Jerneja Vrabič – poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Jadranski anemos
Sedim na raskavi travi.
Na koži občutim zahodni veter, ki prinaša vonj po morju.
Iz horizonta se proti sivim oblakom dviga tovarniški dimnik.
Industrija je prinesla udobje in hkrati tiho napovedala upostošenje pokrajine.
Iz zemlje rastoča bilka še nosi upanje.
Veter zaziba posušeno in zeleno travo.
Iz daljave se sliši pasji lajež in smeh dveh zaljubljencev.
Rada imam veter.
Vsaj občasno.
***
Na zasneženi dan
Hrsk, hrsk, hrsk
se sliši pod stopali
v sveže napadlem snegu.
Hladen zrak
vstopa skozi nosnici
in mokre snežinke
se lepijo na obleko
in se topijo
na topli koži.
Dobro je vedeti,
da je lahko zunaj
vse do trenutka,
ko se ji že zanohta,
saj še ima topel dom
v katerem se lahko
tudi pozimi
sprehaja gola,
čeprav je ob takšnih dnevih
rada zavita v deko
s skodelico vročega čaja v rokah,
iz katerega se vije vonj
poleti nabranih zelišč,
in z zvezkom ter nalivnikom ob sebi.
Rada namreč beleži
trenutke življenja,
lovi misli
in spleta
črke v besede.
Zunaj še vedno sneži
in svet postaja bel
kot prazen list papirja.
***
Čakajoč na trk
ionizirajočih žarkov
s kroglami v glavi
z žarom v očeh
zagrize v fiksacijsko
masko
vdihne
in si misli
metastaza ni ekstaza
želi živeti
pisati in brati pisma
mesiti testo za kruh
dihati svež zrak
hoditi
se peljati z vlakom
voziti s kolesom
želi
te objeti ali
s tabo posedeti
ti pogledati v oči
in reči
hvala, da si.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Jerneja Vrabič – poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.