno, kar se v slovarsko pravilni slovenščini običajno »oglasi«. A tokrat in v pesmi Koršič zgolj piskne kot sms sporočilo, zmoti pozornost, še vedno pa deluje kot nekaj, kar človeka žene k resnici in k temu, da s sobitjem ravna ljubeče. Morda prav zato ta pisk v vsesplošni hektiki in prestrašenosti ali grebatorstvu kot nevarnim gonilom družbe, ki jo živimo, zna delovati moteče. Toda: pisk vesti je vseeno prediren. Zmoti navideznost. Zastavi vprašaj. Terja odločitev.
To cipreso Koršič gradi z maksimalnim izbrisom nepotrebnega, tako da aksetske, najpotrebnejše in v praznini strani sidrane besede iz okruška prikličejo celotno situacijo oziroma izkustvo. Poezija v tem primeru ni le pogovor med izrečenim in neizrečenim, med tistim, kar je ubesedeno, tako da prikliče neubesedeno in neubesedljivo. Poezija tukaj dobi še eno razsežnost: iz dvodimenzionalnosti in izbrisa izkušnje prikliče izkustvo, vendar ne umeščenega v ekonomijo nakupovanja izkustev, pač pa tisto zelo globoko (titansko!), ki ga ljudje morda tlačijo, si ga prikrivajo, ti ljudje, ki »čakajo v vrsti«. Na kaj čakajo? Na kruh? Na prehajanje meje v novo državo, kjer bodo le še begunci? So se postrojili v nekakšen mrtvaški ples leta 2022, ljudje z aktovkami, krediti, razmerji, staranjem staršev, bolnimi svojci? So to preprosto katerikoli ljudje, ki nočejo slišati svoje »vesti«, ker »popuščajo« tistemu glasu, ki jih zgolj postavlja v vrsto? Ali to vest vendarle slišijo in se odzovejo nanjo, ker je pomembno, zaradi vseh življenj? Pomemben del te izpisano-neizrečene pesmi je ravno tisto, kar v dvogovoru s pesmijo sebi izreče (ali ne uspe izreči) bralka.
Implicitna dialoškost in etični imperativ: to je svod, pod katerim piše Koršič. Kar seveda za osebo, ki inteligentno in čuteče stopa v dialog z mnogoterimi ustvarjalci in ustvarjalkami, sploh ne preseneča. Je kot osebni podpis v pesmih. Prav to na nek drug način, kot navodilo, izreka tudi cipresa LXIV: »šivati / razdaljo / med / besedami // ki so / ostale/ ob / poti // kot znamenja«. Te besede ob poti so verjetno ciprese. In ciprese so verjetno ljudje. In ljudje so ciprese, in ciprese so znaki. Pesem premošča razdaljo od znaka prek drevesa do človeka, vse skupaj se dogaja v svetu, ki se na prvi pogled sploh ne zdi apokaliptičen. Za konec avtorici odgovarjam takole:
ciprese
so
ne
speč
ne
premišljevalke
n
oči
vrinejo
objem
skozi
papir
