Jasna Lasja – José Jorge Letria, André Letria – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Knjige o vojnah obstajajo predvsem zato, da opozarjajo na grozovitosti, ki jih je zmožen narediti človek. So opomin pred nevarnostjo ponovitve, ki se potem nenehno dogajajo. Slikanica o vojni naj bi nagovarjala predvsem otroke. Razen dileme, na kakšen način podati tako temačno problematiko najmlajšim in najranljivejšim, se poraja tudi vprašanje, kakšen odziv utegne imeti. Ker najmlajši slikanico čutijo intenzivneje kot odrasli, ker videne podobe lahko sprožijo nepredvidene domišljijske vijuge, ker je tematika vojne izjemno občutljiva tema, ker »vojna vdira v sladki spanec nedolžnih duš« in neusmiljeno »kaže vse obraze zla, ki ga zadaja«.
Takšne impresije, kratke, na pogled »naključno« izbrane izmed nepregledne množice misli, ki jih sproži pojem oziroma občutenje vojne, sestavljajo besedilni del Vojne. Podčrtane z močnimi, temačnimi, rjavo-sivo-črnimi odtenki grobo naslikanih podob, vzbujajo nepredstavljivo grozo, občutek brezizhodnosti in apokaliptično trpljenje, ki se konča zgolj v smrti.
»Vojna zaseka v dan kot potuhnjena, urna bolezen.«
»Vojna ne vidi, ne sliši, ne čuti.«
»Vojna se hrani s sovraštvom, stremuštvom, zamero.«
»Vojna kaže vse obraze zla, ki ga zadaja.«
»Vojna je stroj za trpljenje, zločesta tovarna vseh togot sveta.«
Impresivna slikanica kratkih, metaforično nasnutih misli o vojni, ki ob temačnih podobah »privablja« s svojo »odbojnostjo«, je prišla pred slovenske bralce v času, ko smo se, kolikor je to dovoljeno pomisliti, skorajda že navadili na vsakodnevna poročila o ne tako oddaljeni vojni, ko smo skorajda že otopeli ob gledanju prizorov o odkritjih novih množičnih grobišč, ubitih otrocih, odtrganih udih, čustveno povsem izčrpanih ljudeh in porušenih naseljih. Priznana in nagrajevana portugalska umetnika José Jorge Letria in André Letria sta Vojno ustvarila leta 2018; oče je odgovoren za besedilo, sin za podobe. Temačna, a sporočilno izjemno močna slikanica je prejela preveč nagrad na Portugalskem in drugod po svetu, da bi jih navajali, pri čemer se tako nominacije kot nagrade še vedno vrstijo.
Podobe ruševin, zoglenelega kamenja, pepela in prahu, iz katerih štrlijo zmaličeni in počrneli ostanki tistega, kar je nekoč predstavljalo varen dom otrok, njihovih staršev, prijateljev in kjer je nekoč stala šola, ki je obljubljala vznemirljivo prihodnost, se grozeče stopnjujejo. Ogromen črn škorenj, ki bo poteptal vse, kar mu bo prišlo naproti, na tekoči trak razporejane človeške glave istih, izpraznjenih in na novo vgrajenih programih ubijanja (»Vojna poraja sinove iz jekla in iz naznanjene teme.«), mnoštvo vojaških letal pred vzletom ali po njem in nepregledna množica vojakov, namenjenih ubijanju ter (tudi lastni) smrti, pa ponavljajoči se gomazeči pajki s črnimi, dolgimi in grozečimi pari nog, ponazarjajo vso grozoto in nesmiselnost sleherne vojne, ki se je zgodila, se dogaja in ki se bo zgodila. Podobe govorijo o vojni namesto vojne, ki »ni nikoli znala pripovedovati zgodb«. Zato je občutiti, da za kratkimi, odsekanimi besedili lahko stoji zgolj molk. Ker vojna z milijoni ubitih nedolžnih ljudi ne opravičuje nobenega argumenta, ker je vojna nedopustna iznajdba človeštva, ki bi jo bilo še pred njenim pojavom potrebno izbrisati iz možnosti obstoja. Ker po njej ni ničesar več.
Ker »vojna je molk«.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
