Jasna Lasja – Simona Škrabec – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Prevajalka, pisateljica, esejistka, recenzentka, publicistka Simona Škrabec (1968) je ob vsem tem tudi nenehna popotnica. Njen domicil je zadnja tri desetletja, »pogojno rečeno«, Barcelona (»vsak dom je le privid, vsa zavetja so le začasna« oz. »zavetja ni za nikogar in vrniti domov se je nemogoče«, zapiše v pričujočem delu), od koder že skoraj tri desetletja predstavlja most ne le med slovensko in katalonsko književnostjo, ampak tudi med Španijo in srednjo Evropo oziroma Balkanom in Pirenejskim polotokom. Lanskoletna prejemnica Lavrinove diplome prevaja sodobne katalonske avtorje in avtorice kot so Jaume Cabré, Maria Barbal in drugi.
»Povsod obstajajo ogledala«, se v svojem proznem prvencu med drugim poigrava z borgesovsko obarvanimi impresijami, med katerimi je razen minevanja, prepredenega z izmuzljivo dimenzijo časa (»naša telesa, ki so zgrajena samo iz časa«) nemara najmočneje podčrtano spoznanje, da ne moremo dvakrat stopiti v isto reko. Ne zgolj zato, ker reka nenehno teče, zatorej ne more biti dvakrat ista, temveč, ker se tudi mi nenehno spreminjamo, »tečemo«. Zaradi tega se »spreminja« tudi naš dom.
Po dveh zbirkah esejev Potomci samote (2005) in Po sledeh izkopanin (2005) je lani najprej v katalonščini, nato pa v slovenščini presenetila s proznim prvencem Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami. Avtorica sodi torej med tiste pisateljice, ki svoje delo napišejo dvakrat, saj je jasno, da avtorska drža, predvsem pa sobivanje v dveh jezikih, ne dopuščata »zgolj« prevoda.
V nadzorovano razpršeni maniri je v delu zbranih sto kratkih zgodb, proznih miniatur, impresij, skic, utrinkov in kar je še tovrstnih zvrstnih oznak, ki so, tako avtorica, nastajali zadnjih deset let. V enakovrednem številu so razdeljeni v štiri poglavja z nadnaslovi Beg, Mimikrija, Vonji, Neravnovesja, ki jih vsakokrat uvede črnobela fotografija. Dolžina zgodbic variira od običajnega obsega kratke zgodbe do na haiku spominjajoče forme (»Hitim na naslednje letalo. Potujem v vse te kraje, ampak nikoli ne pridem domov.«).
V različnih tematskih konstelacijah, katerih najopaznejša podlaga je potovanje oz. premikanje, z njo pa (ne)zmožnost vračanja, avtorica skozi hrepenenjsko strukturo, ki jo jasno ubesedi (»trmasto vztrajam pri tem, da sem narejena iz hrepenenja«) problematizira tudi potrebo po vnovičnem potrjevanju oz. iskanju lastne identitete, iz-stopanje iz sebe, izseljenost oz.»zdomarstvo«, vračanje v otroštvo (»Zabavno je pomisliti, da so bili nekoč časi, ko se je smrt zdela samo otroška igra.«), minljivost, svobodo, dualizem resničnosti in sanj ter še kaj. Prisotnost hrepenenja jo ob formi (cankarjanske) črtice navezuje na slovensko prozaistiko – v katalonščini namreč, kot je povedala v nekem pogovoru, črtica ne obstaja -, ki ji dodaja iskanje same sebe, upovedovano v katalonsko obarvani razpršenosti in navidezni kaotičnosti. Z dosledno prvoosebno pripovedjo ohranja novodobno vse bolj dobrodošlo maniro avtofikcije, pri tem pa s fragmentarnostjo, »razmetanostjo« in zato z občutkom nekakšne meditativne privzdignjenosti načrtno onemogoča identifikacijo med avtorico in bralcem.
Kraji potovanj – med domačo Barcelono in domačo Ribnico, pa preko Sarajeva in Pariza v Indijo ter na Japonsko – v prozi Škrabčeve zgolj uokvirjajo naključna in nepredvidljiva notranja potovanja, ki tečejo počasi, premišljeno, prečuteno in bralca namerno zapuščajo z občutkom ne-izrečenosti. Kot v nekakšnem Malickovem filmu drsijo oddaljene, lirične pasaže skozi bralčev horizont, kjer se tu in tam zataknejo ob prepoznani občutek »mimobežno« posejane metafore ali izkušnje. Slednjo, izgubljajočo se v daljavi, prežarči nova impresija, še jasnejša in v svoji melanholični prevleki še veličastnejša. Na ta način tečejo avtoričini izkustveni utrinki skozi, ob ali mimo bralca – mimo zato, ker se vseh tematskih utrinkov tako zaradi njih gostote kot tudi bralčeve izkustvene naravnanosti ne da zaznati -, dokler ga začasno ne usidrajo ob izpovedno razmišljanje, da ob njem prediha, si na videz odpočije. Na teh mestih je Škrabčeva v nasprotju s poprejšnjo mnogoobraznostjo, fluidnostjo in eteričnostjo prizemljeno jasna.
»Delam fotografije, da bi se naučila gledati. In pišem, da bi se rešila vseh oblik obveznega mišljenja. Nobene spremembe ne morem sprožiti, če najprej ne najdem načina, kako dati svojemu uporništvu obliko, ki jo lahko razumejo tudi drugi.
Potujem, ker upam, da me bodo vsa ta nepomirljiva nasprotja, to vztrajno trenje z drugačnostjo, spremenila. Identiteta je vedno rezultat pogajanj. Smo, kar hočemo biti. Smo toliko, kolikor si upamo biti. Ni dovolj, da nekaj opazimo, okusimo, odkrijemo ali spoznamo. Daljava nas spremeni samo, če smo pripravljeni sprejeti vase tudi tisto, kar nas je pretreslo. (…)«
»Moj svet je postal tranziten. Samo če se ves čas premikam, še najdem tišino, ki jo nujno potrebujem. Pretvarjam se, da sem ves čas na begu, poganjam se vse dlje in dlje, vedno le naprej, s sekiro sekam svoje lastne korenine. Celo takrat, ko sem že prispela domov.«
Fragmenti nekega določenega časa in prostora, prepleteni z begom v izmišljene svetove, predstavljajo s svojo neujemljivo, v sodobni slovenski prozi skorajda pozabljeno formo, spomin na čas, ko so potovanja in z njimi povezana brezkončna izkustvenost še bila samoumevna. V tem smislu je prvenec Simone Škrabec mogoče brati tudi kot dokument zgodovine sveta, ki ga ni več.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.