Jasna Lasja – Simona Semenić – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Potem ko je ta čas ena najuspešnejših, najbolj nagrajevanih in na slovenskih gledaliških odrih najbolj uprizarjanih sodobnih slovenskih dramatičark in tudi performerka Simona Semenič leta 2017 izdala dve zbirki svojih odrskih besedil, je nedavno izšlo tretje tovrstno delo. Po prvencu Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, Koper) in Tri drame (Beletrina, Ljubljana) avtorica samosvojo, ostro in angažirano poetiko nadaljuje z zbirko Tri igre za punce.
Po treh izrazito avtobiografskih dramskih predlogah prvenca jaz, žrtev, še me dej in drugič, ki jih je kot solo performanse tudi sama uprizorila in z njimi gostovala na različnih festivalih doma in v tujini, za izdajo v knjigi pa jih povezala v novo strukturo s kritiško-humornimi potujitvenimi didaskalijami, in po besedilih druge zbirke tisočdevetstoenainosemdeset, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter mi, evropski mrliči, je Semeničeva nedavno v gledališko obnebje zarezala z odmevnimi odrskimi besedili ti si čudež (Borštnikova nagrada za najboljšo uprizoritev in Šeligova nagrada leta 2019 ter nominacija za Grumovo nagrado leto kasneje), ni to to in lepe vide lepo gorijo (nominacija za Grumovo nagrado leta 2021).
Na strukturni ravni je odrskim besedilom Semeničeve skupno to, da gre vselej za zmes drame, proze, eseja in skorajda manifesta ter da jih piše z mislijo na postavitev oz. na sam proces postavljanja na oder (pri čemer računa na angažiranega, občutljivega in kritičnega bralca), na tematski ravni pa, da v njih osrednjo vlogo odigrajo ženske, ki so zvečine postavljene v vlogo žrtve. Naj je to v besedilih prvenca avtorica sama ali v Treh dramah in Treh igrah za punce konkretne zgodovinske osebe, ki jih kljub različnim časovnim obdobjem, v katerih so živele, povezuje skupna usoda kot posledica strogo patriarhalno urejenih skupnosti.
Omenjeni zvrstni hibrid, ki Semeničevi omogoča širšo svobodo in jasnejše preizpraševanje tega, kar jo sili v pisanje, je ob navedenih strukturnih in tematskih značilnostih vpet tudi v zbirko Tri igre za punce. Kot je poudarila Nina Dragičević v analitični spremni besedi, dela Semeničeve niso posamična, temveč kontinuiteta. Potrebno jih je brati in premišljevati kot celoto, kot odrsko besedilo v nadaljevanjih. »Glavna osišča njenih tekstov črpajo iz glavnih osišč vseh družb – patriarhat, družbeno nasilje, nasilje nad telesom, nasilje nad seksualnostjo, nasilje nad prostorom itn. – avtorica pa jih razgalja in poglablja, eno in isto vsakič znova na novo. Staro, znano, živeto, v čemer se skriva neraziskano (in samoumevno) kot novo.«
Skozi mnogoglasno projekcijo janeza na tabulo raso v besedilu ti si čudež, kjer vsak ženski glas kakopak vidi v njem to, kar bi si njegova lastnica želela imeti v življenju, pa tega nima in nikoli ne bo imela, avtorica znova problematizira stereotipne vloge ženske in moškega, žensko seksualnost, nasilje nad telesom, manipulacije s čustvi in kar je še odkritega in prikritega nasilja v patriarhatu. Pri tem ostro obsoja tudi samoumevnost privzemanja hierarhičnih odnosov, ki jih uperja tako v moške kot ženske in ki ima za posledico topogledni birokratizem ter iz njega izvirajoče patološke simptome sodobnosti. Tudi v tem besedilu ne gre prezreti prepleta intimnega in družbenega, pri čemer slednje razdiralno vstopa v prvo, zaradi česar bi bilo potrebno, tako avtorica, pojem intimnega definirati na novo.
Četudi v besedilu ni to to osrednjo strukturo zaobjemljejo štiri protagonistke, sofir, marija, furija in lucija, njihov nezavidljivi družbeni položaj dodatno odslikavajo tako moški glasovi kot glas didaskalij. Da je avtorski glas pri Semeničevi vpet tudi v didaskalije, ki neredko privzema vlogo dodatnega lika v besedilu, ni novost. Neposredne in surove izkušnje ženskih likov, nadrobljene v okruških, skozi izrazito neudobnost ob branju besedila, ki že z naslovom sugerira na njihov utopični položaj, znova napeljujejo bralca, in bralko, k razmisleku.
Tretje besedilo lepe vide lepo gorijo, katerega naslov evocira dve umetniški deli; kontroverzni protivojni srbski film Srđana Dragojevića Lepe vasi lepo gorijo iz leta 1996 in mladinsko delo Asje Hrvatin Lepe punce lepo bruhajo (MK, 2012), s tematiko čarovništva najneposredneje preizvprašuje iz družbe izstopajoče »problematične« in »neprilagojene« posameznice. Dialog se dogaja med glasovoma inkvizitorke in čarovnice, pri čemer slednjega sestavlja več likov. Močno prisoten je tudi avtoričin glas v monološki obliki, ki govori neodvisno od likov. V glasovih se, znova v obliki drobnih, razmetanih okruškov pojavljajo odtisi sylvie plath, virginie woolf in mileve einstein, ki vsaka s svojo ganljivo usodo podčrtuje dejstvo, da se čarovništvo v prikriti obliki ne le še vedno dogaja, ampak da z doslednim nepriznavanjem izstopajočih žensk destruktivno vpliva ne le nanje, temveč na celotno družbo.
Sodobna gledališka teorija za eksperimentalno dramatiko Simone Semenič uporablja več oznak. Od »postdramskega« do »ne več postdramskega« in »spet dramskega«, a »z vprašajem«. Delno v izogib nejasnostih pri formalnih označitvah njenih besedil, ki o njih povedo zgolj to, da s svojo nepredvidljivostjo, (samo)preigravanjem, preizkušanju meja in iz tega izhajajočo formalno neujemljivostjo vsakič znova orjejo ledino, in da se podobna zgodba dogaja pri uprizoritvenih praksah teh besedil, jih bo nemara najbolje ujela ohlapna Lehmanova misel, sicer namenjena nekaterim dramskim imenom prejšnjega stoletja, da je za besedila Simone Semenič gledališče potrebno šele iznajti.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
