Ker žalovati pomeni ljubiti

Ena izmed najpomembnejših avtoric afriške in svetovne književnosti, leta 1977 rojena nigerijsko-ameriška pisateljica Chimamanda Ngozie Adichie, tudi osrednja gostja letošnje Fabule, se v svojih romanih posveča burni polpretekli zgodovini Nigerije. Njen prvenec Škrlatni hibiscus (2003, slov. prev. 2008), postavljen v čas pred in v začetek državljanske vojne v Nigeriji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kamor avtorica vpne usodo dveh družin, ki si kljub sorodstvenim vezem ne bi mogli biti bolj različni, je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Orange, leta 2005 pa je Adichie zanj prejela prestižno lovoriko Commonwealth Writers’ Prize.

Leta 2007 je pisateljica za svoj drugi, tudi na filmsko platno preliti roman Polovica rumenega sonca (2006, slov. prev. 2014), v katerem popiše tragiko državljanske vojne in genocid v Biafri, kot najmlajša prejemnica in prva afriška avtorica prestižno britansko nagrado Orange tudi prejela. Večkrat nagrajen je bil tudi njen naslednji roman Amerikanka (2013, slov. prev. 2017), v katerem v avtobiografski maniri piše o zapuščanju doma, rasi, laseh in Obamovi predsedniški kampanji. Leta 2017 je pri nas izšlo tudi avtoričino esejistično delo Vsi moramo biti feministi, v katerem avtorica, »srečna afriška feministka«, kot se je označila, na samosvoj način pritrjuje potrebi feminizma v sodobnem času (»Prav to je moj namen, ultimativni cilj feminizma vidim v tem, da ta prej ali slej postane nepotreben«). Delu je istega leta sledila izdaja druge feministične knjižice z naslovom Ljuba Ijeawele: feministični manifest v petnajstih predlogih, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu. V njej je Adichie na podlagi pisemske korespondence s prijateljico Ijeawele, ki jo je ob rojstvu deklice povprašala po napotkih feministične vzgoje, zasnovala petnajst predlogov, ki se ne berejo le kot manifestno besedilo o vzgoji bodoče feministke, temveč opozarjajo na življenjske okoliščine, v katere je vpeta sodobna ženska. Med deli Adichiejeve, redne govorke številnih odrov in nominiranke za Nobelovo nagrado za literaturo, velja omeniti tudi pri nas neprevedeno kratkozgodbarsko The Thing Around Your Neck iz leta 2009 in roman Zikora iz leta 2020.

28. aprila 2022 je Adichie prejela častni doktorat Katoliške Univerze Louvain blizu Bruslja. V obrazložitvi je med drugim zapisano, da avtorica »uteleša vrednote, ki jih želi univerza vtisniti svojim študentom, profesorjem, raziskovalcem in celotni univerzitetni skupnosti. S fiktivno pisavo in z aktivističnimi prizadevanji proti vsem vrstam zatiranja prepleteno delo Adichiejeve sovpada z v tem akademskem letu izpostavljeno témo ‘krhkost resnice’« (prev. J.L.). To bo avtoričin šestnajsti častni doktorat, ki so ji ga podelile najboljše univerze na svetu, med drugim Univerze Yale, Pennsylvania, Edingurgh, Duke, Georgetown in John Hopkins.

Četudi avtorica v svojo pisavo vselej vpleta avtobiografske elemente, je njeno najbolj osebnoizpovedno delo doslej drobna knjižica z naslovom Zapiski o žalovanju. Posvečeno njenemu očetu Jamesu Nwoye Adichieju (1932-2020), ki je umrl v času pandemijskega zaprtja sveta. Za družino šestih otrok, razpršenih med Nigerijo, Veliko Britanijo in ZDA, ki se je vsako nedeljo namesto družinskega kosila zbrala preko Zooma, med seboj močno povezana, spoštljiva in ljubeča, je bila očetova smrt kljub njegovi visoki starosti in kronični bolezni velik šok. Še posebej za Chimamando, ki si je bila, kot razkrivajo njeni iskreni, globoko osebnoizpovedni spomini, z očetom še posebej zelo blizu. Izobražen na nigerijski, angleški in ameriški univerzi ter prvi profesor statistike v Nigeriji je s svojo izobraženostjo, modrostjo in srčnostjo skupaj z materjo predstavljal močno vez in trdno podlago tako za izobrazbo kot čustveno podporo vseh članov družine. Kot pater familias v najvišjem pomenu besede, prijazen do vseh ljudi, kot piše njegova hči, obdarjen s toplim humorjem, nenehno iskrenostjo in visoko spoštljivostjo do družinskih članov, je s svojim odhodom povzročil toliko globljo bolečino. In podčrtal zavedanje o dragocenosti medsebojne ljubezni.

Adichieva, ki je nekaj mesecev kasneje nenadoma izgubila tudi mamo, v knjižici navede posamezne okruške iz življenja njene družine, ki so ji, neodvisno od časovne premice, v afektu velike bolečine najprej privreli na dan. Avtoterapevtsko besedilo, kot sama zapiše, prinaša tudi delčke igbojske kulture, ki ji pripada, njene tradicije in verovanj, pa tudi temno plat iz polpretekle zgodovine Nigerije. Ugrabitev očeta, ki se bere tudi kot ponovitev ugrabitve njegovega očeta, in izsiljevanje za visoko podkupnino, ki naj jo izplača »slavna hči«, se je končala z dostavljenim kovčkom ob mrakobni poti ter popolno ravnodušnostjo nigerijske vlade.

Avtorica poskuša skozi različne stopnje žalovanja, ki jih močno podčrtuje jeza, razumeti, in išče poti, kako se pomiriti z usodo ter najti čim manj boleč način življenja naprej. Pri tem se kot mnoga dela s podobno tematiko srečuje z zvečine motečo prisotnostjo sorodnikov in znancev s sicer dobronamernimi poskusi lajšanja bolečine, ki so zanjo zgolj odvečno in neprepričljivo leporečenje. Ker je žalovanje potrebno odživeti samostojno, scela od znotraj, pri čemer se vsak žalujoči trudi najti svojo pot. Njen notranji monolog je nebrzdan, a še vedno jedrnat, oddaljen, a še vedno zelo blizu, tok spominov na otroštvo in družinska veselja, na čas, preživet ob ljubljenem očetu, na njegove tople, hudomušne, a vselej spoštljive dovtipe. Ali kot zapiše avtorica, je »bila ena mojih najljubših stvari na svetu preprosto druženje z očkom. Ko sem sedela z njim in sva se pogovarjala o preteklosti, je bilo, kot da bi odkrivala čudovite zaklade, ki so bili tako ali tako vedno moji. V imenitnih kratkih zgodbah mi je podal zgodovino mojih prednikov. Nisem ga samo oboževala kot pač deklice obožujejo svoje očete, temveč mi je bil zares zelo všeč. Všeč mi je bil. Všeč so mi bili njegova milina, modrost in preprostost ter kako ravnodušen je bil do postavljaštva. Všeč mi je bila njegova čista in skromna vera, ki je bila močna, vendar se z njo ni postavljal in je ni vsiljeval.«

Ena avtoričinih najsvetlejših misli, na katero se tudi ob žalovanju gre nasloniti, je spoznanje o žalosti kot praznovanju ljubezni. Kajti tisti, ki občutijo resnično žalost, so tudi ljubili.