Josip Ivanović – Igor Divjak – Odisejevo zatočišče – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
VIDEOINTERVJU: Josip Ivanović, hrvaški založnik, lastnik založbe Edicije Božičević, urednik, prevajalec in kritik, je bil gost Društva slovenskih pisateljev v okviru projekta Odisejevo zatočišče. Z njim se je pogovarjal Igor Divjak.
Josip, zelo sem vesel, da se lahko pogovarjam s tabo. Sediva v kavarni v središču Ljubljanein se imava lepo. Kolikor vem, tudi ti, ki že imaš svojo založbo, jeseni načrtuješ, da boš odprl še knjigarno in kavarno. Tako da bo tam morda nastalo neko podobno središče temu, kjer se ljudje lahko družijo, govorijo in istočasno berejo.
Upam. Eden od ciljev je otvoritev knjigarne in kavarne septembra. Upam, da bo to kraj, kjer se bodo ljudje lahko zbirali in kjer bodo lahko brali in kupovali knjige, si jih izposojali in ob tem spili dobro kavo ali pivo. To sem si zamislil kot kraj, podoben tistim, ki sem jih imel sam rad kot študent. Ko sem se učil in iskal miren prostor za branje knjig. Ti prostori so mi veliko pomenila in želim odpreti tak prostor za nove študente, za vse ljudi, ki jih zanimajo knjige in književnost.
Sicer na Hrvaškem ni lahko imeti svojo založbo. Težko je preživeti. Državnih založb ni, obstajajo le zasebne. Ti si vanjo vložil svoj denar, celo denar, ki si ga zaslužil na kvizih. V tem je torej nek hazard. Že na začetku.
Ja. Kot rečejo Angleži: »Veliko tveganje, velika nagrada.« Seveda sem vložil svoj denar, saj je zelo lep občutek, če delaš sam zase in to, kar imaš rad. Ni mi žal denarja, ki sem ga vložil. Imeti svojo založbo na Hrvaške ni eden izmed najbolj donosnih poslov, je pa vsekakor eden izmed lepših. Predvsem, če delaš kot urednik in prevajalec.
Trudiš se izdajati predvsem prevedene knjige, ne toliko domače književnosti.
Ja. Večinoma objavljamo prevedene knjige, čeprav objavljamo tudi nekaj domačih avtorjev. Vsako leto izdam dva ali tri hrvaške avtorje, dejansko pa se trudimo v hrvaščino prevesti nekatera izmed največjih imen svetovne književnosti.
Praviš, da pri vas manjka še veliko prevodov iz portugalščine, jezika, iz katerega tudi sam prevajaš. Manjkajo tudi nekateri klasiki. Predvsem iz nekaterih držav, ki do zdaj v literaturi niso bile dobro poznane, na primer iz Angole.
Seveda, je to eno izmed glavnih področij, ki me zanima. V svoji diplomski nalogi sem se ukvarjal s prevodom knjige Luandina Viere, angolskega klasika. Zelo malo književnih del iz portugalsko govoreče Afrike je prevedenih v Hrvaščino. Na neki način sem že zagnal to zbirko, čeprav uradno še nima imena, v kateri prevajam avtorje, ki pišejo v Portugalščini in so iz Portugalske, Angole in Mozambika.
Najbolj pa nam manjka tako sproščeno vzdušje, kot je tu v lokalu, saj je, kolikor vem, tudi na Hrvaškem pritisk velik, težko se preživi s prevajanjem in pisanjem kritik, ena izmed svetlih strani pa je festival kratke zgodbe, o katerem smo že govorili, saj povezuje ljudi. Morda je to prava pot, da se bolj povezujemo. Ta festival namreč ni konvencionalen.
Izpostavil sem ga kot enega izmed festivalov, ki so meni najljubši. Na Hrvaškem je nekaj pomembnihknjiževnih festivalov. Izpostavil bi Festival svetovne književnosti in Sejem knjig v Pulju, ki sta zelo kakovostna in na njiju sodelujejočudoviti avtorji.Pri festivalu kratke zgodbepa mi je najbolj všeč sproščeno, neformalno vzdušje, ko prostovoljci, študenti,prevajalci in pisatelji vsi sodelujejo. Tu ni nobenih razrednih ali kakšnih drugih delitev. To vrsto komunikacije bi izpostavil kot posebej pomembno. To bi morali bolj negovati, ne pa klasični ex catedra model festivala.
Kljub težkim pogojem na Hrvaškem nastaja dobra literatura. Zdaj si v komisiji za najboljšo hrvaško prozo preteklega leta in rekel si mi, da si prebral nek roman, ki je po tvojem mnenju najboljši hrvaški roman zadnjih 15 let.
Ja. Seveda težko govorim o določenem številu let, ampak res že zelo dolgo nisem prebral tako dobrega romana, kot je Mladenka kostonoga Želimira Periša. Po mojem mnenju je to eden izmed redkih romanov, kakršne literatura dobi vsakih nekaj let. Pravzaprav sem ga prebral že prej,zdaj pa sem ga dobil na mizo kot član komisije. Gre za zgodovinski roman, ki govori o čarovnicah na Hrvaškem, verjetno pa gre tudi za parabolo, metaforo o sodobnem odnosu do žensk. Roman spremlja lik neke ženske v 19. stoletju in njeno bolj ali manj tragično usodo. Pravzaprav njeno iskanje svojega sina, pa tudi to, kako ljudje obravnavajo ženske, ki živijo same in niso del konvencionalne družbe. Roman je izjemen komentar tega, kar se zdaj dogaja na Hrvaškem. Mislim pa, da tudi v Sloveniji. Tu mislim na neofašistične težnje in poskuse marginalizacije družbenih skupin, kot so begunci, pripadniki LGBT skupnosti, Romi … Periš je obdelal izvrstno temo, pri tem pa je bil zelo subtilen in odprt. Skozi izjemno alegorijo je to izvrstno napisan roman.Kot si omenil,gre za kombinacijo fikcije in dejstev. On izvrstno povezuje dejstva iz raziskav 19. stoletja s fiktivnimi dogodki in ozadjem.
V hrvaški književnosti se v zadnjih letih dogajajo zanimive reči. Ob Želimiru Perišu bi omenil še Kristiana Novaka, ki je preveden v slovenščino. Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši sta odlična romana. Novak je zagotovo eden izmed naših najbolje prodajanih avtorjev v zadnjih letih. Seveda smo zdaj dobili celo novo generacijo mladih pesnikov, pravzaprav predvsem pesnic, ki odlično pišejo. Tu bi najprej omenil Moniko Herceg in Martino Vidaić. Omenil bi tudi, da je ena izmed naših najboljši pesnic Marija Andrijašević pred kratkim napisala svoj prvi roman, ki je odličen. Njena prva zbirka, za katero je prejela nagrado Goranovo proljeće za mlade pesnike, pomeni začetek nove vrste poezije na Hrvaškem. Zato sem prepričan, da bo tudi roman izvrsten. V zadnjih treh, štirih letih se v hrvaški književnosti resnično dogaja veliko zanimivega.
V času bivanja v Ljubljani si se, kolikor vem, povezal predvsem z Aljažem Koprivnikarjem, ki je tako kot ti strokovnjak za portugalsko književnost. On celo živi in predava v Lizboni. Verjetno se tu obeta sodelovanje v prihodnosti.
Upam in iskreno verjamem, da bomo sodelovali, saj lahko, če skupaj pripravljamo dogodke, krasno sodelujemo, organiziramo festivale in branja. Kolikor vem, Aljaž zdaj pripravlja antologijo sodobne portugalske poezije, kar je fenomenalno, saj prav v Zagrebu pripravljamo antologijo sodobne portugalske kratke zgodbe. Vidim, da so težnje tu in v Zagrebu podobne. Krasno bi bilo prenesti vse te projekte, pa bi tudi v Zagrebu naredili antologijo portugalske poezije, v Ljubljani pa bi pripravili antologijo portugalske kratke zgodbe.
Morda se bo nekaj takega zgodilo že v času letošnje Vilenice.
Upam. Na žalost se še nisem imel priložnost pogovoriti z ljudmi, ki organizirajo festival. A upam, da se bomo. Aljaž je obljubil, da nas bo povezal. Verjamem, da bomo dobro sodelovali.
Hvala za intervju.
Hvala tebi.
Preostali prispevki in literatura na portalu