Jasna Lasja – Selma Lagerlöf – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Najpomembnejša pisateljica švedske književnosti, prva ženska prejemnica Nobelove nagrade za književnost (1909) in prva ženska članica Švedske akademije (1914) Selma Otillia Lovisa Lagerlöf (1858-1940) je v slovenskem literarnem prostoru široko predstavljena. Razen njenega debitantskega romana Gösta Berling iz leta 1891, ki je bil pri nas izdan štirikrat (1930, 1944, 1966 in 1986), je slovenskim bralcem na voljo pet avtoričinih kratkoproznih zbirk: Sveti plamen (prev. 1935), Dekle iz Močevja (1924, 1943), Izgnanec (2010) in med njimi tudi dve knjigi pravljic: Kristusove legende (1927) ter Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona (1976). Med romani lahko razen omenjenega v slovenščini beremo še Zgodbo o Gunnarju Hedeju (1931, 1975), Prstan Löwensköldov (1981) in Cesar Portugalije (2020). Slednjega je v prevodu Franca Vodnika prvič izdala Jugoslovanka knjigarna leta 1935 pod naslovom Klara Gulleborg. Sledeč tako izvirnemu naslovu romana (Kejsarn av Portugallien) kot tematskemu poudarku je natančnejši in osrednji lik podčrtujoči prevod sodobne različice v prevodu Mite Gustinčič Pahor.
Zapisana preprosti, lirični prozi s pridihom nadnaravnega je pisateljica navdih za zgodbe črpala iz pravljic in pripovedk, ki jih je kot deklica poslušala na värmlandskem podeželju. Tam se, natančneje v njenem rodnem kraju Ämtervik, dogaja tudi epizodni roman Cesar Portugalije, katerega naslovni lik temelji na resnični osebi. Prvič izšel leta 1914 in postavljen v čas avtoričinega otroštva druge polovice 19. stoletja problematizira močno, posesivno očetovsko ljubezen do edinke in posledice, ki jih njegov odnos prinese.
Z rojstvom Klare Fine Gulleborg njen oče, zakrknjeni dninar Jan Andersson s Skrolycke prvič začuti ljubezen in izkazovanje slednje postane ob sicer skrbnem dninarskem delu njegov osrednji angažma. Harmoničnost odnosa sčasoma preide v očetovo obsedenost, v kateri Jan, ne zgolj simbolično z uporabo poročne srajce kot rjuhe za bolno deklico, žrtvuje odnos z ženo, čemur se kmalu pridruži izstop iz identiteto oblikujoče službe in na koncu izstop iz sebe.
Odrasla Klara se odloči oditi v Stockholm, uradno z namenom dela in zaslužka, s katerim bo pomagala staršema odplačati dolg. Janova slutnja tik pred njenim odhodom, ko jo, izzivalno, svobode željno mladenko, ugleda v rdeči obleki, se po vaških govoricah sodeč kmalu izkaže za usodno. Klara se namreč ne vrača, domov pošilja zgolj denar. Jan v zanikanju resničnosti o naravi njene zaposlitve v velikem mestu prične drseti v vzporedni domišljijski svet, v katerem je Klara cesarica, on pa cesar Portugalije. Tako njegova žena, ki ob opazovanju moževe obsesije v skladu s patriarhalno družbeno in zakonsko ureditvijo zgolj poslušno molči, kot vaščani, ki sočutno in »zahrbtno« sočustvujejo z vaškim norčkom, pestujejo in podžigajo Janov nepovratni zdrs v blaznost.
Manko zavedanja in odgovornosti okolice, da posameznik med njimi potrebuje pomoč, delno pripomore k dejstvu, da tudi Klara, ki se po petnajstih letih vrne domov, ne uvidi ozadja očetove blaznosti. Spoznanje o očetovi brezmejni ljubezni do nje in posledičnem samožrtvovanju, ko v prepričanju delovanja zlih sil, ki jo nameravajo ugrabiti, skoči v vodo za parnikom, ki naj bi njo in mater odpeljal novemu življenju naproti, se ji razodene šele na njegovem pogrebu.
S Cesarjem Portugalije Selma Lagerlöf problematizira odnose tako v družini kot širši družbi tistega časa. Pri prvi opozarja na (tudi krščansko) nezavedanje o zdravem odnosu staršev do otrok (četrta božja zapoved govori o spoštovanju otrok do staršev, ne pa tudi obratno), pri drugi pa neustrezen, ničeln odziv okolice ob dejstvu, da je bolni posameznik potreben pomoči in zaščite. V ospredju je tudi problematika razslojenosti družbe, še posebej odnos do revnih in drugačnih, pri čemer avtorica ne sodi, temveč vsakemu posamezniku in s tem družbi, takšni, kot je, podeljuje sicer problematično in korektiva potrebno pravico do obstoja. Trpkost življenja rahlja z drobnim humorjem, predvsem pa z močno navezanostjo ljudi na naravo. Prav naravni pojavi, ki jih človeška domišljija tu in tam povzdigne v nadnaravne, s čimer pooseblja naravo kot tako, dajejo človeškemu rodu vedrino, trdnost in optimistično vero v prihodnost lastnega obstoja.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
