Zadušljivi čustveni vrtiljak

Razdelitev vlog moških in ženskih članov družine in družbe v islamskem svetu so kljub pregovorno različnim interpretacijam korana dokaj jasne in se od začetkov islama v 7. stoletju niso prav veliko spremenile. Če je v okolju, kjer islam prevladuje, to bolj ali manj splošno sprejemljivo in se posamezna odstopanja ostro kaznujejo, s popolnim izobčenjem iz družine in družbe – kar v tamkajšnjem okolju, ki izrecno stavi na socialno in ekonomsko vlogo družine, pomeni posameznikovo pogubo – ali celo s smrtjo, je živeti po strogih pravilih, ki jih zapoveduje vera v vélikega in edinega boga, v zahodnem svetu individualizma in kršenja vsakršnih norm lahko težko osvojljiva kategorija. Še posebej za mlado intelektualko v iskanju identitete, ki se v primežu neznosnih zapovedi s strani (širše) družine, ki ji odreka vsakršno svobodo, vse bolj duši. In svoje frustracije, ki jih doživlja dan za dnem, na način avtoterapije skrivaj zapisuje v računalnik. Ker je slednji postal njen ne le varni, temveč edini »sogovornik«.

Mlada nizozemska pisateljica turških korenin Lale Gül je rojena leta 1997 v Amsterdamu, v katerega islamski soseski Kolenkitbuurt je do nedavnega živela. Tam je obiskovala nizozemsko osnovno in srednjo šolo ter ob njej do sedemnajstega leta tudi sobotno koransko šolo. Študira nizozemski jezik in književnost ter je angažirana publicistka (kolumnistka nizozemskega časopisa Het Parool, vodi podkast o aktualnih družbenopolitičnih dogodkih, znanosti in religiji), ob izdaji romanesknega prvenca Živela bom leta 2021 pa je nad seboj doživela pogrom. Četudi ima njena avtobiografska proza formo romana, se pravi fikcije, je seveda jasno, da gre, kar je v številnih intervjujih doma in po svetu tudi sama povedala, za izrazito osebnoizpovedno pisavo. Burne reakcije njene širše družine in nizozemske islamske skupnosti so jo po družinskem izobčenju in večkratnih grožnjah s smrtjo prisilile v preselitev na podeželje, kjer, medtem ko snuje nov roman, upa, da bodo nanjo pozabili. Plaza očitkov ni mogla ustaviti niti sicer dvomljiva in v duhu nekoliko humorne note romana zafrkljiva uvodna opomba: »Podobnosti z različnimi osebami in dogodki niso naključne, razen kadar bi porajale nevšečnosti«.

Avtorica, ki je konec septembra lani ob izdaji prvenca v slovenščini tudi obiskala Ljubljano, poraja nevšečnosti na vsaki strani, srž njenega pisanja je odkrito nestrinjanje z zapovedmi, ki ji jih nalaga strogo patriarhalna islamska družba, od nošenja naglavne rute naprej. To, kar razmišljajoča študentka želi, so povsem običajne želje mladih zahodnjakinj; ob uspešno opravljanem študiju se zabavati, imeti fanta, zaslužiti žepnino in predvsem biti svobodna. Povsem običajna, zdrava, tudi zgledna vizija, a ne tako za njeno družino, predvsem mamo, ter islamsko skupnost, ki je roman odkrito obsodila zaradi njegove kritike rigoroznih zapovedi in ponižujoče vloge žensk v tej izrazito patriarhalni sredini. Kot je avtorica povedala v enem izmed intervjujev ob obisku Slovenije, je od izdaje romana naprej za družino zgolj še osovražena izprijenka, boli jo prekinitev odnosa z mlajšo sestro Defne, ki je od izdaje romana naprej prav tako izobčena v družbi, še posebej koranski šoli, ki jo obiskuje (njej in pokojni babici, ki je avtorici edina stala ob strani, je roman tudi posvečen), v javnosti se skoraj ne pojavlja, razen, kadar je poskrbljeno za ustrezne varnostne ukrepe, izjav ne daje več. Vse to z upanjem, da se bodo reakcije, ki so pospremile njen roman, umirile. Na drugi strani pa prejema številna pisma podpore in zahvale z različnih koncev sveta, ker je s svojim glasom spodbudila številne mlade ljudi, da se uprejo nesmiselnim zapovedim, ki jim jih nalagajo drugi in jim s tem onemogočajo življenje v skladu z lastnimi odločitvami. Nezavidljivi, rushdijevski sindrom.

Razen diametralno nasprotnih reakcij bralcev je bil roman Živela bom pozitivno sprejet s strani kritike. Bolj družbene kot literarne, kar je spričo tematike tudi razumljivo. Razen številnih prevodov romana je avtorica leta 2022 prejela nagrado Pima Fortuyna, ki jo na Nizozemskem podeljujejo za politične dosežke na področju svobode govora ter boj proti tabujem. Leto pred tem pa je nizozemska revija Elsevier Weekblad Gülovo razglasila za Nizozemko leta.

Kot je povedala avtorica, računalniških zapisov ob ideji izdaje romana in urednikovi nenavadno hitri potrditvi skoraj ni popravljala. Kar je tudi vidno, saj pripoved zvečine sestavljajo tako za prvoosebno pripovedovalko Büsro kot sčasoma tudi za bralca mučni vsakdanji prepiri z materjo. Šestčlanska družina živi v dveh majhnih stanovanjih, v prvem njena starša, starejši brat in mlajša sestra, v sosednjem pa onemogla babica in Büsra. Slednji ta prostor – razen opore v babici, ki zaradi nezamisljivo prestanega gorja in pogubne bolezni, ob kateri počasi usiha, ne sledi verskim dogmam -, pomeni predvsem iluzorni pobeg od tiranske matere. Iluzorni zato, ker se z Alahom obsedena, polpismena in brezposelna mati vmešava v vse sfere hčerinega življenja. Zapoved nošenja naglavne rute in dolgih, ohlapnih oblačil, da venomer prežeči in nevarnost predstavljajoči moški svet ne bi opazil mladenkinih oblin, prepoved nošenja kavbojk in bikinija na plaži, prepoved videvanja s fanti in vsiljevanje »ustreznih« ženinov s strani sorodstva, prepoved večernih izhodov in kakršnihkoli zabav, pa pritlehni družinski prepiri, zmerjanja in obsojanja mladenke postajajo z bralčeve odmaknjene perspektive zadušljivi ne le v tematskem, temveč tudi literarnem smislu. Nanosi različnih vidikov istega, z versko dogmo prepredenega pogleda, so za širše bralce zanimivi predvsem zaradi intimnega razkrivanja dinamike v zahodnem svetu živeče ortodoksne muslimanske družine, ki jih neredko oplemenitijo avtoričine monološko-esejistične pasaže o islamskih nazorih, ki ji njena družina verno sledi, in njenih nestrinjanjih z njimi. Slednji stojijo v vlogi pripovedovalkinih – avtoričinih samopreprič(ev)anj, zakaj zavrača vero, ki jo razlikuje od religije, zakaj meni, da je sekularizacija islama nujna, predvsem pa se, tudi v duhu islamskega prepričanja v nujnost ohranitve družine, sprašuje, kako živeti s popolno osamitvijo od nje. Kar se je po izdaji knjige v nasprotju z njeno željo tudi zgodilo.

»Do silne moči religije gojim zdravo spoštovanje, a hkrati do nje čutim globoko averzijo in nezaupanje, ker je moč iracionalna in zlahka vodi v uničenje. Če kdo veruje in ga to osebno izpolnjuje, me to ne moti, dokler poteka v sekularnih razmerah: religija je osebna, spada v zasebno življenje. Ljudje so lahko homofobni, lahko so patriarhalni, vse to sodi v okvir demokratičnih načel. Povsem druga pesem pa je, če iz tega vznikne totalitaren apel, ki ga spremljata zahteva po podreditvi in potreba po verskem urejanju javnega življenja. To se izrodi v potencialno eksistencialno grožnjo svobodni, odprti družbi, v povodec za duha. Toda to je teorija, v praksi je bolj zakomplicirano, saj se religija staplja z etnično in kulturno identiteto. Je del naše tradicije. V naši kulturi je globoko zaznamovala nazore o svetu, obzorje, norme in vrednote. Neločljivo se prepleta z našim bitjem, tudi če nismo posebno verni.«

Medtem ko bralec skozi celotni roman sledi avtoričinim bolj ali manj resničnim dogodkom, se tekoče peljana pripoved, ki se po jezikovni plati ne izogiba občasnim pogovornim prvinam, v svojem odprtem zaključku nekoliko odlepi od realnosti, kar avtorica podkrepi tudi s pesniškimi vložki. Specifični naravi dela ne botruje zgolj nenehni bralčev občutek, da bere izrazito osebne dnevniške zapise, temveč dejstvo, da se slednji zgoščajo okrog ene in iste teme in pri tem ne kažejo možnosti izhoda iz vse bolj zadušljivega čustvenega vrtiljaka, česar tudi fluidni in hitri konec romana ne ponudi. Uspeh romana gre zato bolj kot literarni virtuoznosti pripisati intimno spisani aktualni družbeni tematiki, ki jo je moč najti povsod po svetu.