/ 

Pesmi Jenkovega nagrajenca Toneta Škrjanca in drugih nominirancev

Vrabec Anarhist čestita Tonetu Škrjancu ob prejemu Jenkove nagrade za pesniško zbirko Dihaj. Ob rojstnem dnevu Simona Jenka objavljamo izbrane pesmi vseh avtorjev, ki so se uvrstili v širši krog letošnjih nominirancev po izboru žirije, ki so jo sestavljali predsednica Veronika Dintinjana, Aljaž Koprivnikar, Diana Pungeršič, Domen Slovinič in dr. Glorjana Veber. Večina avtorjev se je odzvala na povabilo in za našo revijo pesem prebrala pred kamero.

 

TONE ŠKRJANEC, JENKOV NAGRAJENEC 2018: DIHAJ (Center za slovensko književnost, Aleph)

video
play-sharp-fill

   

NE VEM NE VEM

Stay together. Learn the flowers. Go light.
Gary Snyder   

 

z malo pišem iz čiste radosti in lenobe.
prebiram knjigo pesmi,
nekakšen priročnik o jadranju,
vrveh in starodavnih veščinah.
sem zaradi tega kaj boljši. morda,
ne vem, vsekakor pa bolje diham,
lažje poganjam bicikel po klančini jutra.
spominjam se časov, ko smo smreke
omenjali predvsem v zvezi z vitkostjo in lepoto,
in v tem kontekstu ne gre pozabiti
veličastnih ladij, s katerih se v morje
spuščajo debele z mahom poraščene vrvi,
na katerih rastejo družine školjk, okoli njih pa
večje in manjše ribe in množice
izredno majhnih zadev – prepričujem se,
da je to plankton in ne razpadle smeti – in je vse skupaj
videti kot vesolje, ko takole sedim na robu pomola,
opletam z nogami in med koleni opazujem
ta mini kozmos, prekrit z odsevom neba.
ples se kot vedno raztegne v karneval in
ob večerih, ko glasba utihne,
se prižgejo luči, prižgejo se luči
in zapahnejo se vrata. pride čas
tkanja neskončnih pragov, brbranja
o nadlepih čarovnicah, razmisleka o tem,
da se najprej pustiš zapeljati, potem
pa te premami dom. veliko morja je na vse konce
in ptic. nobenih jader na vidiku. samo ostanki
vzhodne kuhinje, eksotičnega suvanja z boki, lave besed,
in kupček posedle panakote.
postanite lahki, bodite svetloba.
razmišljam, pa vseeno ne vem.

   

   

ESAD BABAČIĆ: ODREZANI OD NEBA (Založba Goga)

video
play-sharp-fill

   

UMIK

   

Eden tistih dni,
ko se nihče ne brani,
ker nihče ne napada.
Ko so stadioni prazni
in je neodločeno najboljši rezultat
za vse.
Ko so vrvi spuščene
pod kolena
in pasovi visijo
na vratih,
ki jih nekdo pozabi zapreti,
ker mu je vseeno.
Ko se praznina
vrača v predmestje.
Ko se semaforji prižigajo zase.
Ko se zavese ljubijo z okni
in reveži iščejo moč.
Ko samo sediš v kotu
in iščeš koren besede
tišina.

   

   

BLAŽ BOŽIČ: K OBMOČNIM POROČILOM (Center za slovensko književnost)

    

LETNI ČAS KRALJEV

   

I

lebdeli bodo: dnevi v blagem času
leta ki jih prebere zbegli otrok v
prvi knjigi pred prvo zimo,
vedoč da na ta svet ni prišel prosit česar koli
še najmanj milosti ali končnega pokoja
v tem izbruhu: vlažno nebo izpeti raj
ali rakav vrelec sveta,
ta ki je rojen ve kaj pomeni
hoditi po tej zemlji
in je bil tvoj očividec
in nato padali: neskončna dajatev
katere svetlobo skušamo uloviti spomladi
raztreseni po ustju tovorne postaje
mišje tiho mrmranje
ali ubog privid vlažne čaršije v razredčenem
piskanju slovesa:
nikoli več ne bo treba stisniti pesti
ker bo vsaka bolečina minila še preden lahko
odšteješ trenutek, še en trenutek
topih resav v glavi
lebdeli in padali, ko bomo ob hudi uri
krenili na pot, zavojevalci z jeziki
ki hlastajo za smermi neba ko bomo
zamejili prizorišča:
pivo obarva noč v zlato
in nas podaljša v vrtoglavo trajanje
za vsem tem pride jutro
in nas prisili da ponovno osirotimo
prvi požirek sonca je moj prvi privzgojeni dvom, kar mi je ostalo
od cvetenja prednikov;
tako kot to stori otrok,
ko mu prvič pokaže, da mu je kos, da ga ni prišel ničesar prosit,
sem uspel pogledati dnevu v oči
takšna je torej luč sveta,
tako cvetijo opilki v makadamu, je to to, za kar sem
dal obljubo? in komu? in vsakomur, čigar
mračno mleko pričakovanja sem pil, ko smo si
daljšali noč, edino noč, ki smo se jo bali zapustiti:
nabrati iz prahu težko pričakovani dan prihoda
straža pomete sledi ki bi lahko spominjale na nesrečo
padle spomenike padli akšam
ali tvoj prezgodnji grob, moj pribegli; zasajen v hladno zemljo
kot miljnik
ali kot redka cvetlica
zagotavlja, da si dodobra obremenil nebeške fevde;
tako lebdimo in padamo
vsaj beseda slovesa je ostala, vsaj končni blagoslov, tebi
tebi in seveda tebi
tako pristajamo: krhki sneg
tako pravimo: recimo kako je možno, da povsod vidim takšno
lepoto, prvo lepoto ali – o, da bi bilo res, njen uvod,
recimo zvok motorja, ki preokrene reklamni pano,
ali naslov, razbran iz ljubljenih vek, tu, doma, pod železnim mostom, kjer
so si nekoč avstroogrski piščančki plačevali runde, ko so tako kot mi pili rakijo v bifeju
čez cesto. which beer you want, slovenian? In lepoto nekega telesa, vklenjenega
v svoja lastna gospodarstva, v lastno geografijo, v
lepoto nekega življenja: tvoja miza, ki ponuja krepčilo, ali vsaj hladen odmor od dela na
soncu. to je otrok, ki pozna besede otroka, prve besede: železo, metulj in bol
in ki se teh besed ne boji
In lebdeli bomo: sneg ali jutranja megla, kdo nas bo videl v metežu,
kdo deževal tvoje ime in usipal cvetlice, steklenice so pospravljene, red in mir vladata svetu

   

II

ko se zbudijo, se kraljem zamenja obrabljene insignije: srce
in spolovila in pljuča
kdo videl, kdo deževal,
kdo odredil: pokol tvoje družine, tvojega toplega sprejema, iz svojih
rok spletaš gnezdo, slep za ves drug mišji naraščaj
recimo kako je možno, da povsod vidim: mlečni delirij, to lepoto,
ta prazna parkirišča, ki so me dojila, tvoje v listje razpršeno življenje,
ki me še vedno neguje, bolj rumeno od sonca, bolj rumeno od obljubljenega
nebeškega fevda
in od vseh dajatev ki jih dolgujejo kašče umrljivega sveta
kraljem se ravna sključena telesa: zgodaj zjutraj pred svitom, da bodo
lahko kljubovali našim soncem
kar je bilo pred tem se pozabi,
izniči, znegira, lebdeči po kamnitem robu neba,
v nemirnem vetru vpričo skorajšnjih žetev
vsled
dezorientacije; ob pogledu na znano, na
prehojeno, na razdelano, na navajeno
nekega dne mišje tiho preplavimo južni del postaje
stisnemo pesti dokler kratek sunek ne mine
o bog, mi smo ta sneg
ki se ga pozabi ko pristanemo:
vsled razodetja, vpričo dezorientacije.

 

KRISTINA HOČEVAR: NAVAL (Škuc)

video
play-sharp-fill

 

(iz prve knjige)

če bi vsa ta sonca, ulovljena v tvoje žile,
in vse te tvoje žile, ulovljene v tvoje roke,

nekdo zaklal,
ga (/) tebe to ne bi osvobodilo.

    

(iz tretje knjige)

ne morem odvzeti teže, pomena besedam; kako naj ti podarim
svetlobo, ki jo nosim:

večjo od njih: razumnejšo od njih: od protipolov:
toplejšo od razlike med nama; surovo svobodo.

 

JURE JAKOB: LAKOTA (LUD Literatura, Prišleki)

video
play-sharp-fill

   

JASNA SONČNICA

   

Ta pesem je sončnica.
S cvetom, zaprtim v nagubano šobo,
ki čez noč
na široko zacveti.

Rad bi se dotaknil tistih ustnic.
Preden mi je uspelo,
sem se zbudil.

V sanjah je bilo neko dekle.
Od sanjskega rova
mi je ostal le prizor na koncu,
sicer tema.

V prizoru je bila pomlad.
Vse je malo lebdelo,
kot metulj,
in nekam vleklo.

Nekam zelo blizu,
ves prežet z dihom in podobo,
tik preden se dotakneš.

V resnici še ni pomlad,
ampak kmalu bo.
Jutro se je začelo z dežjem,
hladen pada in šumi.
Prebolevam gripo.
Ni več bolečin.

To ni navadna sončnica,
to je prošnja za več sonca.
Človeška različica stvarjenja.
Nikoli ne veš,
kdaj iskra preskoči,
cvet sončnice se odpre,
čeprav ne vidiš, kdaj.

 

MAJA MILOŠEVIČ: ODER ZA GLUHE (Center za slovensko književnost, Aleph)

video
play-sharp-fill

 

O MEJI IMETI RAD MOLČIJO VSI

 

4.

Dotaknem se ga,
postaja napet.

Ušesa ugasnejo
za nekaj sekund.

Zgrabi me panika.

»Odrini se,«
zašepeta Adam.

Slečem majico,
obema,
mogoče bo vročina padla.

Počutim se kot trzalica,
ki se je navadila umazanih rok
in kraljuje med drugorazrednimi čistuni.

Adam se utelesi.

Na izbrisanem odru sva,
na strani ravnotežja.

Namen je podreti element
med razumom in naučenostjo.

Bobnič raste,
vleče me v mesta.

Zidal sem jih,
ko me je bilo sram.

Glasba vdre v pore.
Biafra vstane.

Rabimo več konjev
z močjo večjega zaleta.
Prva vrsta se odlušči.

Obkoljeni smo.
Strel.
Ena težnja.

Oder se premakne.

Adam stegne roko.

Strune,
prsti,
paše mi,
boli me.

Odpiram se,
med predstavo dejstev.
Niso še zrela za trganje.

Objame me,

nežno,
umirjeno,
spontano,
hardcore …

Pritisne v glasbo,
ki spodbuja ogledala.

Raznese bobnič,
maslo se vtre
v Adamova usta.

Nisem kot pank,
ali pa sem ravno to,
trd zvok
na odru za gluhe.

  

  

ALEŠ MUSTAR: SREDNJA LETA (Center za slovensko književnost, Aleph)

video
play-sharp-fill

   

REKVIJEM ZA ALJANA KURDIJA

      

Z možgani prenatrpanimi
s šolsko učno snovjo,
namesto etike,
je v mojem varnem naročju
Ema še za eno noč zatisnila oči.
Tudi ti, dragi Ajlan, si jih zatisnil,
ti, za vekomaj,
v objemu hladne vode.
Sam samcat si za vedno zaspal
na obali Egejskega morja,
v katerem se vsako leto okopa
preveč evropskih turistov,
ki ob vrnitvi domov pred vsiljivci
za seboj vsakič dvakrat zaklenejo vrata.
Naj ti bo lahek pesek, Ajlan,
zdaj lahko mirno gradiš gradove v oblakih.
Naj te varujejo Bog, Alah,
Krišna, Višnu, Šiva.
Vest o tvoji smrti je preplavila svet,
družbena omrežja,
rumene, rdeče in črne časopise.
Milijon ljudi je na Facebooku
všečkalo tvojo smrt.
Ajlan, varuhi meja ne prebirajo
ne svetih knjig ne leposlovja,
ne Ezopovih basni
in ne Andersenovih pravljic,
samo zakone, hladnejše od vode,
ki te je naplavila.
Zato naj te angel varuh pospremi v večnost.
Počivaj v miru.
Tvoja smrt
pa naj suši roke tistim,
ki nad tvojimi vrstniki uporabljajo solzivec,
naj se zatika v grlih politikov med delovnimi večerjami
in trka na vest togih birokratov!

   

ANA PEPELNIK: TEHNO (LUD Šerpa)

   

T(I)KANJE

   

Spokojnost je najbrž tole
občutek se zatakne

ko si sredi zataknjenosti
in se vse besede

zatikajo
v grlo med nebo in jezik

in res se delaš da ga čutiš
da se ga dotikaš

ne dotakneš
zataknjena v jezik

ki zares ni tvoj
vseeno na isti način

pogreznjen v barve
obrise sence pege lise

poskuse ovit vse to
naenkrat na zares

hitro postavit
pisat točno to

kar niha se guga in lomi
upogiba (in naklanja) nagiba

v naklonjenost
ne samo tebi

ne samo tebi
in ne samo tebi

ampak zdaj naenkrat
nenadoma osuplo

hecno še tebi
in tebi ne tebi

in se te vas dotikat
ne vem nekam

čez svetlobo zaslon
se počutiš kot slon

ker ne moreš bit ona
in ona in on

ker ja
to je to v resnici

bonbon čutit kako je tanka
sta tanka so tanki

zelo tanki
na rahel prhek prosojen

način. Naslonjeni
na rob. Ne. Na

ljubezen

 

DENIS ŠKOFIČ: SEGANJE (Cankarjeva založba)

video
play-sharp-fill

   

EROS IN TANATOS

   

Ob paritvenem klicu
mladim jelenom
iz čela rastejo rokovja,
rokovja z razkrečenimi,
togimi, grabežljivimi prsti.
Ob paritvenem klicu
se mladi jeleni spoprimejo,
da rokovje seže v rokovje,
da se prsti oklenejo prstov.
Ob paritvenem klicu
pride do rokoborb,
dokler ne popusti najšibkejši
ali se mu odlomi roka in pade
v prazno kakor zavrnjeno premirje.
Ob paritvenem klicu
zmaga najrazkošnejše rokovje,
z dolgimi prsti, ki z lahkoto
gredo skozi samičino dlako.
Ob paritvenem klicu
zmaga največje rokovje,
takšno, ki lahko scela vzame
samico v svoje dlani.
Ob paritvenem klicu
še jelenje lobanje na zidovih
s svojimi koščenimi rokami
grabijo za mesenostjo.

   

NATAŠA VELIKONJA: PREVEČ VLJUDNA (KD Hiša poezije)

video
play-sharp-fill

   

in tako sem torej rekla, da ne bom nikdar več pisala o ljubezni, o zavezi med ljudmi, kot da sploh kdaj sem, toda, recimo, da ne morem več pisati o družbenih konceptih, kot so varnost, iskrenost, skupaj, vez, da ne bom nikdar več furala nobenih družbenih konceptov, nobene varnosti, nobene iskrenosti, nikoli skupaj, nobenih vezi, nobenih zavez,

   

JERNEJ ŽUPANIČ: TATAR (LUD Literatura, Prišleki)

video
play-sharp-fill

   

RAMBO

Vrnil sem se iz Vietnama, da bi umrl v Marseillu ali Ameriki, ena bolnišnica je enaka drugi in en čas
brez besed drugemu.

* 

Poezija me ničesar ne nauči.
Ne nauči me solz talcev,
štetja zlatnikov in trgovanja s sužnji,
ne nauči vročine marsejskega poletja
in gostote vietnamskega peska,
razklane razdalje morja.

Edino, česar me nauči, je še več
poezije.

Če se ji odrečem, se ji ne odrečem
zato, ker bi spoznal njeno odvečnost,
in če jo pišem še naprej, je ne pišem,
ker bi z njo
spoznal njeno nujnost.

V tem trenutku nisem nič boljši,
kot sem bil na začetku.

    

 

O avtorju / avtorici
Jenkovo nagrado podeljuje Društvo slovenskih pisateljev vsako leto ob rojstnem dnevu Simona Jenka, 27. oktobra, za najboljšo slovensko pesniško zbirko zadnjih dveh let.