Pazite, kje boste rojeni!

Miha Mazzini: Izbrisana, roman; spremna beseda Lana Zdravković. Novo mesto: Goga, 2014. (Literarna zbirka Goga)

Film; scenarij in režija Miha Mazzini, direktor fotografije in korežiser Dušan Joksimović, igrajo Judita Franković Brdar, Sebastijan Cavazza, Izudin Bajrović, Doroteja Nadrah, Jernej Kogovšek idr.

Dvojec roman-film Izbrisana avtorja Mihe Mazzinija je doletela identična usoda kot nekaj let pred njim dvojec roman-film Čefurji raus, pod katerim se je podpisal Goran Vojnović. Da je to naključje, bi bilo naivno verjeti. Torej, Mazzini je pred desetletjem napisal scenarij, ki mu državna blagajna ni namenila zelene luči za snemanje filma. Potem je avtor scenarij predelal v roman, ki je leta 2014 izšel pri novomeški založbi Goga. Država je odobrila finančno podporo in po skrajšanem ter prečiščenem scenariju je v režiji Mihe Mazzinija in korežiji Dušana Joksimovića nastal celovečerni igrani film.

Pred uradno slovensko premiero je bil film predvajan na različnih festivalih doma in v tujini ter prejel več nagrad. Na 31. festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil nagrajen z vesnami za najboljšo igralko, glasbo, scenografijo in kostumografijo, na beograjskem filmskem festivalu je v kategoriji Srbija in prijatelji je prejel nagrado za najboljši scenarij. Mednarodno premiero je doživel na enem najpomembnejših festivalov na Baltiku, Black Nights v estonskem Talinu konec novembra lani. V redni kinematografski distribuciji je poleg Slovenije tudi na Hrvaškem. S potovanjem po svetu – do zdaj je bil razen omenjenih mest na ogled še v Italiji, Španiji, Nemčiji, Iranu in ZDA – razen uspehov ob prepričljivi filmski podobi vsakokrat žanje tudi razumljivo zgražanje spričo bizarnega, a resničnega slovenskega dejanja, ki Slovence vpisuje na zemljevid ksenofobije in nestrpnosti.

V Ljubljani je bil film premierno prikazan 26. februarja 2019, na dan sedemindvajsete obletnice enega najtemnejših dogodkov naše poosamosvojitvene zgodovine. Na ta dan leta 1992 je komaj nastala slovenska država izvedla t. i. administrativno etnično čiščenje, ko je ministrstvo za notranje zadeve iz registra stalnega prebivalstva izbrisalo 25.671 ljudi in jim s tem odvzelo državljanske pravice. To so bili državljani takrat pravkar razpadle SFRJ (in njihove otroci), izmed katerih je večina dlje časa, tudi več desetletij, živela v Sloveniji in si niso pridobili ustreznega statusa; bodisi da za ta postopek niso vedeli, bili v njem zavrnjeni ali zaradi domoljubnih čustev niso bili pripravljeni oddati nekdanjega, po novem neobstoječega državljanstva. Nedopustno diskriminatorno dejanje, ki je uničilo življenja tisočim ljudem in za katerega do danes nihče od takratnih odgovornih ni odgovarjal, ter številna dogajanja nevladnih organizacij in posameznikov, ki so sledila, je v spremni besedi ob izidu filma ponatisnjenega romana natančno opisala Lana Zdravković. In zaključila: »Informirajte se. Sicer ste lahko naslednjič na vrsti vi.«

Ta zloslutna zgodba je v predelavi romana nazaj v scenarij doživela precej sprememb, za filmski jezik vsekakor dobrodošlih. Avtor je iz romaneskne zgodbe izpustil kar nekaj stranpoti, ki so roman obarvale še temneje in z umikom niso ogrozile osrednje filmske linije. Nasprotno, naredile so jo še bolj čvrsto, čisto, filmsko. V romanu se večkrat zazdi, da je pripoved peljana preveč racionalistično in da številni motivni odvodi, v katere je pisatelj (pre)podrobno strpal resnične in možne anomalije poosamosvojitvene družbe (pri čemer najmočnejšo kritiko razen brezčutnih uradnikov, ki da zgolj opravljajo svoje delo, uperi v medije, pa tudi v skorumpiranost javnih služb), jemljejo osrednji junakinji prostor. Ta bi spričo pretresljive usode, ki jo je doletela, moral biti v mnogo večji meri namenjen njej, njenemu (poporodnemu) doživljanju in predvsem notranji bolečini v borbi za komaj rojenega otroka, ki ji ga sistem spričo lastnih administrativnih nebuloz hoče na silo odvzeti.

Filmska različica je v nasprotju z romanom materino zgodbo razgrnila v mnogo večji meri. Za to je razen prečiščene scenaristične podlage zaslužna predvsem izjemna igralska kreacija osrednje junakinje, igralke Judite Franković Brdar, ki s svojo notranje stopnjevano minimalistično, a vseskozi močno čustveno prezenco od začetka do konca zapolnjuje celoten film.

Ker Ane Jovanović, ki vse življenje živi v Sloveniji, znenada ni več v sistemu, ji v ljubljanski porodnišnici, kamor je prišla rodit, ne nameravajo dati otroka. Ker otrok, ki je rojen v Sloveniji, je – nje, ki je rojena v Kragujevcu, pa ni. Tako preprosto. Pošiljajo jo celo v rojstni kraj po ustrezne dokumente, kot da tam zdaj ne bi divjala krvava vojna in je do dokumentov, če sploh obstajajo, nemogočle priti. (Zgodba se, upamo, v resnici ni zgodila, a bi se v takratnih okoliščinah, kot so menda potrdili pravniki, lahko.) Pri tem je seveda potreben odsotni oče, ki pa ni tako zelo odsoten, kot bi bilo za prepričljivejši zaplet potrebno. Ta je nekako prisotno odsoten – poročen moški, ki si ne želi oteževati življenja in s katerim je Ana ob spoznanju, da je noseča, zaključila skrivni odnos. Pri tem se pojavlja scenaristična vrzel; če je razumljivo, da tudi Ana nekoč ni želela oteževati življenja njemu in sebi, je manj razumljivo, da v tej drži vztraja tudi potem, ko v borbi za legalno dosego lastnega otroka bolj in bolj tone v brezpravnost, s čimer ji grozi izguba otroka. Na tej točki se ob sistemski licemernosti spotoma pokaže tudi osebna; otrokov oče – v romanu Američan na daljšem delu v Sloveniji in v filmu Slovenec, ki v obeh različicah ob koncu odide v tujino – se skrivaj in posredno sicer trudi za vrnitev njunega otroka Ani, a spričo brezuspešnosti niti za trenutek ne pomisli, da bi ga priznal in na ta način rešil njeno zagato. Lik z vehementno, razcepljeno držo na eni strani prizadevnega posameznika, ki ima vse razloge za zaskrbljenost, na drugi pa v (metaforični) vlogi posameznikov, ki s(m)o s takratnim molkom in obračanjem stran podpirali to eklatantno kršenje človekovih pravic, sugestivno odigra Sebastijan Cavazza.

Da na možnost razkritja očeta, ki bi seveda prinesla nove, predvsem njegove zagate, a odvzela grožnjo oddaje otroka v posvojitev, še manj pomisli Ana, odpira vprašanje, do katere točke lahko gre skrb matere, da zaščiti nekdanjega ljubimca, do katerega, kot je videti, ne čuti več ljubezenskega nagnjenja (ki bi ustvarjal njene togledne čustvene zadržke)? Te možnosti namreč tako romaneskna kot filmska zgodba ne ponujata, te možnosti, kljub temu, da je na dlani, ni. In medtem ko romaneskna različica po sila zapletenih blodnjakih otroka ob koncu vendarle pripelje po legalni poti do matere in s tem doseže tudi bralčevo pomiritev, filmska različica postreže s povsem drugačnim, čustveno močnejšim koncem, spričo katerega gledalec zapusti kinodvorano prepojen z občutki močne filmske podobe in trpke bolečine v duši. Podobica brezjanske Marije, ki jo v Anine roke mimogrede postisne soseda in ki nakazuje na krščanski motiv žrtvovanja in odrešenja, v oklepaju sugerira najprej Anino žrtvovanje, ko za ceno lastnega otroka ščiti nekdanjega ljubimca, še bolj pa kaže na žrtvovanje Aninega zadrtega očeta, ki je Ano, ker je deklica in ne deček, vselej zavračal in s katerim v odrasli dobi nima stika. Ko za njeno zgodbo z otrokom izve prek televizijskega ekrana, kjer se Ana pojavi kljub še eni odklonilni gesti medijev, da obelodanijo zgodbo, ki je sistem ne želi predstaviti javnosti, se je prav po južnjaško – se opravičujem za nekorektnost – odločil, da gresta z Ano po otroka, ki po naravni logiki stvari pripada njej. Zgolj nekajkratna pojavitev Izudina Bajrovića – njegovo komunikacijo nadomešča težak, okamenel izraz na obrazu, izza katerega, ko gre za vnuka, pardon, vnukinjo (»Ne znaš ni sina da rodiš.«), privrejo najbrž vse življenje tlačena čustva bolečine, jeze, ogoljufanosti in še česa -, je še eden izmed virtuoznih igralskih elementov, ki dajejo filmu močno (igralsko) barvitost. Ne samo da je s tem dejanjem – ki mimogrede s svojo oporečnostjo kaže tudi na oporečnost izbrisa, s to razliko, da bo prvo imelo usodne posledice – sprejel dejstvo, da ga bo, do takrat za sistem nevidnega in kot takega nenevarnega, slednji končno zaznal kot izbrisanega, s čimer mu, ostarelemu in bolnemu, kljub dolgoletnemu življenju in delu v Sloveniji podobno kot hčerki preti izgon iz države, nič kaj svetla usoda najbrž ne čaka niti Ane, ker ugrabiti lastnega otroka iz porodnišnice pač ne gre. Obe dejstvi, mimo katerih gledalec kljub nepredvidljivemu čustveno nabitemu in »lepemu« koncu ne more, zapuščata grenak priokus, predvsem pa nemara najmočnejšo, vsekakor pa najdaljnosežnejšo obsodbo te nezaceljene rane slovenske družbe.